Baaba Maal

Moja duša so moje oči

"Verjamem, da je ljudska glasba zelo dobra glasba. Živim jo, je moja duša, so moje oči, s katerimi vidim svet. Ta izkušnja prečiščuje vse, kar poslušam. Hkrati me zelo vleče prihodnost. Na glasbo gledam kot na znanost - to je nekaj, s čimer lahko eksperimentiraš," je občuteno izjavil senegalski zvezdnik Baaba Maal med nedavnim intervjujem ob izidu njegovega zadnjega albuma Nomad Soul v Veliki Britaniji (julija letos pri založbi Palm Pictures/Nika). Paradoksalno je, da je s to ploščo zašel daleč najdalj od ljudske glasbe v vsej karieri, ki se je začela že skoraj pred dvajsetimi leti.

Večina od nas si pod ljudsko glasbo zamišlja majhne skupine, ki jih družijo geografske, družbene in kulturne vezi in ki izvajajo glasbo starih staršev na akustičnih glasbilih, ki so ostala nespremenjena desetletja, če ne celo stoletja. Početje Baaba Maala ima v zadnjem času zelo malo skupnega s takimi opredelitvami. Njegova skupina, razen članov Daande Lenol, in večina sodelavcev na plošči Nomad Soul še nikdar ni zašla v Maalove domače kraje in prihaja iz oddaljenih dežel, kot so Združene države, Jamajka, Anglija in Irska. Pri tem uporablja Baaba opremo in snemalne tehnike, o katerih se njegovim starim staršem še sanjalo ni; s strojem razmešča in prekriva glasove in ustvarja harmonije ustvarjalcev, katerih življenjski vzorci in sistemi vrednot se razlikujejo in ki se pogosto sploh še niso srečali.

Ob opisovanju samega sebe se Baaba dotakne tudi navedenega paradoksa "starega" proti "novemu". Ko se ozremo nazaj po njegovi življenjski poti, se nam zazdi, kakor da bi brez prestanka iskal prav uskladitev obeh svojih strani in njuno združitev v glasbi, povedano bolj natančno: izražanje fuzije tradicije in sodobnosti v umetnosti, je Baaba Maal.

Rojen je bil v Podorju, mestu s 6000 prebivalci na bregovih reke Senegal, nedaleč od meje domače države, Senegala, z Mavretanijo. Baaba Maal v nasprotju s slavnim sonarodnjakom Youssoujem N'Dourjem, ki sodi med Wolofe, pripada ljudstvu Fulani (oziroma Hal Pulaar), ki je naseljeno v severnem predelu dežele. Kot fantič je lahko slišal očeta, kako poziva vernike k muslimanski molitvi. Njegova mati je bila nadarjena glasbenica in skladateljica pesmi in je nanj prenesla znanje in strast. Ameriške glasbe se je učil tudi z radia, ki je stregel s koščki Jamesa Browna, Wilsona Picketta, Otisa Reddinga in Ette James.

Zgodnjo izobrazbo si je pridobil v St. Louisu. Zatem se je podal na jug v Dakar, da bi tam študiral na konservatoriju. Z njim se je odpravil tudi njegov življenjski prijatelj, kitarist in pevec Mansour Seck. Pridružila sta se Asly Fouta, sedemdesetčlanski kulturni skupini izvajalcev in glasbenikov iz vsega Senegala. Izkoristila sta priložnost in se v njej poučila o lokalnih glasbah in instrumentih, ki so jih posamezni glasbeniki prinesli s sabo. "Asly Fouta je bila kot univerza afriške ljudske glasbe. V njej je sodelovalo mnogo velikih glasbenikov. Prav tam sem odkril, da ima vsako glasbilo svojo osebnost." Tako so, na primer, govoreči boben uporabljali za stike z ženami in otroki, medtem ko sta se kora (zahodnoafriška lutnja) in hodduh (tradicionalna kitara) pojavljala v bolj formalnih okoliščinah. V tistem obdobju so se začele razvijati tudi (danes dovršene) Baabove izvajalske in koreografske spretnosti.

V zahodnoafriški ljudski glasbi so prevladovali grioti - glasbeniki, ki so podedovali pravico, da lahko posredujejo stare modrosti in v pesmih spregovorijo o aktualnih družbenih temah. Baaba ni bil rojen v družini griotov. Kljub temu ima tako rekoč vse poteze griota. Velja za zelo poduhovljeno osebo. Njegove pesmi hvalijo duhovne voditelje iz preteklosti in nagovarjajo moderne generacije, da se učijo iz njihovih zgledov, hkrati pa grajajo tegobe sedanjosti in pozivajo k enotnosti, solidarnosti in ljubezni v svetu delitev in prepirov. Mansour, griot po rojstvu, je odprl Baabi vrata do nabiranja glasbeniških izkušenj griotov.

