Biofonograf 16

Vojna napoved – pikra variabla

Pričujoče vrstice ne nastajajo iz sovraštva do ljudi, ne, kvečjemu zoper to in pravzaprav kar obrnjeno – tole je kratko malo pisanje, ki izvira iz ljubezni do godb, glasb, do (življenjske) muzike kot takšne. Rubrika skoz to in takšno ljubezen šele dobro nahaja svoje ime – "biofonograf" je portretna zvrst o žalobnem stanju, kakršno povzročajo nekatere duhovno nepremišljene, plehko reflektirane in do skrajnosti arogantne geste, nebodigatreba:

Kakor se je medijsko občestvo še pred kratkim rado spoznalo na jezik in arhitekturo, danes ve vse o filmu in muziki. Žal smo tudi spričo takšne godlje prisiljeni priznati, da imajo farje in tako imenovana desnica pri nas kajpada docela prav, ko govorijo o "splošnem moralnem krahu", z jasnim pristavkom, da zalega nima nikakršne moralne pravice, načenjati to vprašanje. Zastaviti bi se moralo "pri nas", "na drugi strani", in iskreno upamo, da bo takšnih in podobnih artikulacij, kakršna se trudi biti naša – brez namišljenega moraliziranja – po novem več in več.

Ostali smo povsem sami. Pa kaj potem, glavo pokonci! Zapustila nas je celo velikanska večina iz tako imenovane alternative osemdesetih – očitno, vzeto za nazaj, še eno lažno zavezništvo; preveč strah jih je bilo in nikdar se niso odločili za samo stvar. Vsevprek nam zdaj očitajo “zgubaštvo”, “ubadanje s preživelimi razdobji” in “nepotrebno hojo po neobstoječem robu”. Fuck them all! Nekdanji prijateljice in prijatelji trumoma drve v svoje prekrasne, varne egoistične in malomestne svetove. Boli, ko za nazaj razkrivamo njihov blef, a gremo smelo naprej. Govorimo pa – če ni dovolj jasno, o kateri – o tisti osnovni socialno-moralni dinamiki, ko nas kje na Nizozemskem, vzemimo, neznani in poslednji punker s tremi razredi ljudske šole potreplja s srcem v lokalu: “Kako si kaj, stari, a, profesor moj? Včeraj si predaval, niti besedice te nisem razumel, a sem ves čas vedel, da si naš, ker razumeš. Spijeva eno pivo?” Seveda, govorimo o veselju do življenja, če hočete, in o mišljenju s svojo glavo. In o godbah, ki jih producirajo svojeglavi. Jezni, a prijazni in dobri ljudje.

Po tukajšnjih občilih se je zadnja leta nakotalilo precej pišočih, ki v svoji – docela brezosebni – želji po osebnem uspehu na vse pretege propagirajo enoznačno glasbo, narejeno v sladki, a hudobni in slabi maniri. Saj se ujema – kaj naj bi takšni ljudje poslušali drugega?, kot nas lepo učijo razmerja med glasbo in politiko. Med njimi še zlasti bohota povzpetnež, ki tudi svoje napotke, kaj naj ljudstvo posluša, krepi z nevarno maksimo: “Raje pišem kot mislim.” Humorno in začasniško lahko njegovo izjavo povežemo z njegovo ljubeznijo do prav posebnega razdobja v francoskem pesništvu, ki je to pravilo prakticiralo prvo in ga tudi sprevrglo v dovolj zanimiv koncept, eksperiment, ko pa prisluhnemo množični srenji, ki ponovnega tvorca te izjave ujčka nenehno, si ne moremo kaj, da nas ne bi zaskrbelo močno tudi za splošno mentaliteto. (Da zdajle ne bo kakšne pomote: Populizmu in papagajstvu nimamo biti za kaj nevoščljivi, populizem in papagajstvo nas lahko kvečjemu skrbi.) Sred neke vesele noči v Kudu je imel prijatelj Matej Bogataj vizijo; izrečena je bila skoz norčevski smeh, zato je izzvenela še tolikanj grozljiveje. Takole je navrgel: “Si zamišljaš, Miha, da bodo čez sto let v naših šolah prepričanje, po katerem raje pišeš kot misliš, razglasili za produktivno teorijo?” Ni dvakrat tajiti, da res ne, če bo šlo tako naprej, dragi Matej, saj mainstreamovsko glasbo, vsaj njen jazzovski krak, ki ga po Valu 202 in Razgledih pridno propagira kreator uveljavljajoče se teorije, že zdaj razglašajo za edino uradno, edino sprejemljivo, “medijsko okusno”. Povsod je dostopna, ker o njeni dostopnosti ni treba prav nič razmišljati, se dokopati do virov in zalog. Ko jo greš kupovat v ploščarno, ti ni treba misliti, ko greš v bife, pa ti je ni treba niti slišati, ker je že tako ali tako tam. Ekskurz: Naši bifeji so – glasbeno vzeto – bržčas edini na svetu, ki so narejeni za to, da v njih klientela ne misli in da se pogovarja čimmanj. Na videz smo lahko, glede neslišnosti in vsenavzočosti plehkih žanrov brez skrbi, saj nam malce kar godi, da smo drugačni, drugačne, a so stvari precej zapletene, segajo pa tja v hipijevska leta. Obrazca "veselje do življenja" in "trenutno veselje in vseenost" se namreč hudo razlikujeta – sta kot razmerje med svobodomiselnim socialnim angažmajem in večno zabavo.

