Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Terens Štader

The Gories in druge bluesovske groze

Mick Collins and Dan Kroha

The Gories so bili velik bend. Eden največjih tistega časa - osemdesetih, konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Največji med malimi. Paradoksalno: devetdeseta, ki so bila čas njihovega konca, vdaje in razočaranja, so tudi leta ustoličenja The Gories med najbolj nadarjenimi skupinami ameriškega undergrounda.

Obrat se je zgodil v vsega nekaj letih. Razpadli so leta 1992 po edini evropski turneji, o njihovem koncu časopisi niso ravno poročali. Tri leta kasneje pa ni več šla skozi Ljubljano nobena jenkijevska skupina, ki ni govorila o The Gories. Medtem ko so delali, so bili silno majhni. Če izvzamemo turnejo po severnem delu Evrope, so The Gories le štirikrat igrali izven rojstnega Detroita. "Dvakrat smo igrali v New York Cityju, imeli smo koncert v Chicagu in nastop v St. Louisu. To je vse," je preštel Dan Kroha, belopolti kitarist in pevec tria. Prvenec Houserockin', posnet v prostoru jeklenih sten, so pri mesečniku A.P. retrospektivno uvrstili med najboljše iz osemdesetih. Dvoboji dveh kitar ob minimalistični, utripajoči spremljavi bobna redko kje zvenijo tako navdušujoče. Lo-fi zvok so naredili privlačen in smiseln. Predanost glasbi, ki preveva glasova Micka Collinsa, temnopoltega kitarista in pevca skupine, ter Dana Krohe, je neizbrisna. Bili so razkošen bend. Majhen, a velik. Trio, zasedba enkratne kemije. Medtem ko so do takrat tudi drugi kopali po koreninah in glasbo posodabljali, so The Gories h glasbi pristopili povsem enostavno - preprosto so igrali blues, igrali so RandB, igrali so garage punk. Igrali so ga iz sebe in za sebe. Navzven so bili grobi, navznoter mehki, topli in resnični. Ko smo jih začeli odkrivati ob tretjem, poslednjem Outta Here in nato ob ponovnih objavah prvih dveh albumov, ki jih je z žarom promoviral Crypt, nas je prešinil občutek, da smo nekaj zamudili, da je nekaj vrednega šlo mimo nas. The Gories sami so takrat že končali. Imeli so vsega čez glavo. Tega danes ne obžalujejo. Mick, Mick Collins je nenehno zaposlen: kot producent, sodelavec, svetovalec The Dirtys, Red Aunts, Cheater Slicks... in kot um in vodja pri The Dirtbombs, ki so ravnokar izdali prvenec Horndog Fest. King Sound Quartet, njegov prejšnji projekt, "all stars underground" zasedba, ki jo je naredil s Teksačanom Timom Kerrom, je zaradi zemljepisno razpršene narave benda na "stand byu", Blacktop pa so pred leti končali kratko in precej bleščečo kariero, ki jo je zaznamoval izvrsten album I Got A Baaad Feelin' About This. "Pomembna stvar v zvezi z Blacktop je bila," mi je pred časom povedal, "da sem izvedel, kako dobro znani so The Gories. To je bilo poučno, saj tega dotlej nisem vedel. Nihče nam ni pisal, nismo dobivali pošte ljubiteljev, nikoli nismo zares šli na turneje, in zato nismo vedeli, koliko ljudi je za nas sploh slišalo, kaj šele, kolikim smo bili všeč. To je bilo pomembno odkritje." Bobnarko skupine Peg O'Neill je bilo na kratko opaziti pri '68 Comeback, potem se je menda umirila - kakor je povedal Jack Oblivian - v razmerju z rekluzivnim Alexom Chiltonom, ki je svoj čas v Memphisu produciral drugi album tria, I Know You Fine, But How You Doin'. Po letu 1993 je življenje za Dana, Dana Kroho postopoma steklo pri Demolition Doll Rods. The Gories so tema pogovora, ki se ji ne upira.

Kaj se je zgodilo z The Gories potem, ko ste izključili Peg?

Izgubil sem zagon. Skupina me ni več zanimala. Preizkusili smo nekaj bobnarjev. Ni šlo. Tega se mi ni več ljubilo početi. Bil je čas, da poskusim kaj drugega.

Preprosto tako?

Ja.

Kaj je bilo narobe z vašo bobnarko?

Peg je bila nestabilna oseba. Vsak dan bi se ga napila. Bila je nesamozavestna. Nenehno je zapuščala skupino. Tako se je obnašala od samega začetka. Če ji kaj ni bilo všeč, je grozila, da bo zapustila skupino. Prišlo je do tega, da je na evropski turneji trikrat zapustila oder med nastopom. Prav bedno se je vedla. Ko smo se vrnili, smo jo odslovili. Preizkusili smo nekaj drugih ljudi, vendar ni delovalo. Potem je, kar se mene tiče, čar izginil. Ljudje so nas ravno začeli odkrivati. Mislili so, da smo nova skupina. Mi pa smo delali že pet let in vsega mi je bilo dovolj.

