Nenadomestljivi čar koncertov

Čemu sploh še hoditi na koncerte, kako izboljšati koncertno ponudbo in kako pripraviti publiko, da bo obiskovala koncerte? To so vprašanja, ki so že zelo aktualna v deželah, kjer je glasbeni trg povsem nasičen s številnimi dobrimi koncertanti. Dvorane s koncertno ponudbo so tako rekoč za vsakim vogalom in ni vsem dogodkom zagotovljena polna zasedenost dvorane. Pa vendarle ima obisk koncerta še vedno svoj čar, četudi je tradicija javnih koncertov že precej stara.

“Glasba je v zraku povsod okrog nas. Samo nagniti se morate in vzeti, kolikor hočete.” Takole je pianist David Owen Norris začel članek, ki je bil objavljen v oktobrski reviji BBC Music Magazine. V zanimivem eseju ugotavlja, kakšne so prednosti koncerta v primerjavi s poslušanjem CD-jev iz domače zbirke, in v čem je čar poslušanja koncertov v živo nasploh. Citat britanskega skladatelja Edwarda Elgarja je Norris nadaljeval s svojimi besedami: "Glasba je v zraku, povsod okrog nas, in je neizbežna kot oddaljeni hrup z avtoceste, ki je nadomestil nekdanjo tišino podeželja. In če so naše glasbene potrebe nezadovoljene ob poslušanju sosedovega radia ali glasbe v supermarketih ali če ostanemo nezadovoljni tudi ob najbolj prizadevnih nasvetih glasbenih revij, potem lahko naša kolekcija CD-jev postane pravo nadomestilo."

Glasba je v Norrisovi deželi, Angliji, zares vseprisotna in človek jo resnično lahko zazna na vsakem vogalu. Od bolnic in cerkva ter vse do velikih koncertnih dvoran si nabirajo izkušnje, pridobivajo slavo in zbirajo privržence raznovrstni umetniki. Dve glavni radijski postaji sta namenjeni izključno predvajanju klasične glasbe, ena je namenjena jazzu, druge zvrsti imajo svoje valove... Za tiste, ki imajo radi svojo lastno kolekcijo posnetkov, so tu velike trgovine s CD-ji, kot so na primer HMV, Tower Records in tudi Farringdon's, da ne govorim o malih “second hand” trgovinicah, kjer je moč kupiti rabljene plošče - najsi bo na starih vinilih ali pa na CD-jih. Potem je tu kataloška prodaja - po internetu, po časopisih, vsaka glasbena revija ima kot prilogo tako imenovani CD meseca. Vendarle se Britanci ne dajo kar tako in ne verjamejo prav vsaki ponudbi. Samo kratek sprehod po kakšni stanovanjski soseski lahko kar kmalu dokaže, da ima skorajda vsaka hiša v kotu dnevne sobe (ker ni zaves na oknih, ni niti potrebno stegovati vratu, da bi človek opazil, kaj imajo sosedje) postavljen pianino ali klavir. In ne bodite začudeni, če na radijskem kvizu vprašani mimogrede prepozna frazo, ki so mu jo pravkar zavrteli iz drugega stavka Bizetove Simfonije.

Ni čudno, da si kdo, ki ima dovolj znanja o glasbeni literaturi in ogromno ponudbo posnetkov, nabavi CD-je z najljubšim izborom skladb. Namesto zapravljanja časa (in denarja) za enkraten dogodek v koncertni dvorani, si raje izbere “svojo” skladbo, “svojega” izvajalca in “svojo” gramofonsko družbo, za katero je mnenja, da najkvalitetneje posname zvok.

"To je prav tista glasba, ki jo hočete in jo lahko poslušate v udobju doma. Tiho ali na glas, nič nepravilnih not, skodelica čaja, in nihče ne ugovarja, če ob vsem tem še likate,” pravi Norris.

