Igrati v Svetovnem orkestru Glasbene mladine

Ansambel, ki vsako leto dvakrat za nekaj tednov poveže sto glasbenikov z vseh koncev sveta, je paradni konj Mednarodne zveze Glasbene mladine. Z njim se ni težko postavljati, saj so mladi glasbeniki izbrani prek nacionalne in mednarodne žirije in so sposobni v kratkem času pripraviti ogromen spored zahtevnih del, še posebej, če organizaciji orkestra s sedežem Berlinu uspe povabiti res dobre dirigente in soliste.

V skoraj tridesetih letih, kar orkester deluje, so ga vodili najznamenitejši maestri, od Leonarda Bersteina, Kurta Masurja, Sira Nevilla Merrinerja pa Giuseppa Sinopolija do Kenta Nagana in Bobbyja McFerrina. Vendar vzrok, da je UNESCO ta mladi ansambel imenoval Umetnik za mir, ni v kvaliteti in v velikih imenih temveč v dejstvu, da v takem ansamblu mlade povezuje spoznanje, da so si v glasbi blizu. Še posebej v današnjem času je ta element posebej moderen, vsevprek se udarja na struno tolerantnosti, strpnosti, prijateljstva in združevanja. Tako lahko v programski knjižici v predgovoru direktorja Svetovnega orkestra Glasbene mladine, gospoda Mihaela Jenneja preberemo: "Med poletnimi vajami v Švici smo pogosto opazovali skupino glasbenikov, ki so se prijateljsko pogovarjali. Ko smo prišli bliže, smo videli, da vsi prihajajo iz dežel nekdanje Jugoslavije. Hrvaška violinistka nam je rekla, da bodo njeni domači mislili, da je nora, ko bo povedala, da so njeni najboljši prijatelji Srbi." Ne smemo si delati utvar, takšni poudarki so predvsem dobra vaba za fondacije, ki mednarodnim projektom delijo denar, kar pa seveda ne zmanjšuje vrednosti odlične skupne igre Svetovnega orkestra.

Tudi to poletje se je orkester sestal v zelo pisani postavi. Mladi iz sedemintridesetih držav Evrope, Amerike, Azije in Avstralije, so se zbrali na Tajvanu, kjer so v zelo napornih pogojih pripravili neverjetno obsežen program. Če naštejemo samo največja dela – Uverturo k Romeu in Juliji Čajkovskega, Beethovnovo 6. simfonijo, Berliozovo Fantastično simfonijo, Schubertovo uverturo Rozamunda pa Šostakovičevo 9. simfonijo, lahko sklepamo, da so vadili cele dneve, in to v obupni vročini blizu 40 stopinj onesnaženega azijskega mesta Tajpej, kjer klimatske naprave ne delujejo vedno prijazno. Popolnoma premočeni od potu so mladi glasbeniki iz doma, kjer so stanovali, s seboj na vaje nosili oblačila, da se pri 18 stopinjah v dvorani ne bi prehladili. Seveda so ob napornem delu in ekstremnih temperaturnih razlikah kljub vsemu zbolevali. Skoraj vsak orkester ima samo en angleški rog, zato je oboistka iz Nemčije na enem od koncertov igrala s temperaturo 40 stopinj in so jo morali takoj po koncu simfonije izza pulta odpeljati naravnost v bolnico. Kljub temu je hornist Boštjan Lipovšek, edini slovenski član orkestra, organizacijo, ki je bila v rokah čisto nove Glasbene mladine Tajvana, pohvalil. Organizirati bivanje, vaje in koncerte takega orkestra ni mačji kašelj.

Največ mladi pridobijo z dobrim dirigentom in večina mladih glasbenikov je bila s tokratnim dirigentom še posebej zadovoljna. Mladi Andrej Borejko iz Sankt Peterburga se strmo vzpenja na lestvici nabolj iskanih, pogosto dirigira v večjih evropskih koncertnih hišah, posnel je zanimivo zgoščenko filmske glasbe z Gedonom Kremerjem, pravkar je bil imenovan za šefa dirigenta v Jenni in veseli bomo lahko, če se bo odzval vabilu za gostovanje pri katerem od slovenskih orkestrov. Njemu gre zasluga, da je Svetovni orkester tokrat zmogel vse napore, odlično naštudiral spored in uspešno izvedel štirinajst celovečernih koncertov in še nekaj priložnostnih nastopov.