Pred petindvajset, trideset leti, si, kakor uči ustna zgodovina, na sceni obveljal za fašista, če si sovražil ameriško popularno produkcijo, njene stripe, film, glasbo, literaturo in predvsem "cajtgajstovski kult". V že tako hud rodovni prelom se je zdaj dodatno in po nepotrebnem zasekal neki nesporazum: Z ene strani bi lahko nekdanježe z dokazi obtožili, da so v svoji hedonistični evforiji pomagali k razvoju globalne amerikanizacije in neoliberalističnega govna, v katerem po novem čepi ves svet (naj so istočasno še tako besneli spričo Vietnama in nasilja vobče), z druge strani pa si ne moremo kaj, da bi ne dodali še kaj hujšega. Resnica namreč ni zgolj ta, da se je večina med hipiji skoz svoj nori vakuum dejansko – in dobesedno, kot je rada zatrjevala – “bojevala za boljše življenje” in se ga zdaj v vsej njegovi farsičnosti naposled tudi pridno udeležuje (prav ji je!), res je tudi to, da se skoz vsa progresivna gibanja vleče vražja senca nedopustnica, katere ponosni pripadniki, pripadnice smo prav mi. Če ji rečemo anarhistična slaba vest, tej senci, “tisti, ki so se odločili enkrat za vselej” in revolucije ne pojmujejo samo skoz ozek mladostniški časovni okvir, potem nismo več daleč od bistva. Kakor je – mutatis mutandis – tvorec omenjene maksime “raje pišem kot mislim” svojčas rad razglašal, da je norel in imel vse plošče s Frankom Zappo, tako zdaj, po zahodnem vetru, ljudstvu ponuja zaspano in predvidljivo glasbo, takšno, za katero ti ne rabi več nikakršna misel: “Raje poslušam kakor mislim”, igram drugačneža, v bistvu pa sem precej priden, tako da me drugi lahko sprehajajo skoz institucije, ne da bi imeli z mano večjih težav. Tvorec te maksime je globoko prepričan, da na neki stopnji človeškega razvoja, tam pri tridesetih, pride čas, ko ni več treba misliti, ko si prebral, videl, slišal in doživel že vse in – o, ti groza – ko veš že vse. Od tega je samo še korak do mentalitete, po kateri ti je za vse vseeno, saj imaš službo, avto, stanovanje, ženo in dve hčerki. Kako blizu je takšna mentaliteta tukajšnjim krajem in vsem svojčas mavrično in trendovsko reprezentiranim generacijam, to seveda ne terja dodatnih razlag. Tovariš Boris Vuk, nekdanji odločni gladovalec izza časov študentskega bunta 1971, človek, ki je sicer zapisan v našem spominskem dnevniku z zlatima inicialama, je 27. septembra v Nedelu na to temo tudi ustrelil kapitalca, rekoč slogovno, da je revolucija primerna za mlada leta, potem pa se človek, bi rekel, nekako spremeni. Tragikomično in žalobno, še posebej, ko nadalje preberemo, da se je nekdanji radikalec Boris na lepem preoblekel v – igralniškega nameščenca. Karl Marx nam za leto 1848, Michel Vovelle pa za francosko revolucijo govorita drugače – revolucionarna starostna struktura je precej visoka, bistvene junaške naloge opravljajo ljudje okrog 40. leta, presenetljivo veliko je poročenih, očetov in mater. (Na fotografijah tako imenovane študentske revolucije v Ljubljani se vidi komaj kakšna punca, če sploh.) In naprej – si predstavljate, da bi tako pomembno stvar, kakor je revolucija, vodili 17, 18 let stari ljudje? Kako je mogoče, da tako visok odstotek nekdanjih ljudi po novem naseda korporacijski miselnosti, ki pravi, da “za revolucionarnost zdaj ni več čas”, in da jih zelo malo ostane revolucionarnih do konca svojih dni. Biti revolucionar pa ja ni stvar, s katero bi človek opravil kar tako kot, denimo, z vojsko ali službo.