Po The Gories si igral s skupino Rocket 455?

Skupina je imela težji zvok. Bila je nekaj drugačnega, kar sem hotel preskusiti po The Gories. Združil sem se s člani neke druge skupine iz Detroita - Nervobeat. Kmalu sem se naveličal. Demolition Doll Rods so začeli, ko sem bil v tej skupini, in bilo mi je dosti bolj všeč delati z Demolition Doll Rods. Rad delam z Margaret. Res se predaja skupini. Vedno je pripravljena vaditi in nas res goni. Pri The Gories sem jaz preganjal druge. Pobiral sem jih z avtom in jih vozil na vaje. Mick je nadvse nadarjena oseba, ampak jaz sem jih moral naganjati, medtem ko je zdaj Margaret tista, ki me rine naprej, me naganja k delu. Do sedaj nikoli prej nisem bil v položaju, kjer je kdo bolj zagret od mene. Zelo mi ugaja, da sem našel nekoga, ki v bend vlaga toliko kot jaz sam.

Kako ste se ti, Peg in Mick dobili?

Peg sem srečal v trgovini s ploščami. Bila je napravljena v mod slogu. Bila je videti zares privlačno. V samem mestu je bilo zelo malo modov, zato sem bil samo še bolj navdušen, ko sem jo videl. Pristopil sem, spoznala sva se - in naprej je bilo, kakor to že gre. Micka mi je predstavil skupni prijatelj. Mick ni živel daleč od mene, zbližala sva se in odkrila, da nama je obema všeč soul, rhtyhm and blues, Motown, angleški randb - Them, Small Faces, Yardbirds, The Who. The Kinks. Zelo mi je bil všeč album Having A Rave Up With The Yardbirds in hotel sem kitaro Fender Jaguar, ker jo imajo The Yardbirds na naslovnici te plošče. Všeč nama je bilo vse iz britanske invazije. Presunila sta me Mickov talent in glasbeni okus. Všeč so mu bile razne stvari. Veliko je vedel o glasbi. Bil je prvi, ki mi je govoril o zvoku prostora na posnetkih. Pred tem o studijskem prostoru nisem razmišljal na tak način. Od Micka sem se veliko naučil. Vedno je govoril o skupinah, ki si jih želi narediti. V glavi je zmeraj imel pet, šest povsem osmišljenih skupin, za katere si je zamislil video posnetke, naslovnice, pesmi... Hotel sem, da kaj tudi zares narediva. Ob priliki sva poslušala neki garage punk in je rekel: "Človek, tole lahko tudi mi igramo. V teh skladbah so samo trije akordi." Sam nisem vedel, koliko akordov je v teh pesmih. "Če ti tako praviš, dajva, narediva. Verjamem ti."

Kako je prišlo do odločitve, da igrate brez basovske kitare?

Sprva sva se nameravala menjavati na kitari in basu glede na to, kdo je napisal pesem in kdo lahko kaj igra. Toda jaz sem lahko igral le akorde, on pa je lahko igral le posamezne tone - solo, zato sva sklenila, da bomo igrali z dvema kitarama.

Kaj ti je najbolj všeč od tega, kar ste The Gories posneli?

Všeč so mi vse naše plošče. Obstaja pa demo posnetek, ki smo ga naredili doma na štirikanalni magnetofon, preden smo šli snemat drugo ploščo. Uh, človek, na tem posnetku imamo tak zvok! Surov, raskav zvok, zelo različen od drugega albuma. Mislil sem, da bodo ljudje navdušeni, ko bodo slišali naš prvenec. Mislil sem, da jih bo razneslo. Toda dolgo je trajalo. Bil sem naiven. Mislil sem, da bomo takoj uspeli. Nisem si predstavljal, da bodo ljudje potrebovali toliko časa, da nas vzljubijo. Glasba je nam postala stara, a drugi so jo šele začeli dojemati kot čisto novo. Tudi Mick si je jemal dosti prostega časa in ni bil nikoli povsem predan skupini.

Ali je delal druge stvari?

O, ja. Vedno dela druge stvari. Preprosto je takšen. Nisem jezen nanj. Mick pač dela deset različnih stvari naenkrat.

Ali ste ime vzeli iz kakega B filma?

Pravzaprav iz TV nanizanke Gidget, ki je nastala v šestdesetih; neko poletje so jo predvajali vsak dan. Šlo je za kalifornijsko dekle, ki vsak dan surfa. V neki epizodi pristopi h glasbeni skupini, ki ji je ime The Gories.