Toda Norris še vedno ni zadovoljen z dejstvom, da naj bi povprečen glasbeni sladokusec preprosto ostal zaprt med štirimi stenami in poslušal glasbo, ki tisti hip ugaja njegovemu razpoloženju in jo je moč najti med policami s CD-ji. Njegov namen je namreč dokazati, da bomo “brez telepatske simbioze koncertne publike in dobro sestavljenega programa ob najvišjo možno glasbeno izkušnjo.”

Kako je s tem pri nas? Ali je možno, da bodo koncertni programi začeli polagoma zgubljati publiko? Konec koncev, koncertna ponudba je tudi v naših krajih zelo raznolika. Poletni festivali, kot so Poletni festival Ljubljana, Festival Lent v Mariboru, Piranski glasbeni večeri, Brežiški festival, Okarina festival na Bledu, Festival stare glasbe v Radovljici in drugi, podajo roko najprej Jesenskim serenadam, pa ciklu koncertov v ljubljanskem Tivoliju, potem je tu festival v Radencih, cikel Glasbene mladine ljubljanske Mladi mladim, abonmaji po raznih krajih Slovenije, da o ponudbi Slovenske filharmonije in Cankarjevega doma za novo sezono ne govorimo. Se bomo tudi mi sami kmalu naveličali vseh koncertov in se užaljeno ali svojevoljno zaprli v lastne domove in poslušali “svojo” glasbo? Se zavedamo prednosti koncertov in pasti, ki nam jih nastavlja glasba, ki jo poslušamo doma? O prednostih in pasteh govori Norris takole:

Koncert je lahko več kot le vsota njegovih delov. Ima lahko strukturo, ki pomeni več kot vrsto nepovezanih razpoloženj, ki se ustvarjajo v vseh udeležencih koncerta. Ena od prednosti glasbe je v tem, da skozi naš um ugaja našim emocijam. Če jo uporabljamo le za masažo naših trenutnih razpoloženj, izgubi večino moči. Doma običajno izberemo glasbo glede na naše razpoloženje, ki nas tisti trenutek obvladuje - kolekcije plošč reflektirajo naš spekter razpoloženj - ali pa si izberemo glasbo, ki so jo za nas izbrali na priljubljeni radijski postaji. Smo torej podvrženi le redaktorjevemu razpoloženju ali je vključen tudi kakšen bolj aktiven dejavnik? Največkrat so aktivni dejavniki neglasbene narave. Udeleženec ne razmišlja: “Kako bi glasbeni argument osvetlili različni skladatelji, katerih mnenje bi se pri isti glasbeni uganki radikalno razlikovalo?” Poslušalec se namesto tega raje sprašuje: “Kako dolga je ta skladba? Koliko časa bo še trajala ta oddaja? Kdaj bodo na vrsti poročila?”

Recimo, da našemu povprečnemu slovenskemu poslušalcu nastavljajo pasti tudi koncerti, ne samo glasba iz domačih zvočnikov. Program, ki se nam ponuja, je velikokrat del železnega repertoarja glasbene literature. Precej je predvidljiv in nenevaren, če bomo hoteli o izvedbi izraziti svojo lastno kritiko ali pohvalo. Tako bomo lahko lagodno sedeli v svojem stolu in verjeli, da je koncert dober, ker je koncertant slaven, ker je bila zanj narejena velika reklama in ker je publika s ploskanjem več kot očitno zadovoljna. Edino, kar še manjka, je podatek o tem, kako dolgo koncert traja, saj smo tu (morda) vendarle tudi zato, da se pokažemo prijateljem (in da nas tudi oni opazijo), in že komaj čakamo odmora, ko morda srečamo pomembno osebo ali pa od daleč vidimo neko javno osebnost. Ali pa čakamo zadnjo noto, ko bomo še pred koncem ploskanja (dodatki nas ne zanimajo) odhiteli domov in na koledarju odkljukali še eno prisotnost na abonmajskem koncertu.

