Zapiski s poti po ameriškem jugu (10. del)

Na jodlarjevem domu

Meridian je prijazno in za Misisipi nič kaj značilno mestece. V svetu glasbe je znano predvsem kot rojstni kraj Jimmieja Rodgersa, jodlarja, pevca, kitarista in prvega pravega zvezdnika countryja. V mestu še danes lahko srečate starejše ljudi, ki vam bodo za kak dolar ali dva zaupali zgodbico o tem, kako so pred desetletji na bližnjem vogalu poslušali Jimmieja Rodgersa.

Nas, ljubitelje glasbe, velikokrat zanese. Ne samo da zbiramo plošče in knjige ter obiskujemo koncerte, včasih nas prevzame nekakšna čudna želja po odkrivanju vsega, kar je povezano s kakšnim glasbenikom. Takšna včasih skoraj nekrofilska dejanja seveda za razumevanje glasbe niso ne vem kako pomembna, a kaj si moremo. Pot po jugu Združenih držav Amerike me je tako pripeljala tudi na dom Jimmieja Rodgersa v Meridianu, in to skoraj natančno ob njegovem stotem rojstnem dnevu.

Številni pevci z Bobom Dylanom na čelu so se potikali po teh krajih in delali intervjuje z ljudmi, ki se spomnijo Jimmieja Rodgersa. "Zaradi Jimmieja Rodgersa sem se posvetil countryju, zato je razumljivo, da me zanima njegovo življenje. Knjigo Nolana Porterfielda sem prebral šestkrat in zdi se mi vedno boljša," je v nekem intervjuju povedal Rodgersov učenec Hank Snow, ki je z Ernestom Tubbom poskrbel, da Rodgersov dom zdaj sodi med boljše glasbene muzeje v novem svetu. Jimmie Rodgers je veliko potoval. Proti koncu življenja se je, misleč, da so v Teksasu najboljši zdravniki in da mu bo tamkajšnje podnebje bolj po godu, z družino preselil v teksaški Kerrville. Tam si je zgradil pravi dvorec in ga imenoval raj otožnega jodlarja. Nekoč je potoval tudi skozi Navasoto in tam obiskal Mancea Lipscomba. Temnopoltega songsterja je celo povabil na turnejo, vendar je bilo to obdobje rasnega razlikovanja. Ubogi Mance bi moral spati v zanikrnih beznicah za obarvane, zato se na Jimmiejevo povabilo raje ni odzval. Takšnih in podobnih zgodbic boste na ameriškem jugu slišali še veliko in včasih se človek upravičeno vpraša, kaj je res in kaj ne. Za ameriško glasbo je značilno, da je bila že od samega začetka snemanj namenjena prodaji. O tem se boste lahko prepričali tudi v Jimmiejevem muzeju v Meridianu. Tako urejenega muzeja še nisem videl in moram priznati, da sem ga zapustil z veliko novega znanja o Jimmieju Rodgersu in njegovi glasbi. Tam so dokumentirani vsi vzponi in padci tega vplivnega glasbenika. Če odmislimo kitare in druge Jimmiejeve zasebne predmete, imajo največjo vrednost članki, fotografije in drugi izjemno pomembni dokumenti, zato sem se po obisku muzeja počutil, kot bi prebral še eno knjigo o jodlajočem kavboju. "Ko je Jimmie končno uspel, se nisva več veliko videvala," je v nekem pismu zapisala Elsie McWilliams. "Zanj sem napisala 38 pesmi, glasbo in besedila, pozneje pa sem mu pomagala še pri nekaterih drugih. Nisem hotela nobenega denarja. Želela sem, da bi ga obdržal, saj je bil bolan in potrt, jaz pa sem ga imela tako rada. Ker je tako vztrajal, sem privolila v 1/25 odstotka. Ko sem dobila prvi ček za 256 dolarjev, me je skoraj kap. Nemudoma sem ga prepisala na cerkev, ki smo jo tedaj gradili." Jimmie Rodgers se je rodil 8. septembra leta 1897 v Meridianu v Misisipiju. Največji pomen njegovega ustvarjanja - prvič je snemal leta 1927 za Ralpha Peera - je združevanje belske in črnske glasbene tradicije. Rodgersova glasba toliko kot starim kavbojskim baladam dolguje bluesu z bombažnih plantaž. Nadobudni Jimmie ga je spoznaval na potovanjih, se ga učil od temnopoltih sodelavcev, ki so garali pri železnici, in ga pozneje priredil svojemu razpoznavnemu glasbenemu slogu. Tudi mogoče nekoliko pretirana izjava, da je v Rodgersovi glasbi več rock'n'rolla kot v glasbi Roberta Johnsona, ni popolnoma iz trte zvita. Na poti po južnih državah Amerike sem imel še to srečo, da sem nekaj dni pred obiskom Jimmiejevega doma na koncertu poslušal Doca Watsona. Mojster flatpickinga je zapel več pesmi Jimmieja Rodgersa in še danes odzvanjajo v mojem spominu.

Tako rekoč vse zvrsti countryja imajo korenine v Rodgersovih pesmih. Ob njegovih ploščah so se učili Hank Snow, Gene Autry, Merle Haggard, Jimmie Dale Gilmore, Steve Earle, Jerry Garcia, Lefty Frizzell, Ernest Tubb in drugi. Jimmie Rodgers je umrl 26. maja leta 1933 za jetiko. Pokopan je na pokopališču Bonita v Meridianu. Njegove najbolj znane skladbe so Muleskinner Blues, T For Texas, Daddy and Home, In The Jailhouse Now, Brakeman’s Blues in Yodelling Cowboy.

(Se nadaljuje. Prihodnjič: V studiu skupine Asleep At The Wheel).

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA IN BIBLIOGRAFIJA:

Jimmie Rodgers: The Singing Brakeman (Bear Family Records, BCD 15540 FI)

Nemška založba Bear Family Records (P.O. Box 1154, D-27727 Hambergen, Germany) je izdala zbirko skoraj vseh znanih posnetkov nepozabnega jodlarja. Če ne bi radi bankrotirali, vam priporočam ploščo založbe RCA/Victor z zgovornim naslovom The Essential Collection Of Jimmie Rodgers.

Nolan Porterfield. Jimmie Rodgers: The Life And Times Of America’s Blue Yodeler. (University of Illinois, 1979)

Nolan Porterfield je profesor angleščine, večino prostega časa pa je posvetil življenju in delu Jimmieja Rodgersa. Zbiral je stare plošče na 78 vrtljajev, izrezoval članke in fotografije in tako postal največji poznavalec Rodgersovega opusa. Iz različnih zornih kotov opisuje glasbo največjega ameriškega jodlarja in jo primerja s črnskim bluesom. V muzeju Jimmieja Rodgersa boste sicer lahko našli še brošure izpod peresa Edwarda Allena Bishopa in Elsie McWilliams, ki je za otožnega jodlarja napisala skoraj štirideset pesmi, Ralph Peer pa je že pred leti poskrbel tudi za notne izdaje skoraj vseh Jimmiejevih pesmi.