Demolition Doll Rods

Dan Kroha, oblečen v žensko, pri Demolition Doll Rods igra kitaro in poje ob svojem dekletu, drugi kitaristki in pevki Margaret, ter njeni sestri Christine. Prve takte so odigrali leta 1993. Skupina je družinska zadeva. Celo Mick Collins je, kakor pravijo, del družine. V Detroitu je produciral del prvenca Tasty, medtem ko je za drugi del poskrbel Jon Spencer.

Kako je nastala zamisel za Demolition Doll Rods?

Margaret: Z The Gories sem šla na evropsko turnejo. Všeč mi je bilo v Evropi - iti vsak večer v klub, glasba, ljudje. Ko smo se vrnili domov, smo bili zlomljeni. Vsega je bilo konec, tudi benda je bilo konec. Ni bilo več dobre glasbe vsako noč. Sama znam biti res sitna, zato mi niso všeč številni bendi, ampak The Gories sem imela rada. Dan je bil potrt. Rekla sem mu, naj začnemo z našo, novo, čisto žensko skupino, v kateri bo Dany Doll Rod, solo kitaristka. Pred Demolition Doll Rods sem pela v cerkvenem zboru in igrala klasično kitaro, ampak rabila sem čas, da se navadim na rockovski način igranja.

Dan: Sprva nas je bil le hrup. Pesmi je bilo težko razločiti. Tudi sam sem rabil čas, da se navadim solo kitare.

Vaša glasba je zelo ritmična. To je rock, ki vzpodbuja h gibanju in k plesu.

Dan: To je tudi zamisel.

Margaret: Všeč nam je gledati, kako se ljudje gibljejo. Tudi sami radi plešemo.

Na rockovsko glasbo - ali plešete tudi na tehno?

Margaret: Plešemo na vse. Z Mickom rada pleševa na techno in disco. Mick je najboljši disco plesalec, kar jih je.

Dan: Za techno sem prvič slišal od Micka, ki je za techno vedel pred vsemi drugimi, ki jih poznam.

Mick Collins

Multiinstrumentalist Mick Collins je rojen 18. decembra 1965 v Detroitu. Njegovih deset priljubljenih albumov, brez vrstnega reda, je: Shoutgun, Junior Walker and the All Stars; Dance Party, Martha and the Vandellas; Are You Experienced?, Jimi Hendrix Experience; Reggae Fever, Steel Pulse; London Calling, The Clash; Mothership Connection, Parliament, Motor-Booty Affair, Parliament; The Great Twenty-Eight, Chuck Berry; Fire, Ohio Players in More Intensified!, ki je kompilacija skaja iz šestdesetih.

Blacktop, prva znana skupina, ki jo je sestavil po razpadu The Gories, so se bili predali modernemu rhythm and blues za asfaltne ceste. Pri njih se je združil z basistom, Alexom Cuervom, ter z dvema članoma noise rockabilly skupine Fireworks. Ravno, ko so nas zagreli, so prenehali z delovanjem. Po vseameriški turneji in izidu prvenca za In The Red, so v Avstraliji objavili alternativno inačico albuma z naslovom Up All Night, diskografijo pa so zaokrožili z nekaj singli. Potem sta se z Alexom po podobnem principu lotila projekta King Sound Quartet, v katerega sta kot kitarist in bobnarka vstopila Tim Kerr in Stephanie iz Lord High Fixers. Mickova stalna skupina so Dirtbombs iz Detroita. Preživlja se z računalništvom in za hobi piše ZF zgodbe. Njegovo glasbeno poslanstvo je posredovanje ritma.

Kako ste se King Sound Quartet dobili?

Z Alexom sva srečala Tima Kerra, medtem ko smo bili na turneji z Blacktop. Pomislili smo, da bi bilo lepo kaj posneti z njim med dvema albumoma Blacktop. Ko so Blacktop razpadli, smo se dobili z njim.

Zakaj so King Sound Quartet nehali delovati?

Nismo čisto nehali, le nismo se še dobili, da naredimo novi album. Živimo oddaljeni tisoče kilometrov eden od drugega. To je, kot če bi jaz živel v Ljubljani, drugi del skupine pa v Oslu. V takšnih okoliščinah se ne moremo dobiti na vaji ob koncih tedna.

Kateri so zate najboljši trenutki na albumu The Getdown Imperative?

Zame je višek Space Is The Place. Mnoge ljudi smo zbegali in celo prizadeli s tem, ko smo priredili Suna Raja. To je bila najboljša reakcija, ki smo jo lahko dobili. Takšne reakcije ne bi iztržila ne vem kakšna punk rock pesem.