Pa ne da se (tudi) tako obnaša samo slovenska koncertna publika. Iz Norrisovega članka je razvidno, da mu gredo v nos taki, ki radi preživijo večer v istem prostoru s kom, ki je slaven. Kot primer navaja izvedbo Kavalirja z rožo v Metropolitanki, ko je manjšo vlogo odpel tudi Pavarotti. Si morete misliti, da so ti “lovilci zvezdnikov” pokupili najdražje vstopnice in v svojih sedežih ostali do trenutka, ko je Pavarotti odpel zadnjo noto. Nato so vstali in se prerivali med vrstami, medtem ko je na odru že pel nekdo drug.

Nekaj podobnega sem doživela tudi sama, ko sem nekoč poslušala eno izmed Verdijevih oper v Covent Gardnu v Londonu. Nihče drug kot Domingo je dobil največ odziva med publiko (najsi bo aplavz ali šopki rož, ki so padali na oder), pa četudi je bilo med njegovimi sopevci kar nekaj takih, ki bi si zaslužili vsaj toliko odziva, kot ga je dobil slavni pevec.

Vendarle lahko rečem, da je naša publika hvaležna. Nastopajoče vedno bogato nagradi z aplavzom, le redko slišimo pritožbe, da je bil koncert neuspel zaradi slabih izvajalcev. Tudi ni gneče med takimi, katerim ni všeč način oblikovanja koncertnih listov in predstavitve skladb; Norris je med koncertnimi obiskovalci spoznal tudi take, ki bi raje videli, da bi dirigenti stali obrnjeni proti publiki in da bi morala biti pijača, ki jo dobimo med odmori, cenejša, stranišča bolj urejena, javni prevoz bolj...

Nekaj je tudi res: pri nas je glasbena ponudba najbogatejša ravno na področju koncertov. Ponudba snemalne industrije je pri nas vsekakor manjša kot v “razvitejših državah”. CD-ji so praviloma stlačeni v manjših trgovinah in pregled nad njimi je zelo slab. Seveda jih je moč naročiti iz kataloga, toda le kdo bo čakal, da dobi posnetek, ki ga želi ZDAJ? Kakor vem, ima naše glavno mesto največ ponudbe s klasiko v Muzikalijah. Seveda lahko tam najdemo čudovite posnetke po abecednem redu - glede na skladateljev priimek. Žal pa je že težje dobiti pregled nad posnetki določenega izvajalca, malo je “zgodovinskih” posnetkov, težko je dobiti več izvedb iste skladbe ali pa skladbe, ki bi jo želeli slišati, sploh ni na voljo. Ni to toliko krivda Muzikalij, kot je morda krivo pomanjkanje povpraševanja. Kje je razlog? Smo zadovoljni s tem, kar imamo? Morda ne vemo, česa vsega nimamo? Če česa ne poznamo, potem tudi ne poznamo vrednosti. Preprosto: niso nam dosegljive informacije, ki bi nas sproti obveščale o dogodkih in novostih v glasbenem svetu. Premalo je glasbenih revij ali takih virov informacij, ki bi nas zasipali s prospekti - “akviziterstvo” po pošti, v javnih občilih ... No ja, lahko je govoriti o vsem tem, toda naš glasbeni (in nasploh) trg je pri dveh milijonih Slovencev MAJHEN. Pa vendarle, če samo prižgem hrvaški Radio 3, ki se tudi pri nas odlično sliši (saj naši sosedje niso toliko večji od nas, politično in ekonomsko pa so podobni začetniki kot mi), že dobim vrsto podatkov, ki izražajo zelo poglobljeno poznavanje in razumevanje glasbe.

Se bojimo novega, ki bi razrušilo naš dosedanji sistem vrednotenja glasbe? Zakaj imam take pomisleke: zgodilo se je, da so Slovenijo obiskali tudi izvrstni glasbeniki in odšli skorajda neopaženi. Tako je bilo pred leti, ko je igral Pinchas Zuckermann v Cankarjevem domu in me še danes oblije hlad, ko se spomnim, kako prazna je bila dvorana. Njegov stanovski kolega Pierre Amoyal je igral na letošnjem Poletnem festivalu v Ljubljani - edina opazka kritikov je bila ta, da bi tako kvalitetna glasba zaslužila več publike, poslušalcev pa ni bilo tudi zaradi tega, ker niso vedeli, kako izvrsten glasbenik jim bo igral.