Nekoč mi je neki neprevidni človek razkril dodatnih neslanih pikanterij, ki dopolnjujejo takšno novo mentaliteto: “Tvojemu prijatelju M. C. ščitijo hrbet, nekoga ima za seboj, ti pa ne, zato boš nastradal v življenju.” V svoji preganjavici je dobri svetovalec pozabil doumeti, da sva se pač odločila vsak po svoje, M. C. in jaz, še več, človek, ki mu “ščitijo hrbet” in mu nikdar ni bilo treba migniti s prstom, da bi se do česa – sinekure, fuka, kravate, kosila – prigaral, tak človek bržda v življenju ne bo propagiral garaške, tvegane, progresivne godbe in ne bo na ves glas razglašal, recimo, kako doma na vinilu posluša Captaina Beefhearta in zraven prdi od ugodja ali da hodi sredi noči plesat v Channel Zero, potem pa na kolodvor po pleskavico, ker se mu kdaj pa kdaj zahoče tako. Čim bi to rekel, bi takoj ostal brez sinekure, fuka, kravate, kosila, ker bi, kot nas uči materialistična šola, kratko malo zdajal preveč za pivo – tudi prijateljsko srenjo bi kdaj pogostil, med drugim… in tretjim vrčkom – kaj kmalu pa bi mu tudi nihče več ne “ščitil hrbta”, brez česar bi klavrno propadel (“ne znal živeti”). V očeh drugih, seveda, kar mu je najpomembnejše na svetu, ker je bil tudi Zappa zanj le faza, enonočna afera. Ker pa dobro vemo, da je treba “ščititi hrbet” zlasti tistim, ki nimajo prav trdne hrbtenice oziroma, po domače, nimajo dovolj jajc, da bi si napekli palačink, kadar jim zmanjka soldov za kruh, zgodba počasi postane dolgočasna: Spet ta jazz - kako izvrsten in samoironičen naslov za radijsko oddajo, ki jo priobčuje naš zdolgočaseni portretiranec.

Dodati pa kaže, temu portretku, še prigodbo izpred petih let, ko je tvorec maksime “raje pišem kot mislim” s presenečenjem ugotovil, da je podpisani (bojda “njegov največji prijatelj”) preplezal ograjo na Metelkovi. Hitro-hitro mu je moral spisati ličen uvodnik, v katerem je ugotovil, da je podpisani “med tistimi tam po pomoti”. Kaj tako bebavega – kdo je namreč lahko po pomoti tam, kamor ga vodi srce? – lahko zapiše samo človek, ki ni nikdar ničemur in nikomur pripadal, še najmanj sebi. (Aja, saj on vendar ne misli, on je to napisal kar tako!) Podobno norost – “Miha, ti si tako nadarjen, kdaj se boš vendar začel ukvarjati z visoko kulturo?” – je lepega dne izustil državni pesnik Uroš Zupan. In si prislužil eno krepko v dimlje – fuck off! Ko bo tole bral tvorec maksime “raje pišem kot mislim”, bo kajpak spet zarobantil, da mu podpisani – naj govori še tako odkrito – zasaja nož v hrbet, potem pa si bo v svoji znani neobčutljivosti vrgel gor par najnovejših starih mainstreamovskih in lepo vztrajno (pač eden izmed redkih) do smrti potrjeval Adornovo tezo o tem, kako uboren je lahko jazz. Pri čemer velja takoj pristaviti, da revež Adorno žal ni imel nikoli priložnosti, da bi slišal, kaj vse se lahko izcimi, kadar se jazza polotijo ljudje, ki so dovolj jezni, a dobri in prijazni, da kdaj tudi z glavo razbijejo zid, ne, naš vrli portretiranec bo med naveličanim poslušanjem ubranih in preverjenih tonov (i, kaj pa naj posluša nekdo, ki je vse življenje odvisen od podpore drugih? – izrecimo ultimativno hipotezo za “socialno dno”: naši novi povzpetneži!) rajši kaj napisal za ljudstevce in mu pougajal, ko da bi pomislil, ali je na svetu možno še kaj drugega kakor tisto, kar se je zapisalo v njegovi matrici, ko je poslušal materino uspavanko.

In še obligaten nauk za mlado glasbeno kritiko: Uspavanke so zvrst, ki je namenjena otrokom med polprvim in šestim letom starosti, preden bodisi poubogajo starše in začnejo uspavanke plenkati na klavir v domači bogatiji ali pa začnejo sitnariti, naj jim že vendar kupijo to ali ono kaseto, ki jim je blizka. Slednje se pripeti tam, kjer ni keša za cedeje, sta pa navadno misel in srce.

Kdo je lahko bil tako neluciden, da je izjavil, da je Marko Crnkovič enfant terrible? Samo Slovenec, tak človek, ki raje spi, kot misli, je lahko deduciral kaj takega.

(Prihodnjič: Maksimiljan Modic ml. in sindrom bliskovite kserofonije)

Miha Zadnikar