Leta 1980 sta se Mansour in Baaba po obdobju, ki sta ga skupaj prebila v Dakarju, odpravila na glasbeniško popotovanje po zahodni Afriki, obiskala sta Mali, Slonokoščeno obalo, Gambijo in Gvinejo; pomagala sta si z dejstvom, da za vse griote velja vabilo, da se lahko med seboj obiskujejo in igrajo skupaj. Seveda sta na poti vsrkavala različne glasbe. Leta 1982 se je Baaba odpravil v Pariz, kjer je obiskoval Ecole des Beaux Arts in nastopal za sonarodnjake v azilu. Ko je končno nabral dovolj denarja, je z njim plačal letalsko vozovnico Mansourju Secku, ki se mu je zatem pridružil. V Parizu je Baaba vsrkal še več evropskih in ameriških vplivov in začel prevajati zvoke tradicionalnih glasbil v zvok kitare. Baaba in Mansour sta se vrnila v Senegal in osnovala skupino Daande Lenol (glas ljudstva), s katero sta se odločila razvijati nove ideje. Angloameriški tip zasedbe sta združila s tradicionalnimi glasbili in se na nov način lotila delovnih pesmi tkalcev in ribičev ter yele, v kateri odmevajo ritmi žensk, ki tolčejo po žitu, in je podobna reggaeju. Baaba je vrsti kaset, ki jih je izdal v Afriki, kmalu dodal tri z energijo nabite plesne albume, ki so izšli v Franciji - Wango, Tara in Nouvelle Generation.

Kljub temu je neafriški svet Baabo najprej odkril po zaslugi lepega tradicionalnega akustičnega dueta z Mansourjem Seckom na albumu Djam Leelii. Posnet je bil v Parizu leta 1984. V Angliji je izšel šele leta 1989 (pri Rogue Records) in postal plošča leta po izboru recenzentov revije Folk Roots. Leta 1991 je Baaba podpisal pogodbo z Mango. Prvo mednarodno izdajo zanj, Baayo, je ponovno posnel z akustično zasedbo. Šele naslednje leto se je na albumu Lam Toro vrnil k pogumnejšim poskusom in prevajanju tradicionalnih skladb v rockovski jezik. Tema albuma so bile "komunikacije /.../ zaradi katerih se dandanes giblje ves svet. Do vseh naših problemov pride zato, ker ljudje niso sposobni komunicirati med sabo." V zavzetem iskanju stikov s širšim občinstvom je Baaba v zvok prefinjeno vključil funk, raggamuffin, rap in reggae, in jih, še posebej zadnja dva, uskladil z obstoječimi afriškimi žanri, ki so jim podobni ali imajo z njimi skupne korenine. Izdal je celo malo ploščo z enim od posnetkov (Hamady Boiro), na katerem je za publiko, ki se z afriško glasbo šele spoznava, Jamajčan Macka B odrapal zgoščen uvod o Senegalu.

Občinstvo Baabe Maala je nepretrgano raslo. Kljub temu ga je na mednarodne odre izstrelil šele album Firin' in Fouta iz leta 1995, njegov do tedaj najpogumnejši skok stran od tradicije. Toplo ga je sprejela glasbena kritika vsega sveta in leta 1996 je bil uvrščen tudi med nominirance za Grammyja. Na dolgih turnejah po Evropi in Severni Ameriki je nastopal po najbolj prestižnih dvoranah in med drugim na nastopu v londonski Royal Albert Hall zasenčil druge nastopajoče tistega večera, med katerimi so bili tudi superzvezdniki Youssou N'Dour, Salif Keita, Lucky Dube in Khaled. Baaba je zasluženo priplezal na vrh. Ob pomoči producenta Simona Emersona (ta se je pri Baabi doma v Senegalu spoznaval s slogi ljudske glasbe, na osnovi katerih je Maal segal proti Zahodu) so nastale njegove najuspešnejše pesmi, neločljivi spoji afriških glasbenih žanrov s trdnimi koreninami in njihovih bližnjih sorodnic, kakršni sta reggae in latinskoameriška glasba, Baaba njihovega bistva ni le preslikal, ampak ga je razbral in naredil za svojega.

Po uspehu albuma Firin' in Fouta je bilo pričakovanja v zvezi z naslednjo Baabovo izdajo izjemno težko zadovoljiti. Ob branju seznama sodelujočih, med katerimi so se znašli tudi Brian Eno, Luciano, Robbie Shakespeare in Screaming Orphans, spremljevalna skupina Sinead O'Connor, sem se zbala, da čaka Baabo usoda mnogih talentiranih afriških ustvarjalcev, torej da bodo tudi njega omamila velika imena in elektronski pripomočki in bo tako njegova lastna luč oslabela. Baaba vztraja, da so bili posamezni gostje izbrani zaradi primernosti za posamične posnetke in da "imen" niso povabili z nameni pritegniti širše občinstvo. "Točno vem, kaj hočem. Če bi kdo kot Brian delal stvari, glede katerih ne bi bil sam gotov, se nikdar ne bi znašel na plošči. To je moj album. To je moja osebnost."