In če se ponovno vrnem k začetni iztočnici - zakaj imajo koncerti še vedno toliko čara, da privabijo publiko? V Norrisovi Angliji ga imajo tudi zato, ker ponudijo nekaj več, kot ponujajo posnetki. Tam ni več toliko čara v tem, če jih obiščejo slavni glasbeniki (pravim, ni več toliko, četudi nekatera imena še vedno privabljajo množice). Rostropovič, na primer, spada že kar k inventarju programov, ki jih ponuja Barbican Centre v Londonu, Brendel se bolj drži Royal Festival Halla. Oba glasbenika bi bila za nas famozna prilika, da se gre na koncert, ampak, vidite, pri Angležih to več ne potegne. Zanje je že dosti bolj pomemben tudi program in kako so skladbe medsebojno usklajene, saj je vrhunska izvedba domala že zagotovljena. In kar velja pozdraviti, glasbeni repertoar ni omejen le na že tisočkrat prežvečeno glasbo (četudi nimam nič proti dobro izvedenemu - recimo - slavnemu klavirskemu koncertu Čajkovskega, za katerega pravijo, da ga že vrabci znajo na pamet). Vsa glasbena obdobja so dobrodošla in kolega Norris navaja kot primer skladbo, ki bi lahko ustrezala raznim glasbenim okusom in je povrh vsega še nova. "Letos sem na Poletni šoli v Dartingtonu slišal neke vrste sekvenco, ki bi prav gotovo lahko učinkovala tudi na radiu. Za začetek smo slišali Lassovo pesem Suzanne ung jour, eno najbolj zabavnih bibličnih zgodb, in takoj za tem je sledil hit, ko so izvajalci razširili prvotno verzijo iz 16. stoletja. Prvotna téma je dobila nove spremljave, melodije so se zlivale v raznih plesnih ritmih, fantazije na razne dele originala in skladbo Williama Byrda, napisano na isto besedilo. Povabilo k razmišljanju v jeziku glasbe - in vse skupaj se je končalo v petnajstih minutah. Daljše ali manj značilne povezave imajo zelo malo verjetnosti, da preživijo pozornost ob poslušanju radija - ali da je skladba uvrščena v program snemalne industrije."

Skladba je torej nudila veliko emocionalnega užitka, staro in znano se je navezovalo na novo, improvizirano, poleg tega pa je bila dovolj kratka, da ni začela dolgočasiti.

Vse več je tendenc po povezovanju starega z novim, citiranja in izogibanja dolgovezenju: pravi glasbeni postmodernizem, ki ne zadovolji le emocionalno, temveč je tudi intelektualno stimulativen. Prav pred kratkim, 4. oktobra, je imel pianist Norris koncert v Queen Elizabeth Hallu v Londonu. Program, poln povezav, je napovedal takole: "Začnem s Tipettovo Prvo sonato iz leta 1937, “delo mladega človeka”, kot je rekel sam skladatelj, in polno variacij. Nadaljujem z vrsto variacij na Purcellovo témo, ki so jih napisali James MacMillan, William Mathias in Michael Berkeley, za koncert, ki sem ga imel v Washingtonu, DC, nekega 22. novembra, na dan, ko je bil umorjen Kennedy. Zadnja variacija, v svojem globokem obupu, me pripelje k Brahmsovim klavirskim skladbam, op. 119, ki se začnejo z istim razpoloženjem, a vodijo do delnega triumfa v es - molu. Po odmoru sledi naslednji niz variacij, ki so v Es - duru, in se tako navezujejo na Brahmsa: Beethovnove variacije Eroice. Za sklep sem uporabil še eno Prvo klavirsko sonato, delo Erwina Schulhoffa iz leta 1924, delo še mlajšega moškega, toda tako dobro organizirano, da lahko z njim končam koncert s popolnim zadovoljstvom. Pomembne povezave so glasbene narave, toda obstaja tudi množica drugih. Tipett je umrl letos. Beethoven, tako kot Purcell, je bil eden njegovih vodilnih vzornikov, ki so razsvetljevali njegova dela. Njegova Sonata št.1 kaže pot do jezika skladbe A Child of Our Time, katero so navdahnila koncentracijska taborišča. V enem od njih je svoj brezčasovni konec doživel tudi Schulhoff. Eroica je bila ustvarjena v čast Napoleonu, in to lepo komplementira povezavo s Kennedyjem. To ni selekcija glasbe, ki bi jo mimogrede lahko izbrali iz svoje lastne kolekcije, toda kljub temu poživljajoče, kot upam: intelektualno stimulativno in emocionalno zadovoljivo in, predvsem, ŽIVO."

