Barenaked Ladies

Nevidne gospe iz Kanade

Priznam. Do pred letom, ko sem prisluhnila soundtracku Stonewall iz leta 1996, nisem imela pojma, da obstajajo. Potem sem nekaj mesecev živela v prepričanju, da gre za kakšen na hitro skupaj zbran enodneven gej bend, ki je pesmico What A Good Boy posnel posebej za Stonewall, film o znanem gejevskem uporu junija 1969. Napaka. Kanadska živahna glasbena druščina Barenaked Ladies orje glasbeno njivo že od leta 1988 in pridno pobira pridelke.

In pridno zbira privržence tudi pri nas. Njihov nedavno izdani album Stunt je vroča roba tudi v naših glasbenih trgovinah, prav nič narobe pa ne bi bilo, če bi z zabavnjaškim showom priromali tudi v naše kraje. Kajti Barenaked Ladies, ki zbujajo radovednost že z imenom (po slovensko nage gospe) in so v ZDA trenutno atrakcija številka ena, imajo na zalogi ogromno koncertnih izkušenj in s tem povezanih anekdot. Recimo to, da so bili na koncertih dolgo tarča vnetih in objestnih gledalcev, ki so vanje metali pašto s sirom vedno, kadar je pevec Steven Page zapel ljubezensko pesem If I Had $1,000.000 in njene verze “… nam za večerjo ne bi bilo več treba jesti izdelkov Kraft.” (Kraft je eno največjih ameriških podjetij s pripravljeno hrano, pašta s sirom pa je poleg pizze eden od njihovih najbolj znanih izdelkov).

“Ko se je vse skupaj začelo, je bilo res zabavno,” je reviji Yeah Yeah Yeah pravil Page, ki še danes ne razume, kako se je mogla novica o obmetavanju s pašto tako hitro razvedeti. “Prav neverjetno, glede na to, da se je vse skupaj dogajalo še pred časom spletne mrzlice. Zdaj je z internetom kaj takšnega prav lahko izvedeti.” Vendar se je navdušenje nad obmetavanjem med člani zasedbe kmalu poleglo, saj so fantje postali žrtve letečih, hrane polnih posodic z ostrimi robovi. “Najhujše je bilo, ko so začeli posodice odpirati,” je potožil Steven, ki je nekoč dobil kozarček jabolčnega želeja naravnost v mednožje.

Seksisti iz Toronta

Tudi takšna je lahko cena popularnosti, po kateri so Barenaked Ladies dolgo hrepeneli. Vse od poznih osemdesetih, ko sta Steven Page in Ed Robertson, sedanji pisateljski tandem skupine, pričela kot najstnika skupaj pesniti in nastopati v rodnem Torontu. Ko sta zasedbo dopolnila še brata Jim in Andrew Creeggan na basu in klaviaturah ter bobnar Tyler Stewart, je kvintet izdal zdaj že dragoceni in težko dosegljivi kaseti Buck Naked (1989) in Barenaked Lunch (1990), leta 1991 pa EP Barenaked Ladies, ki se ga je po neverjetnem uspehu (gre za prvi kanadski neodvisni “indie” izdelek, ki je dosegel zlato naklado, torej 50.000 prodanih primerkov) oprijelo ime Yellow Tapes. Seveda pri tem ni šlo zgolj za dobro glasbo. Izdelek z izvrstnima Be My Yoko Ono in Brian Wilson ni prejel pozornosti publike, vse dokler takratna županja Toronta June Rowlandsni Barenaked Ladies prepovedala nastopiti na novoletnem koncertu, češ da ima skupina seksistično ime. Mediji so se razpisali, Barenaked Ladies pa so postali osrednja tema pogovorov kanadskih družin. Bil bi greh, če ne bi izkoristili priložnosti in se prijavili na tekmovanje rockovskih skupin, ki ga je pripravljalo mesto Toronto. In zmagali. S “prisluženimi” 100.000 kanadskimi dolarji so plačali snemanje prvenca Gordon (1992) in podpisali pogodbo s svetovno založbo Sire Records.

