Letnik: 1998 | Številka: 1 | Avtor/ica: BIGor

ANTI-NOWHERE LEAGUE, PETER LOVŠIN S +ARJI, RACIJA, ZMELKOW

Planet Life, Ljubljana, 18. 12. 1997

V vsakem letu so trenutki, ko se publika razdaja ne glede na kulturno (beri: koncertno) ponudbo. Najuspešnejši ribič takšnih trenutkov je zagotovo Igor Vidmar z ekipo ŠKUC R.O.P.O.T.-a, ki (si) je v nekdanji Dakoti, danes Planetu Life, podaril Novoletni r'n'r žur s starci angleškega punka Anti-Nowhere League, pred katerimi se je rajalo še z Zmelkoow, Racijo in s Petrom Lovšinom z druščino.

Razpuščeno in veseljaško ogrevanje za novoletna nazdravljanja ni imelo meja, vsaka kritičnost je bila utopljena v pivu. Najboljši primer so bili prvi nastopajoči Zmelkow, ki so v minulem letu z veseljaško zafrkantskimi besedili zastrupili dobršen del slovenske populacije, vendar pa navidezno nebrzdane razigranosti in navihanosti (tudi) na tem koncertu niso znali izbruhniti. Veseljaška publika je spregledala njihovo statičnost, zadržanost in predvsem hladno gledanje pod prste. Bolj vroči in izrazito bolj koncentrirani na nastop so bili Racija, ljubljanski neopunkerji, ki se zelo dobro vključujejo v poplavo nove punkovske generacije. Racija ima svoj ego in ima svoj film, ki ga prilagaja samo sebi, in to jo tudi dela prepričljivo, ne glede na vse mogoče pomisleke, ki prihajajo na misel njihovim konzumentom. Ko so na odru, so glavni in nastop opravijo popolnoma profesionalno. Profesionalizmu se je odrekel Pero Lovšin, saj ga ne potrebuje! Okoli sebe je imel zopet močno ekipo glasbenikov in nabit s (fizično in pivsko) kondicijo ni obstal niti za trenutek. Še enkrat je preletel hite (od Pankrtov in Sokolov do današnjih dni) ter tako ubil kakršno koli rockovsko subkulturno odklanjanje mlajše publike, na katero so postrani gledali nekdanji, danes nostalgični punkerji. In kdo je med njimi še vedno pravi punker - ja, Pero Gnus!

Anti-Nowhere League je napovedal - kot se je spodobilo za stare dobre čase - Igor Vidmar (le pljunkov ni bilo od nikoder!), in že to je bil del scenarija tega nastopa; na tokratnem ljubljanskem nastopu so namreč snemali drugo živo ploščo Live in Yugoslavia (part 2). Če odmislimo vso režijo tega nastopa, potem vendarle moramo priznati, da so nekoliko pomlajeni ANL udarili prepričljivo in zdržali do konca z vso punkovsko jezno, mačistično in agresivno energijo, ki so jo oplajali s starimi "himnami". Le zakaj ne bi izkoristili nostalgije za starimi časi in pri tem še kaj zaslužili??! Nastop angleških punkovcev v Ljubljani je bil retrospektiven, z ostrimi notami, večjemu delu udeležene mlade in tudi stare punkovske generacije pa se je porajalo dobro vprašanje: Ali res živite samo od preteklosti?

BIGor