Jazz in glasba baroka

Sprva je naslov popolnoma nelogičen. Ali bolje povedano, le kaj bi lahko imela skupnega jazz in glasba baroka. Predvsem moti to, da sta pomensko termina ločena za približno 250 let. Vendar pa je danes mogoče ta dva glasbena sloga povezati.

V najosnovnejši definiciji je ena izmed značilnosti jazza kolektivno ali solistično improviziranje. Na določeno temo ali melodijo v glasbenem poteku posamezniki dodajajo lastne glasbene domislice, ki so lahko poljubno dolge in se razlikujejo tudi glede na virtuoznost samega glasbenika izvajalca. Pomembno je dejstvo, da gre pri improvizacijah (to beseda že sama pove) za nenapisano glasbo, ki je tako odsev posameznikovega trenutnega navdiha. Glasba baroka pa je vendarle vsa napisana in poustvarjalci jo morajo izvajati povsem dosledno po notah, saj je ena izmed temeljnih zakonitosti klasično izobraženega glasbenika prepoved kakršnega koli oddaljevanja od napisanih not skladatelja.

Vendar pa je danes vse več glasbenikov, strokovnjakov za staro glasbo, ki imajo izvrstno tehniko in so voljni eksperimentiranja. Ti so začeli kititi glasbo baroka s pristno improvizacijo in s spontanimi okraski, ki jih v skladateljevi partituri ni. Težava dojemanja slednjega je predvsem to, da danes nismo sposobni razumeti glasbenega jezika izpred tristo let. Skladatelji so pisali glasbo, v kateri je imel precejšnjo vlogo izvajalec sam. Skladatelj je pokazal svojo obrt in izvirnost v določenem segmentu partiture, poustvarjalčeva naloga pa je bila, da se ne izkaže zgolj samo z brezhibno izvedbo napisanega, ampak in predvsem da delu doda kaj svojega, s čimer se bo pokazal vrednega poklica in si pridobil slavo in ugled. Za izvajalca visokega baroka je bilo torej izvajanje zgolj napisanih not nedopustno. Kastrate v baroku bi povsem lahko primerjali z današnjimi filmskimi zvezdami. Občinstvo je omedlevalo, ko so kazali svoje neverjetne pevske sposobnosti. Eno izmed izvajalskih nenapisanih pravil je bilo, da pevec v da capo ariji, ko se ponovi prvi del arije, ni pel enako kot prvič. Ne samo, da ni pel enako kot prvič, temveč je moral pokazati veliko mero lastne izvirnosti. S tem je predrugačil skladateljev zapis, pri čemer pa je moral ostati dosleden skladateljevemu osnovnemu glasbenemu domisleku.

Nič drugače ni bilo pri instrumentalnem koncertu. Tam se da capo sicer ne uporablja, a je imel izvajalec na voljo vrsto drugih priložnosti, kjer je lahko, tako kot kastrat, pokazal veščino. Danes so le redki tisti, ki si drznejo izvajati baročno glasbo tako, kot so jo domnevno izvajali tedaj, ko je nastajala. Eden izmed takšnih je Andrew Manze, 33-letni violinist s klasično izobrazbo iz Cambridgea, ki je leta 1996 postal eden izmed umetniških vodij Academy of Ancient Music. S triom Romanesca, ki ga sestavljajo Nigel North na lutnji ali teorbi, John Troll na čembalu ali orglah ter Manze na violini, interpretirajo glasbo 17. in 18. stoletja na živ in izrazen način, ki komunicira s poslušalstvom. S triom so pred kratkim posneli ponovno odkrite Vivaldijeve Manchesterske Sonate. V interpretacije del, kot so recimo Bachovi violinski koncerti ali Tartinijev Vragov trilec, vloži Manze velik del osebnosti. "Dovolj vemo o baročni glasbi, da lahko trdimo, da so izvajalci tedaj improvizirali," pravi. Njegova interpretacija Vivaldijevega koncerta La tempesta di Mare,posneta pri Harmonii Mundi, je posledica takšnega načina igranja: uglajeno fraziranje in jazzovska kadenčna ornamentacija, ki jima je osnova bolj instinkt kot pa knjižno ali znanstveno poznavanje baročne glasbene prakse.

Vendar pa je taka izrazna svoboda lahko tudi dvorezen meč. Prvovrstna improvizacija, ki ob prvem poslušanju zveni sveže in izvirno, postane pri pogostem predvajanju zgoščenke neprijetna spremljevalka. "Vedno gledam sumljivo, ko mi glasbeniki govorijo o previdnosti pri snemanju. Poslušalstvo bi se lahko naveličalo poslušanja vedno istega trilčka ali ornamenta, vendar pa je improvizacija tako močan in nepogrešljiv del te glasbe; in če je ne izvedeš, ne poveš celotne zgodbe," meni Manze. V izvedbah Mozartovih violinskih koncertov si Manze izmisli kadence, ki pa so podkrepljene s študijem skladateljevega glasbenega jezika. "Prisiliti se moram, da posvetim nekaj časa improviziranju in preigravanju violine," razloži, "to je precej zahtevno, vendar vedno poskušam že od začetka improvizirati v slogu glasbe, ki jo pripravljam." Ta počasen proces je potreben, da se intimno spozna s skladateljevim slogom.

Manzejeva zadnja zgoščenka vsebuje sonate italijanskega violinskega virtuoza sedemnajstega stoletja Giovannija Pandolfija, mračnega lika, čigar dela zahtevajo prosto ornamentacijo in spontan slog igranja, tako imenovani stil fantastikus. "Tako kot pri drugih baročnih skladateljih je tudi pri Pandolfiju potrebno vzgajati in kultivirati instinkte in potem imeti pogum, da jim sledimo."

Baročna glasba in jazz sta si torej v bistvu precej podobna: pri obeh je eden izmed bistvenih delov poustvarjalčevega umetniškega izdelka njegova lastna domišljija. Občinstvo v baroku tudi ni bilo precej drugačno od današnjih privržencev jazzu. Umetelno izvedenemu solističnemu delu glasbenika je sledil bučen aplavz, nekaj, kar je danes na koncertih klasične glasbe, pa čeprav baročne, povsem nesprejemljivo. Pogoj za aplavz pa je seveda, da glasbenik, najsi bo saksofonist ali violinist, poda poslušalstvu resnično kvalitetno igranje.

Citati iz članka Fiddling with the rules, objavljenega v britanskem časopisu Independent, Eye on Friday, 1. maj 1998.

Ambrož Bajec-Lapajne

Izbrana diskografija:

Phantasticus (17th Century Italian Violin Music), z deli Castella, Cime, Corradinija, Fontane, Frescobaldija, Kapsbergerja, Pandolfija in Piccinija - Harmonia Mundi HMU 907211

Complete Manchaster Sonatas for Violin and Continuo, A. Vivaldi - Harmonia Mundi HMU 907089 in 90

The Devil's Sonata (Sonata in A minor), G. Tartini - Harmonia Mundi HMU 907213

Solo and Double Violin Concertos, J. S. Bach - Harmonia Mundi HMU 907155

Twelve Fantasias for Violin Solo, G. P. Telemann - Harmonia Mundi HMU 907137