Lahkoživ in na akustiki grajen pop s paleto čustvenih izlivov je Gordonu, ki se v drznih in odličnih baladah z na videz preprostimi besedili, kot sta Blame It On Me in What A Good Boy, resno ukvarja z odnosi in duševnostjo, paranojo (Brian Wilson) in kričavostjo glasbene srenje v duhovitih Be My Yoko Ono in New Kid (On The Block), prinesel uspeh; na vrhu lestvice najbolje prodajanih albumov v Kanadi je s prodanimi 800.000 izvodi delal družbo tedaj razvpitemu soundtracku Bodyguard in Claptonovemu Unplugged. V času, ko so jih Kanadčani nagradili z glasbeno nagrado Juno za najboljšo glasbeno zasedbo leta, so Američani na pol budno spremljali njihove koncerte.

Najgrši ovitek

Medtem ko nekateri trdijo, da je bil za Gordonov izvenkanadski neuspeh kriv njihov imidž, so fantje prepričani, da je bila kriva nesrečna naslovnica albuma, ki je po Stevenovem mnenju s petimi Gospemi, ki ležerno pozirajo okoli črk G-O-R-D-O-N, najgrša naslovnica v zgodovini. S to podobo so morda res zajeli nekaj značilnega burkaškega duha, ki ga znajo fantje širiti okoli sebe, vendar pa prav nič drugih čustev, ki jih Gordon vsekakor vsebuje. Po Stevenovih besedah je večina radijskih postaj, ki imajo pri promociji albumov še največjo vlogo, ovitek komentirala s “kaj hudiča pa je to?!” - in albuma še poslušala ni. Da bi nekako poravnali krivico, ki se je zaradi tega zgodila Gordonu, so kasneje album ponovno izdali. Rdeče-belo-modra žogica na naslovnici naj bi ponazarjala otroško nedolžnost, ki je prejšnji ovitek vsekakor ni izžareval.

Kot je za Yeah … povedal Steven, so razmišljali celo o tem, da bi nov Gordonov ovitek priložili leta 1994 izdanemu albumu Maybe You Should Drive,s katerim so se Barenaked Ladies oddaljili od lahkoživosti in humorja debitantskega albuma. K temu je pripomogel producent Ben Mink, znan po sodelovanju s k.d. Lang. Z Minkovimi zamislimi se Andrew Creeggan nikakor ni mogel sprijazniti, pa tudi njegov brat Jim je grozil, da bo zapustil bend. Krizi med vancouverskim snemanjem za Drive je botrovala tudi trimesečna odsotnost od doma, to je bilo še posebej težko za sveže poročenega Stevena.

Kljub temu je bil Maybe You Should Drive avgusta leta 1994 na voljo širši publiki, ki je izdelek, s katerega velja omeniti predvsem baladi Jane in Everything Old Is New Again, sprejela različno. Medtem ko so Kanadčani, navajeni Gordonove lahkoživosti, razočarano odkimavali z glavami, a album kljub temu povzdignili do dvojne platinaste naklade, so Američani veliko budneje spremljali njihove koncerte; Barenaked Ladies so si – če nič drugega – pridobili privržence med underground občinstvom.

Obširna in naporna turneja doma in v ZDA je poleti 1995 botrovala odhodu Andyja Creeggana, nezadovoljstvo z delom managerja Nigela Besta pa je skupini prineslo Terryja McBrida, uspešnega managerja pri Nettwerk Management, in pogodbo z založbo Reprise Records. McBride, čigar učinkovite promocijske metode so med zvezde katapultirale Sarah McLachlan, je takoj preprečil načrte za izdajo tretjega albuma Born On A Pirate Ship, ki naj bi izšel oktobra 1995. Fante je prepričal, da morajo album še malce dodelati, in nihče se ni pritoževal, ko so s sodelovanjem Gordonovega producenta Michaela Phillipa Wojewoda spomladi 1996 izdali zabaven in energičen album, takšen, kakršen se za Barenaked Ladies tudi spodobi.