Na albumu ste igrali Raya Charlesa ob Government Issue in med pesmimi ni bilo opaziti velike slogovne razlike. Za marsikoga pa sta Charles in Government Issue dve povsem različni glasbi?

Skladba I Want To je zares pesem Joeja Texa, pripis avtorstva Rayu Charlesu na albumu je netočen; to je skladba, ki sem jo želel igrati z Blacktop, ampak ni bilo priložnosti. Sheer Terror The Government Issue pa je skladba, ki smo jo izbrali zato, ker smo čutili, da ima v sebi ravno toliko ritma in bluza kot pesem Joeja Texa.

Ali si delal z Mattom Vertom Rayem iz Speedball Baby in ali ste posnetke izdali?

Z Mattom sva delala skupaj z Alexom, ampak posnetki še niso dosegljivi; trudimo se, da bi jih dali v poslušanje na naših straneh na svetovnem spletu.

V skupini Dirtbombs sta dva bobnarja in dva basista. Zakaj ta kombinacija?

Všeč mi je glasba z veliko bobni. Všeč so mi butajoči bobni. Nobenega razloga ni, da mora skupina imeti le enega bobnarja ali le enega basista. Ni niti razloga, da mora rockovska skupina imeti kitaro. Zakaj, recimo, ne bi imeli saksofona namesto kitare?

Kaj ti Dirtbombs pomenijo v primerjavi z drugimi skupinami?

The Dirtbombs so srčen punk bend v nasprotju z garažnimi zasedbami, s katerimi sem znan v Evropi, ali elektronskimi zasedbami, v katerih igram v Detroitu. To je to. Ne želim si, da ljudje mislijo, da smo Dirtbombs garažna skupina. Nismo. Všeč so mi različne zvrsti glasbe in všeč mi je igrati različne zvrsti glasbe. Ne načrtujem, da bom igral eno in isto zvrst glasbe vedno znova.

Z Danom Kroho sta pred kratkim sodelovala pri skladanju pesmi in stik albuma za Andrea Williamsa. Kako sta sploh stopila v kontakt z Wiliamsom?

Demolition Doll Rods so srečali Andrea Williamsa na turneji in so ga povezali z In The Red Records. In The Red je odgovoril, da bodo izdali ploščo Andrea Williamsa, če jo bom jaz produciral. Na ponudbo sem vsekakor pritrdilno odgovoril, saj nimaš vsak dan priložnosti delati z RandB legendo iz petdesetih.

Kako je potekalo delo pri albumu Silky?

To je bila predvsem velika zabava, bilo je veliko piva in veliko ljudi, ki so prihajali pogledat, kako poteka snemanje. Bilo je ogromno smeha, ki smo ga kasneje izločili s posnetkov. Vso stvar smo posneli v enem dnevu in eni noči. Nekatere manjše instrumentalne dele smo dosneli dan ali dva kasneje.

Vokali na albumu zvenijo ponekod odmaknjeno od glasbe. Kako si pristopil k snemanju?

Andre je posnel vse vokale s skupino, v nekaterih skladbah le z ritem sekcijo, v nekaterih pa z vso skupino, ampak vse je bilo posneto v živo brez nasnemavanj vokalov.

Ali si tokrat prvič delal z Danom po razpadu The Gories?

Skupaj sva pela spremljevalne vokale na singlu Fireworks leta 1994. Leto kasneje so bili The Doll Rods nekajkrat predskupina Blacktop.

Vseskozi igraš v mnogih odličnih skupinah. Zakaj se ne posvetiš le eni?

Le zakaj bi se? Ne vidim razloga, zakaj bi moral omejiti ljubezen do glasbe na majhen del spektruma. Igrati nameravam toliko različnih slogov glasbe, kolikor mi bo uspelo. In snemal bom vsakič, ko bom zaslišal glasbeni slog, ki mi bo všeč, in ko bom imel priložnost zbrati zanimivo kombinacijo glasbenikov.

Terens Štader

Izbrana diskografija:

The Gories, Houserockin' (Wanghead/Crypt 1989) (LP)

The Gories, I Know You Fine, But How You Doin' (New Rose/Crypt, 1990) (LP)

The Gories, Outta Here (Crypt, 1992) (LP)

Blacktop, I Got A Baaad Feelin' About This (In The Red, 1995) (LP)

Demolition Doll Rods, Tasty (In The Red, 1997) (LP)

Dirtbombs, High Octane Salvation/Broke in Detroit (Sympathy For The Record Industry, 1996) (SG)

Dirtbombs, All Geeked Up (In The Red, 1997) (SG)

King Sound Quartet, The Getdown Imperative (In The Red, 1997) (LP)

Andre Williams, Silky (In The Red, 1998) (LP)