Vrnitev odpisanih (Uvod)

Ljudi je izjemno veliko in ukvarjajo se z vsem mogočim. So celo taki, ki jim je beli kruh obveščanje o zanimanju drugih, so tudi spodbujevalci, pa učitelji, pojavljajo se vedeži, vodje, kolovodje, pevovodje, posebneži, uporniki, nergači, zvezdniki, umniki in neumniki, ljudje dobre in slabe volje. Pri vsem številu pa ostaja velika večina neopaznih, nevidnih, nepriznanih, lahko se celo trdi - odrinjenih.

Današnji svet je svet znanja in novice; mnenja, naklonjenosti in odklone krojijo še tako neverjetne stvari, kot je, recimo, tale sestavek. Ob samozavestni misli, kako vemo veliko, je naša nemoč še vedno v dejstvu, da vemo premalo - in da smo na to obsojeni.

Ko se pojavi trenutek, ko je treba ali oblikovati ali izreči sodbo o čem, se iz večnega, prastarega strahu pred neznanim (v tem primeru tudi pred neznanjem) človeško bitje najraje zateče k najbližje dosegljivi rešitvi, ki se ji reče predsodek.

Lestvica življenjskih vrednot je predmet zanimanja tako visoke znanosti kot vsakodnevnega samoizpraševanja razmišljujočega in delujočega človeškega bitja. Čeprav se nekako zdi, da se v postavitvi prednostnih in prvenstvenih reči, ki nam to daljico, začeto z rojstvom in končano s smrtjo, naredijo vsaj znosno, če že ne lepo, med seboj sila razlikujemo in delimo, recimo, na pridobitnike in nepridobitnike ali, drugače rečeno, na sužnje strasti in strastne sužnje, se le dojame stičišče vsega, v danem in izbranem času - želja po potrditvi in zadovoljstvo v samouresničevanju ali drugače. Torej, kar je storjeno s strastjo, ljubeznijo in videnjem, prinaša zadovoljstvo, srečo in polnost.

Vprašajmo se o različnih zadovoljstvih?

Zadovoljstvo knapa, ki po končanem naporu v krtovi deželi - s šmirom, namesto sline, pokašljujoč iz pljuč, spreminjajočih se v premogovnik - vestno prebira note na klarinetu, krilovki, baritonu ali basu med vajo v temačni sobi upravne stavbe, se vam mogoče zdi nedojemljivo samožrtvovanje, a njemu je to sreča in zadovoljstvo: luč življenja.

Ali tkalcem, ja, tistim znamenitim Heinejevim tkalcem, na garanje obsojenim, v polmraku zaprašenih tovarniških dvoran, pa šuštarjem, žnidarjem, dimnikarjem, pekom, nižjim uradnikom, malim pisarjem, gasilcem in poštarjem - združevala in povezovala jih je čarobna ljubezen do glasbe, akoprav so bili daleč od gnadljivega blišča dvora in gosposke.

Kmetje, pastirji, lovci, tudi ribiči in solinarji po vsem svetu; vojaki, pogosto svečeniki najrazličnejših veroizpovedi, potujoči godci, ki služijo obredju človekovih prelomnih trenutkov; skupno jim je druženje v glasbi.

Pogled v davnino starega sveta nam pove, da so neusmiljeni vojščaki - Asirci - v pijanosti zmagoslavja po bojni zmagi vojne ujetnike brez usmiljenja pobili, le godbenike poražene vojske so obdržali.

So jerihonske zidove res porušile trombe?

Kako je zvenel rimski triumf, kako ali saracenska ali kitajska vojaška muzika?

Tudi srednjeveški mestni piskači so odšli v zgodovino, ne da bi jih slišali in izvedeli, kako so zveneli.

Verjetno so bili slednji preveč običajni tedanjemu človeku, nekaj samo po sebi danega, da bi jih povzdigoval na visoki tron - končno so bili le uslužbenci.