“Sodelovanje z Benom Minkom je bila posebna izkušnja. Neizmerno spoštujemo njegovo delo s k.d. Lang, vendar nas je z Drive popeljal v drugačne glasbene vode,” je ob izdaji Born on a Pirate Ship bobnar Stewart poskušal opravičiti izbiro novega starega producenta Wojewoda.

Dobrodošli na zabavo

Kanadski kvintet, ki je po Andyjevem odhodu dobil novega člana, klaviaturista Kevina Hearna, se je pač želel spet malce več zabavati, to že tako in tako počnejo na prvovrstnih koncertih. Metanje hrane na oder je samo (zdaj že strogo prepovedan) del showa, na katerem ne manjka zabavnih in spontanih improvizacij, ki vsebujejo tudi Stevove in Edove raperske vložke, v katerih se lotevata vseh mogočih tem, ter razne predelave skupin tipa Public Enemy, Beastie Boys, Beck, All-4-One in uspešnic iz osemdesetih, kot sta Princeova When Doves Cry inMadonnina Material Girl.

Sicer pa je njihove žive nastope moč poslušati na leta 1996 izdani zgoščenki Rock Spectacle, kjer rapanja, predelav in norčevanj (razen pri zadnji If I Had $1,000.000) ni. Takšnih poslastic so deležni le očividci njihovega “spektakla” in tisti srečneži, ki dobijo v roke kopijo ilegalnega CD-ja s koncertom; to Barenaked Ladies odobravajo, vse dokler se zadeve ne poskuša prodajati. Poleg tega je na internetu moč dobiti kup koncertnih posnetkov, ki so jih prav tako prispevali fani. “Odločili smo se, da je čas, da naredimo legalno verzijo takšnih posnetkov,” je ob izidu live albuma povedal Ed. Pa to ni edini razlog za izdajo Rock Spectacle, na katerem je uvrščenih enajst pesmi, posnetih v chicaški Riveriji in montrealski Olympiji, kjer so v sklopu ameriško-kanadsko-britanske turneje nastopili spomladi leta 1996. “Tisti, ki niso bili nikdar na našem koncertu, poznajo le eno plat naše medalje. Upamo, da jim bo to pomagalo spoznati še drugo stran.” Pesmim so dodali še nekaj improvizacij, kar na živih nastopih že tako ali tako počnejo, in na album uvrstili tiste pesmi, ki so fantom zvenele najboljše. A to še ni vse. Ob zgoščenki so Barenaked Ladies na trg poslali še poseben CD ROM, popolnoma odštekan in zavidanja vreden izdelek, na katerem je poleg video spota za Straw Hat And Old Dirty Hank moč videti še dvajsetminutni šopek posebnih kabelskih “programov”, ki jih predstavlja BNL-TV. V Ask Ed se delajo norca iz telefonskih linij za ljudi s psihičnimi težavami, Life In A Nutshell je parodija na ameriške humoristične nanizanke, Shop Shop je njihova različica televizijske prodaje, za televizijsko aerobiko pa so naredili poseben program Sporto For Pirates. “Vedemo se kot idioti in se zelo zabavamo,” komentira CD ROM Tyler. “Humor je namreč pomemben del naših nastopov, a to ni vedno slišno na naših albumih. S tem projektom smo hoteli ljudi seznaniti z našimi šalami.”