Tokratna turneja je bila menda najnapornejša doslej. Lahko si predstavljate zaplete z vizami, z izposojanjem kontrabasov, tolkal, harfe in drugih glasbil, ki jih ni mogoče prepeljavati na letalih, pa s čakanjem na letališčih – v tistem času so stavkali pri Philippine Airlines… In vendar je uspelo. Štirje koncerti na Tajvanu, pet na Filipinih, dva v Koreji in trije na Japonskem so velika izkušnja. Nekaj tednov skupnega življenja in muziciranja vsebuje ogromno novih poznanstev pa tudi spoznanj, svežih informacij, dozorevanja. To je neverjetno stičišče mladih, prežetih z glasbo, ki poleg razpravljanja o glasbeni literaturi, tehnikah igranja in značilnostih glasbenega poklica drug od drugega spoznavajo tudi različne življenjske izkušnje in nazore. Že v majhni sekciji, na primer pri rogovih, so se srečali Izraelec, Američan, Nemec, Avstralka in Slovenec. Medsebojno druženje ob delu pa je pri teh projektih obogateno še s spoznavanjem dežel in njihove kulture. Na vsakem koncertu je občinstvo za glasbenike nova uganka. Ga bodo prepričali? Na tokratni turneji je bila publika vsakokrat zelo pozorna in hvaležna. Glasbeniki so se dobro počutili tudi med domačini, ki so jih izredno prijazno sprejeli. Na Filipinih so člane orkestra za dva dni povabili k družinam, da so vsaj malo spoznali njihov način življenja. Seveda tega niso storili v revnem delu Manile, temveč v Quezon Cityju, kjer je standard najvišji. Boštjan se je skupaj z danskim kolegom znašel pri zelo premožni družini, kjer so ju razvajali s hrano, pijačo in dobro družbo, sobarice pa so jima oprale vso obleko. Prijetno je bilo tudi srečanje s filipinsko folklorno glasbo in plesom, ki so ga orkestru pripravili na otoku Cebu. Najrazličnejša tolkalna glasbila iz bambusa in obredno obarvani plesi so navdušili klasične glasbenike z vseh koncev sveta, po napornih koncertih in potovanjih pa so bili tako utrujeni, da niso mogli uživati v romantičnem okolju peščene plaže in slamnatih hišic, kjer so jim priredili večerno zabavo. Prav kmalu so odšli spat!

Na Filipinih je orkester dvakrat nastopil v Manili, enkrat v Quezon Cityju in na dveh zanimivih otokih, na Boholu in na Cebuju. Nekatere teh koncertov so obogatili z mašo Missa Mysterium tam zelo cenjenega skladatelja Francisca Feliciana, ki je tudi sam dirigiral, vokalni del pa je izvajal Svetovni zbor mladih. Tudi ta je letos živahne dneve preživljal na Taivanu in na Filipinih, Felicianova maša pa je bila dolgo načrtovan skupni projekt.

Tu se ponuja primerjava. Bistvena razlika med tema dvema podobno zasnovanima ansambloma je prav v programski politiki. Medtem ko Svetovni zbor mladih povečini posega po sodobnih skladbah, je koncertni spored Svetovnega orkestra Glasbene mladine že tradicionalno standarden, gradi na priznanih delih evropske tradicije in se le plašno loteva sodobnejše glasbe. Najdrznejša poteza v zadnjih letih je bila izvedba morbidne skladbe angleškega skladatelja Anthonyja Turnagea pod vodstvom enega najmlajših dirigentov evropske scene, Daniela Hardinga, varovanca Simona Rattla. Tokratni sporedi so velikim simfonijam in uverturam ter koncertom Mozarta, Liszta in Brucha, kjer so se predstavili domači solisti, dodali le nekaj azijskih skladb, med katerimi je bila najzanimivejša in nabolj sodobna tajvanska. Skladatelj Yiu, profesor kompozicije na tamkajšnji visoki šoli, je sam sodeloval z mladimi glasbeniki in dirigentom Borejkom pri študiju svojih Štirih pesmi za sopran in orkester. Skladba je bila mladim glasbenikom zelo všeč, radi so jo igrali, Boštjan Lipovšek pa je s simpatičnim skladateljem navezal osebne stike in ga prosil, da napiše skladbo za naš pihalni kvintet Ariart.

Ne smemo pozabiti, da je na tem kontinentu v glasbeni kulturi Japonska daleč na najvišji ravni. Tam je orkester nastopil v Nagasakiju, Hirošimi in Tokiu. V Hirošimi in pozneje tudi v Seulu, ta koncerta je dirigiral Won-Sik Lim, so poleg Beethovnove Pastoralne simfonije izvedli Rapsodijo za orkester japonskega skladatelja Yuzouja Toyame, veličastno skladbo, ki so jo imeli poslušalci Zlatega abonmaja priložnost slišati pred dvema letoma na koncertu orkestra NHK iz Tokia. Seveda je mladi orkester požel bučen aplavz in vsa priznanja, da se je lotil tega dela.

Bivanje na Japonskem ni bilo nič manj pestro kot v drugih azijskih deželah. Tokio je mlade glasbenike presenetil s prelepo koncertno dvorano, imenovano Opera City Hall, ki je skoraj popolna kopija dunajskega Musikfereina. Hirošima jih je presunila z znamenitim spominskem parkom žrtvam atomske bombe, kjer so položili venec, medtem ko so v Nagasakiju doživeli najbolj zabavna dneva - v zabaviščnem centru, ki so ga Japonci prek poletja spremenili v holandsko mesto z imenom Utrecht plaza. Celotno okolje je bilo holandsko, poleg tega pa vsak večer ognjemet, na ladji musical, po ulicah so se vozile blondinke na kolesih … V Aziji so plavolasi ljudje seveda atrakcija in ko je pri predstavljanju članov orkestra vstala privlačna nizozemska trobentačica z dolgimi čisto svetlimi lasmi, evforičen aplavz ni ponehal pet minut!

To se skoraj gotovo ne bo dogajalo na evropski turneji, ki Svetovni orkester Glasbene mladine čaka v začetku januarja 99 in bo sledila trdemu delu v Berlinu pod vodstvom dirigenta Franza Paula Deckerja, sprecialista za glasbo Wagnerja in Richarda Straussa. Program namreč predvideva tudi izvedbo Straussove Alpske simfonije, hudo trdega oreha za najboljše orkestre. Tisti, ki vsaj malo poznate tega skladatelja, boste za našega Boštjana držali pesti…

Kaja Šivic