Ste noro navdušeni ali vam tole zveni kot rahel dolgčas nad lastnim početjem, da ne rečem, intelektualistična masturbacija? Žal ne morem poročati, kako je koncert “vžgal” v resnici, je pa tudi (hvala bogu) čisto verjetno, da je bila njegova izvedba na vrhunski umetniški ravni, sicer koncert tudi ne bi bil vključen v abonma Harrods International Piano Series.

Kakor koli: dobro sestavljen program naj bi bila ena od tehničnih prednosti javnega nastopa. Druga prednost sta dva važna principa, ki ju Norris velikokrat izpostavlja na svojih seminarjih: to sta "presenečenje" in "zadovoljstvo" - in oba zahtevata "pričakovanje". "In če lahko prepričamo našo publiko, da posluša v pričakovanju, potem se bo ukvarjala z glasbenim procesom, ki ga ustvarjamo. Samo koncert v živo lahko obdrži ravnotežje med obema principoma. S posnetki dosežemo stopnjo domačnosti, ko ne moremo več biti presenečeni. Naše pričakovanje oslabi in glasba umre."

Slednje sicer deloma oslabi argument, ki pa gre v dobro slovenski publiki: zaradi majhnosti slovenskega prostora je skoraj gotovo, da bomo na koncertu zadovoljili tudi željo po socialnem druženju. Koncert je prilika, da se - četudi zgolj po naključju in tako se tudi v povečini primeri - srečamo s prijatelji in z njimi pokramljamo. Nobene nevarnosti, da se počutimo osamljene in izolirane, kar se lahko zgodi prebivalcu velemesta, ki si že zaradi oddaljenosti dogodka raje umisli druženje z glasbo iz domače kolekcije.

Tudi Norris govori o neracionalni, magični strani, ki že od nekdaj privablja publiko, pa naj gre za kakršno koli glasbeno prireditev: "Glasba, pa četudi ukročena elektronsko, je še vedno neverjetno potentna, in koncert, ki transcendira izvore, je večkratno povečal ta mistični bonus. Koncert je pristojno mesto tako za Beethovnove pozne godalne kvartete in Byrdove pesmi kot za Čajkovskega in Bellinija. Več vrst publike pri tako raznolikem repertoarju je ponovno združene v najbolj pomembnem dejstvu: PUBLIKA JE PRISOTNA. In s prisotnostjo daje glasbi večjo pomembnost."

Tehnične plati (med njimi tudi tehnična dovršenost glasbene interpretacije) so za Norrisa le začetek, družabnost pa je tista, ki daje glasbi obstoj.

In da ne bi tudi mi sami morali priti do spoznanja, da je koncertne ponudbe preveč in da nam je glasbo ljubše poslušati v domačih naslanjačih: zavedajmo se, kaj že imamo in smo uspeli še vedno ohraniti, ne pozabimo pa, da je koncert kot družabno srečanje tudi srečanje z glasbo. Če hočemo obdržati prijateljstvo, ga moramo gojiti; in če želimo ohranjati stik z glasbo, ji moramo prisluhniti. Vsak, četudi majhen glasbeni dogodek naj bo za nas novo odkritje - v povezovanju s publiko in z glasbo. Pojdimo na koncert polni pričakovanja - in se zato pustimo presenetiti in zadovoljiti.

Damjana Zupan