Baaba ima zdaj lasten studio (v povezavi z njim je osnoval založbo Yoff), to je dvignilo njegovo zanimanje za programske tehnike, ki jih je Ron Aslan uporabil pri plošči Nomad Soul. Tako ima na voljo bolj zbrušeno studijsko gradivo. Obenem Baaba poudarja, da se zdaj res lahko ukvarja z modernimi eksperimenti, studio pa hkrati krepi stike z glasbo doma. Njegov način življenja je vedno vključeval spontane jam sessione z lokalnimi glasbeniki, med katerimi so se rojevale nove ideje. Danes lahko taka druženja ujame na trak v najbolj svežih oblikah, pri čemer so posnetki na voljo za poznejšo uporabo. Jasno se zaveda, da lahko studio pomeni sterilno snemalno okolje in da skladbe, ki jih zasnuje v njem, nemalokrat s težavo zaživijo na odru. Pravzaprav šele na osnovi te postavke ustvarja. "Številne pesmi prihajajo iz določene vrste okolja, ki me je navdihnilo, in jaz ga hočem ponovno ustvariti. Na primer Guelel. Ko jo poslušaš z zaprtimi očmi, dobiš predstavo, kot da si se znašel na zabavi v veliki dvorani z mnogo ljudmi, med katerimi v sredi igra skupina."

Nomad Soul morda zveni daleč stran od ljudske glasbe. In vendar je Baaba zanj delal kot ljudski glasbenik. Ko sem ga vprašala, če je bilo težko delati s toliko novimi ljudmi na toliko različnih mestih, je vztrajal, da to zanj ni bilo nič novega. "To je del fulanske tradicije. Na ta način sem živel celo pred osnovanjem lastne skupine. Recimo, srečal bi nekaj glasbenikov iz Mavretanije in nato bi na mojem domu več dni igrali in komponirali. Na koncu bi posneli trak, en izvod bi ostal njim, en pa meni. Tako je rasla ljudska glasba. Izmenjava. Prepričan sem, da če je uspevalo takrat, mora tudi danes, ko sodelujemo z glasbeniki z vsega sveta."

Vtis, ki so mi ga dala skrajšana besedila na ovitku, je bil, da se na plošči skriva kar neprijetno veliko število milih ljubezenskih pesmic. A to ni res, kakor sem lahko olajšano odkrila pozneje. "Ljubezen, da. Ampak ljubezen na splošno. Ljubezen je ključ do vsega, kar lahko izboljša ljudem življenja." Torej Souka Nayo (Sledil te bom), pretanjena, verjetno najuspešnejša skladba, s katero se plošča tudi odpre, govori o otrocih sveta in kako ne smemo pozabiti, da so oni tisti, ki jih najbolj prizadenejo naša dejanja - vojne, lakote in spori v plemenih, in da bi se morali naučiti slediti njihovim ljubečim zgledom. "Fanta, ob reki, z luno v tvojih očeh, kot pesem na nebu," postane pesem s precej globljim pomenom, ko Baaba pojasni, da je Fanta duh glasbenikov, za katerega verjamejo, da živi v rekah in obišče vse prave umetnike, ki sedijo ob bregovih in igrajo. Tudi s to temo se Baaba ni oddaljil od tradicije in pridobljene vloge griota.

Proti koncu najinega intervjuja je Baaba storil zelo veliko, da bi ublažil moje strahove, in razkril precej več slojev v celovitosti novega dela, kot sem jih predhodno zapazila. Čeprav se giblje naprej, ni pozabil, od kod prihaja, in tako hoče odvesti svoje občinstvo s sabo. Cherie je njegov poskus, da bi z glasbo razložil svoje početje. "Na koncu sem težil k temu, da je skladba moderna, z zborom, s celo skupino, ki igra skupaj, ki igra električno. Toda preden pridemo tja, hočem, da ljudje razumejo, kako ta glasba izhaja iz ljudske glasbe in kako se je afriška glasba na splošno razvila iz podeželske glasbe in je šele nato postala moderna urbana glasba." Nomad, kakršen je bil Baaba ves čas, še vedno potuje in išče glasbo, po novem okoli sveta, in ne samo po zahodni Afriki, pri tem pa ni izgubil svoje Duše. Visoke napetosti in grobe energije s Firin' na novem albumu najbrž ne boste zasledili. Vendar Baaba zase trdi, da je zdaj srečnejši, da je njegov glas mirnejši in da "v njem ni nobene težave". Mogoče je za občinstvo težko sprejemljivo, da živijo ustvarjalci življenja kot vsi drugi - obdobju miru sledi obdobje dram in tako dobimo enkrat košček enega, drugič pa košček drugega. "Hočem biti samo jaz sam. To je življenje. V enem trenutku živiš eno stvar, v drugem pa drugo."