Stunt

Štirinajst mesecev po izidu v Ameriki presenetljivo uspešnega Rock Spectacle se je založba skupaj z managerjem McBridom odločila izdati singel Brian Wilson, uvodno pesem z live albuma, ki naj bi pomagal pripraviti teren za izdajo novega albuma Stunt in prvega singla One Week. O pametni odločitvi priča že prvi stavek na zloženki, ki jo je založba namenila promociji novega albuma: “Nikoli ni bila neznana skupina tako popularna … niti uspešna skupina tako nevidna.” Barenaked Ladies so na videz čez noč, v resnici pa v desetletju postali ena največjih atrakcij v Ameriki. “Rock Spectacle je bil veliko bolj uspešen, kot smo pričakovali,” je medijem povedal Ed.Zaradi podpore, na katero so naleteli tako pri fanih kot pri drug drugemu in seveda založbi, so upravičeno imeli občutek, da jim ni treba narediti nečesa, česar ne bi imeli v sebi. “Prej so pričakovali, da bomo naredili nekaj, kar že tako ali tako dobro delamo,” pravi Ed, ki je imel med snemanjem albuma veliko manj problemov od pisateljskega sotrpina Steva. “Strah me je bilo pisati nove pesmi. Nekaj sem jih naredil hitro in z lahkoto, potem pa sva se z Edom začela dobivati pri meni doma in prve dni sva samo strmela drug v drugega. Toda ko so pesmi enkrat začele nastajati, sem bil res zadovoljen z njimi.”

Vendar v trinajstih melodičnih in prisrčnih pesmih s posrečenimi in nadvse duhovitimi besedili ni čutiti nikakršne napetosti. Še posebej ne v prvi, na singlu izdani rap-rockovski One Week, v kateri je našteta cela paleta popularnih ikon, od Dosjejev X in Stinga do režiserja Kurosawe in zvezdnega vojščaka Luka Skywalkerja. Pa vendar je prav s to imel Ed največ težav. “Mislil sem, da je ne bom nikdar dokončal. Hip hop in rapanje so sicer sestavni del tega, kar počnemo, in radi imamo takšno glasbo. Vendar kaj takšnega ni še nikdar pristalo na naši plošči.”

Poleg Stevena in Eda, ki po njunih besedah odlično sodelujeta, je svoje prispeval tudi njihov dolgoletni prijatelj Stephen Duffy, ki je pečat pustil tudi na njihovih drugih albumih (izjema je Gordon). Tokrat se je podpisal pod trojico odličnih Alcohol, I’ll Be That Girl in Call And Answer, ki tako kot druge pesmi na plošči opisujejo vsakodnevne križe in težave povprečnih ljudi. Kratko in jedrnato, kajti, kot pravi Ed, v treh minutah je težko povedati vse, kar želiš povedati.

Kanadčani v Ameriki

Združene države, sveta zemlja za zabavljače z vseh področij, ki želijo na račun nadarjenosti tudi lagodno živeti, čedalje bolj privlačijo kanadske glasbenike, ki želijo priti na konec labirinta, imenovanega ameriški glasbeni trg. Zakaj? V prvi vrsti zaradi denarja. “V Kanadi je malo primernih krajev za koncertiranje, pa tudi ljudi, ki bi kupovali plošče,” je lani kanadskemu glasbenemu časopisu Canadian Musician potožil Tyler Stewart, bobnar Barenaked Ladies. V ogromnih ZDA je priložnosti veliko več, saj najdeš tam večja mesta na vsakih trideset kilometrov. Poleg tega je Kanada že tako prežeta z ameriškim načinom mišljenja, da Kanadčanom postane kaj všeč šele, ko doseže priznanje v Ameriki.

Vendar so Barenaked Ladies pri tem izjema. Njihov ameriški uspeh je v Kanadi povzročil nasprotno reakcijo. Medtem ko je prvenec Gordon v Kanadi naleteli na veliko odobravanja, po ameriškem uspehu domačini niso več našli posluha za rojake, ki so zdaj jahali na ameriških radijskih valovih, se predstavljali v televizijskih glasbenih oddajah (CNN-ov Showbiz Today), popularnih nanizankah (Beverly Hills 90210) in zabavnih oddajah (novoletna oddaja ameriškega nočnega zabavljača Conana O’Briena). Stewart njihovo kanadsko (ne)popularnost primerja s pisateljema Farleyjem Mowatom in Pierrom Burtonom, ki ju poznajo vsi, njunih knjig pa ne kupuje več nihče. Tako lahko CBC povabi pevca Steva v studio, da komentira rezultate volitev, in TSN mirne duše prosi Tylerja, da se razgovori o Blur in glasbenih nagradah.