Mestna ali vaška ali gasilska ali tovarniška “Godba” pa še živi; tako živijo tudi “Brass bandi” v Veliki Britaniji, pa “Fanfarski orkestri” v Franciji in deželah Beneluksa, potem španske in italijanske “Bande”, češke “Dehovke”, nemške “Kapele”, balkanski “Limeni duvači”, brazilske “Bandas”, turške “Janičarske glasbe”, novoorleanski “Dixie band”, pa tisoče ameriških “Highschool bendov”, pa indijske pleh muzike, ki nikoli ne smejo manjkati na porokah, še celo na Japonskem so posegli v izročilo z glasbili, starimi večinoma slabo poldrugo stoletje, torej otroci velikega industrijskega “booma”, nemirne in bleščeče dobe izumov in človeške zvedavosti.

To je bilo tako ali drugače obdobje evropocentrizma, ko je ta navkljub razcepljenosti v več duhovnih, zemljepisnih, političnih in gospodarskih središč ali celo zaradi njega oblikoval svet.

Neverjetno je, kako je slika naše celine usodno povezana z Verdunsko pogodbo, ko so se Karel Plešasti, Ludvik Nemški in Lotar dogovorili, da jo bodo razdelili na Francijo, Nemčijo in Italijo.

Ta razdelitev z manjšimi popravki se da prenesti na vplive glasbil v naštetih glasbenih združbah:

Karel Plešasti izumljanja novih pihal, trobil in tolkal, ki so usodno zaznamovali Francijo in dežele njenega vpliva (Beneluks, Španija, Združeno kraljestvo ter kolonije), je bil Adolf Sax, oče saksofona, saksovih rogov, saksotromb in saksovih tub; Ludvig Nemški je bil Wilhelm Wieprecht - oče in pobudnik krilnih rogov, buglhornov in helikonov, njegovo delo pa je nadgradil, izpopolnil ter na slovanski vzhod in daleč v Azijo prenesel sloviti češki izumitelj in graditelj Vaclav František Červeny; Lotarjevo vlogo je odigral milanski izdelovalec Giuseppe Pelitti s flicorni, vmesno vlogo, kakor tudi Lotarjeva kratkotrajna država, dasiravno je izročilo Pelittijevih izumov še vedno živo v številnih laških “Bandah”.

V prihajajočih izdajah Muske bomo z največjo mero natančnosti, ki jo še zdrži poljudno pisanje, predstavili vse bogastvo različnega, vse poti in rešitve, ki se še vedno ali pa vedno bolj pojavljajo na materi Zemlji. Predstavili bomo zasedbe, imena, glasbila, slogovne naravnanosti, dosežke in obete njih, že tolikokrat na smrt obsojenih, ki pa - navkljub vsej navlaki novodobnih nosilcev zvoka, elektronskih medijev, industrije zabave, v najvišje svode izstreljenih zvezdnikov, ustvarjalcev trendov, ob popolnem nerazumevanju in zanemarjanju glasbenih šolstev, večine skladateljev ter take in drugačne elite - vztrajajo in peljejo svoje poslanstvo naprej. In še bolj neverjetno: peljejo ga vse bolj uspešno, zakaj njihovo življenje je v človeških srcih in zaradi tega se jih ne da uničiti, iztrebiti, ukiniti.

Še posebej pa se bomo dotaknili slovenskih godb, ker smo, verjeli ali ne, ena tistih držav sveta, ki se zares lahko pohvali z izjemnimi rečmi - in le bedak bi se tega sramoval ter zamolčal.

Če ste dojeli razlog, čemu je solata, pridelana na domačem vrtu, tako zelo dobra, potem boste lahko dojeli, zakaj je tako neverjetno lepo igrati tudi činele pri Verdijevi ariji ali genis pri Rossinijevi uverturi ali helikon pri Fučikovem Gladiatorskem maršu ali ventil pozavno pri Stolzovem venčku ali krilovko pri Love me tender.

Saj ne vidimo, kako trava raste, vemo pa, da živi in je bogata, sočna, bohotna.

In tako je z glasbo, ki ji tudi ti dahneš življenje!

Igor Krivokapič