Z albumom Nomad Soul je tradicionalni glasbenik in eksperimentator odšel naprej od faze Firin' - in upam, da so njegove vezi s tradicijo res ostale močne, tako da bi se lahko novi album izkazal za prehodnega pred naslednjo resnično izvrstno izdajo. Glede na to, da se moje skrbi še niso čisto razkadile, sem se lotila tudi poslušanja In Search of the Lost Riddm, albuma, ki ga je v istem času izdal jamajški glasbenik Ernest Ranglin, na snemanjih pa so se mu priključili Baaba in ustvarjalci z njegove založbe Yoff. Oblaček se je hitro dvignil. Na posnetkih Baaba ponovno eksperimentira, toda tokrat z akustičnimi glasbili, in raziskuje globoke povezave med Novimi in Starimi svetovi. Ta album je enostaven in zemeljski, a prefinjen in dodelan in popolnoma očarljiv. Tako bi moral prepričati vse tiste skeptike, ki menijo, da je iskanje sintez preteklosti in prihodnosti zatemnilo njegove svetle zvezde. Baaba Maal je živ in v formi.

Lois Darlington

prevod: PBČ

BAABA MAAL

Royal Festival Haal, London, 13. 7.1998

Pokonci smo skočili, še preden se je koncert dobro začel. V trenutku, ko se je iz teme ob robu odra oglasil Maalov gospodovalen glas. Najmogočnejši afriški glas, v primerjavi z njim je celo N'Dourjev slišati krhek. Po malem zato, ker smo si nemudoma zaželeli zaplesati, zvečine pa zato, da bi si lahko bolje ogledali direndaj na odru. Štiri plesalce, ki so morali biti narejeni iz žvečilne gume, in štirinajst v lesketajoče muslimanske halje odetih glasbenikov, od katerih prav tako ni nihče stal pri miru, še najmanj slepi pevec Mansour Seck. Tudi instrumentalna zasedba je bila vredna pozornega ogleda, saj je poleg dveh saksofonistov, pianista, ngonista, korista, številnih ter raznovrstnih tolkalcev in dveh obveznih kitaristov vsebovala še kontrabasista, to je za afriški plesni orkester precej neobičajno. Akustični bas se namreč v sodobni afriški glasbi le poredko uporablja. Koncert menda ni bil razprodan do zadnjega sedeža, a dvorana je bila kljub temu videti kot razdražen čebelnjak, nabito polna in premajhna, edinole oder je segal v neskončnost - ali bolje, v škrlatno kuliso, poslikano s savanskim grmičevjem in z zvezdnatim afriškim nebom, ki se je pela za hrbti nastopajočih. Stopničasto prizorišče in nemirne odrske luči so obetale razpoloženje naelektrenega rockovskega koncerta. Baaba Maal se je očitno namenil priložnost izkoristiti še za kaj več, kot zgolj predstavitev novega albuma Nomad Soul. Ker je goreč domoljub, najbrž za proslavljanje sodobne afriške kulture nasploh. Začetno razburjenje ni med koncertom niti upadlo niti naraslo. Plesalci in orkester Daande Lenol so nas ves čas zadrževali v napetem pričakovanju. In še tako sumničav poslušalec je lahko kaj kmalu ugotovil, da Maalova razkošna mešanica reggaeja, popa, latina, jazza in senegalske ter irske ljudske glasbe vsaj na odru ni vnaprej premišljena, kaj šele namenoma všečna, temveč le glasba, ki se pretaka po pevčevih žilah. Nekaj, brez česar Baaba Maal te dni sploh ne obstaja. Prav zato niso moderne orkestralne pesmi izzvenele nič manj poduhovljeno od nomadskih uspavank, ki sta jih Baaba in Mansour zapela ob spremljavi jazzovskega kitarista Ernesta Ranglina. Jamajški virtuoz ni bil edini Maalov gost, orkestru sta se občasno pridružila še neimenovani gospel zbor in kvartet irskih pevk, po imenu Screaming Orphans. Na kratko, drugi mož senegalske glasbe je trinajstega julija, le večer po koncu svetovnega nogometnega prvenstva, v londonski Royal Festival Hall zasluženo in lahkotno sedel na prestol svetovne glasbe. Poglavarsko žezlo mu je podal rajnki Nusrat Fateh Ali Khan. Videti je bil zadovoljen.

Sonja Porle