Veliko več pozornosti so Barenaked Ladies deležni v Ameriki, kjer njihovi naraščajoči slavi in razprodanim koncertom ni videti konca. “Čudovito se imamo tam in ogromno privržencev imamo, ki se mi zdijo veliko bolj zvesti.” Prav gotovo ima ta zvestoba opraviti z dejstvom, da so si Ladies pridobile ugled med Američani brez omembe vredne medijske pozornosti, le s trdim in napornim delom.

Za kanadskega managerja Michaela Murphyja so Barenaked Ladies najbolj zgovoren primer inteligentne kampanje, ki jo je v Ameriki unovčila kakšna kanadska skupina. In kakšna je bila ta kampanja? Po “ukazu” managerja McBrida so s turnejami prekrižarili ZDA po dolgem in počez, čemur bi se v glasbeni industriji reklo mikro trženje. “To je le druga beseda za trdo garanje,” pravi Stewart. To je najboljši način za dosego trajnega uspeha. “Bistvo vsega je, da določen “trg” obiščeš, recimo, šestkrat v dveh letih,” razloži Stewart teorijo njihovega managerja, ki je kot prvi kanadski manager začel s tem pristopom. In uspelo mu je. Njegova druga varovanka Sarah McLachlan se lahko trenutno pohvali s singlom Aida, ki odlično kotira na ameriških lestvicah, Barenaked Ladies pa so bili z najnovejšim albumom Stunt 24. septembra na šestem mestu ameriške lestvice najbolje prodajanih albumov. Nenehno koncertiranje ima namreč neposreden vpliv na prodajo in predvajanje pesmi po radiu, ki je po mnenju Erica Lawrenca, člana kanadske skupine Our Lady Peace, morda najpomembnejši medij za prodor neznanih kanadskih zasedb v ZDA. Če so ljudje z radijske postaje videli koncert in če jim je bil všeč, bodo v naslednjih mesecih, dokler se skupina pač ne vrne v mesto, redno predvajali njihovo glasbo in prav lahko ustvarili uspešnico. In ko se zasedba vrne, je uspeh malodane zagotovljen. Seveda je pomemben tudi nastop sam. In Barenaked Ladies so v tem pravi mojstri. Kot je za Canadian Musician povedal Craig Northey, član Vancouver’s Odds, ki so bili nekaj mesecev predskupina Barenaked Ladies, so fantje storili nekaj, o čemer sanja vsaka skupina. “Enostavno so se izognili vsem nepotrebnim oslarijam in se neposredno posvetili publiki.” Ameriški seveda, veliko manj oziroma nič časa pa niso posvetili rojakom. “Ne morem kriviti samo Kanade, da nas ne mara več. Moram si reči, ‘Drek, tukaj res nismo veliko naredili.’”

Zdaj so Barenaked Ladies v varstvu megalomanske založbe Reprise, ki jih “ujčka” z močno in razpredeno tržno mrežo, ki se posveča predvsem televiziji in radiu. Vendar ni bilo vedno tako. Tudi podporo Reprise so si fantje, ki so na ameriškem začetku o televizijski in radijski podpori lahko samo sanjali, težko prislužili. Z odličnimi in vztrajnimi živimi nastopi, kajpak. “Vsi sanjajo o tem, da bi jih v ZDA podpirala velika založba, resnica pa je, da si moraš to prislužiti. Če ne plačaš svojega deleža in ne pokažeš, da daješ od sebe vse, kar imaš, si bo ameriška založba kmalu našla koga drugega.”

Marta Pirnar