ALICIA SVIGALS

Fidl

(Traditional Crossroads/Nika, 1997)

Mimo priložene knjižice in skozi njo pelje pot do ušesa, željnega »sodobne tisoč-in-ene-noči klezmerja«. Violinskega, jasno. Pred poslušanjem muzike Alicie Svigals in po njem si beseda Walterja Feldmana najde kratko, a natančno pot skozi stoletja judovskega popotovanja. Za vse, ki so jim knjige predebele in presuhe, je tale knjižica s ploščo vred lahko samo ena poteza: allegro.

Zadnja plošča klezmerja na mojem laserskem vrtilniku je bil poskus Itzhaka Perlmana obuditi svoje judovsko poreklo. Precej uspelo. In jasno: The Klezmatics se vsaj z dvema redno vrtita ob srednje poskočnih večerih. Alicia Svigals s solistično preseneča in nadgrajuje vse moje znane zvočne slike: presegla je Perlmanovo klasičnost zahodnoevropskega fidlanja in populizem Klezmatikov. V najboljši maniri.

Pri tradicionalnih napevih, ki jih je aranžirala, prepoznamo melodijo ali njen najbolj v uho sileči del. Pa najmanj ne moti, prej je vsak zelo vešče zabeljen z njenim mojstrstvom. Tistim suhim in žalostno tradicionalnim napevom s klasičnim mojstrstvom ali pač s humorno distanco da tisti potrebni zalet, da je melodija ponovno zanimiva. Svojim klasično pobeljenim motivom pa odvzame vso resnost in teoretično okornost. Kar pa še vedno ne pripelje do mešanja med tradicionalnimi in »novo-komponovanimi«.

In največja odlika plošče: tako mojstrsko uravnoteženega zgoščenja že dolgo ne: velikih hitov ni na pretek, zato pa so tako dramaturško postavljeni, da je ploščo najlaže poslušati od začetka do konca. Šestnajst violinskih klezmer miniatur je komorna poslastica Alicie Svigals, z asistenco uglednih glasbenikov - Elaine Hoffman Watts, Lorin Sklamberg, Joshua Horowitza, Stevena Greenmana, Matthieuja Darriauja, Laurena Brodyja, Pabla Aslana.

SMeh