Leo Records 1998 (1. del)

Elektronska glasba, ki skorajda nima občinstva izven kroga tistih, ki jo ustvarjajo, se zadnjih nekaj let kreativno povezuje z improvizacijo. Navezava na “angleško šolo”, ki v primeri z ameriškim free jazzom veliko radikalneje zavrača ideje o melodiji, ritmu in tonalnosti ter se osredotoča na raziskovanje zvokov “od znotraj”, se zdi logična in v skladu s postulati elektronske glasbe.

Evan Parker and Noel Akchoté

Live at “Les instants chavires” (LR 255)

Za Parkerja se je začelo leta 1991 s ploščo Process and Reality, do danes pa se je srečal z mnogimi imeni elektronske glasbe v precej različnih okoljih. Tokrat sta sotvorca zvočnih pokrajin Lawrence Casserley in Joel Ryan, prvi s signalnim procesorjem Parkerjevega sopranskega saksofona, drugi pa za računalnikom. Oboje seveda v realnem času, da bi glasba ostala zvesta principom improvizacije. V slavnem pariškem klubu, kjer je bila plošča posneta, se je igri resničnih in umetnih zvokov pridružil še kitarist Noel Akchoté. V Parkerjevem novem elektroakustičnem projektu prevladujejo nerealni zvoki, njegova igra pa prepogosto potone v elektronskih teksturah, sredi katerih kmalu postane nejasno kdo kaj igra.

ANTHONY BRAXTON/STEWART GILLMOR

14 Compositions (traditional) 1996 (LR 259)

Ljubitelji Braxtonovega kvarteta so bili presenečeni, ko so slišali njegove “standarde”; tisti, ki so se jih navadili, bodo ob tej plošči šokirani! Profesor Braxton nas je tokrat popeljal še za nekaj desetletij nazaj, v čas, ko je bil jazz še v Kansas Cityju in New Orleansu. Rdečo nit, ki se v kontinuumu afroameriške glasbe vleče v te čase, bo Braxton poslej izdajal pod oznako “traditional”, začenši z dueti s pianistom Stewartom Gillmorjem. Človek, čigar centralno idejo o ustvarjanju “totalne” glasbe, ki naj bi jo izvajali orkestri na različnih planetih, so mnogi s posmehom zavrgli kot absurdno, nas zadnjih nekaj let opozarja na to, da le tisti, ki pozna preteklost, lahko odloča o prihodnosti. Zato nam je ponudil pogled čez ramo Charlieju Parkerju, v čas zakajenih črnskih pubov iz tridesetih let, in ponovno dokazal, da si je v glasbi lahko kos samo sam!

NATSUKI TAMURA

A Song for Jyaki (Leo Lab 039)

Solistični prvenec japonskega trobentača razbija vse predstave o tem, kako mora zveneti trobenta. Ploščo si drznem uvrstiti med “eksperimentalne”, saj gre v prvi vrsti za zvočno raziskovanje, pri katerem so sopenje, piskanje in pihanje tako potencirani, da inštrumenta sprva sploh ni lahko prepoznati! Poznavanje tehničnih zmogljivosti trobente, ki so tukaj stopnjevane do vrhunca, je razlog za prefinjeno in tenkočutno izvedbo, ki daje plošči razburljiv, pa tudi zabaven karakter. V skladbah, kjer je razpoloženje bolj lirično, je zvok podkrepljen z efektom odmeva, tako da ni nič prepuščeno konvencionalnim predstavam. Ostane samo ekshibicija ekperimentalne trobente.

EUGENE CHADBOURNE

Insect Attracter (LR 256)

Zmešani Dr. Chad nas po več kot dvajsetih letih (ko je izšla plošča The English Chanell) ponovno razveseljuje s skladbami, komponiranimi za velike orkestre. Tudi tokrat gre pri instrumentalizaciji ansambla za kolizijo med klasičnimi, jazzovskimi in folklornimi glasbili. V isto glasbo trčijo violine in fagoti, klarineti in tube, balalajke in japonski shakuhachiji - in morda od tod prihaja podnaslov plošče “ključno delo v razvoju simfoničnega orkestra, srednješolskega jazzovskega benda in balijskega gamelana”. Pri Eugenu pač človek nikoli ne ve, kaj vzeti resno in kaj ne, toda tale posnetek je presenetljivo resnoben in skoraj povsem brez nagajivega in provokatorskega humorja. Čeprav je vseh pet skladb posnetih (s samimi angleškimi glasbeniki) v minulem letu, njihova zgradba spominja na strukturirane improvizacije iz sedemdesetih let, le da je glasba medtem postala celovitejša. Gre pravzaprav za vnaprej komponirano glasbo “odprtih oblik”, ki jih oblikujejo kratki in nevsiljivi soli vseh (!) udeleženih glasbenikov. Po The English Chanell, ki je postal redkost, takoj ko je izšel, smo (pre)dolgo čakali na novo orkestralno delo bad boy komponista z ameriške farme.

JOHN WOLF BRENNAN HEXTET

…Through the Ear of a Raindrop (LR 254)

Paulu Hainesu in Carli Bley zelo soroden projekt na Irskem rojenega Švicarja Johna Wolfa Brennana je zbirka vnaprej komponirane glasbe z recitalom poezije ter svobodnih improvizacij - odmevov na poezijo. Pevka Julie Tippetts poje Shakespearja, Heaneyja in Poa, v precej teatraličnih, scenskih melodijah pa jo spremljajo bobnar Chris Cutler, pihalca Evan Parker in Peter Whyman, pozavnist Paul Rutherford, za klavirjem pa je Brennan, ki je tudi avtor večine glasbe. Plošča je posrečena ne samo zaradi vse redkejše kombinacije poezije in glasbe, temveč tudi zaradi izvrstnih improvizacij. Dvomim pa v organsko povezavo med besedili pesmi in njihovimi odmevi - svobodnimi improvizacijami.

THE SOEGARD ENSEMBLE

Chronox (Leo Lab 040)

Danski kvintet si je za prvo ploščo zastavil zelo nenavadno nalogo: pokazati, kako lahko delujejo nekatere fizikalne zakonitosti (od fraktalne geometrije in palindromnega časa ter teorije kaosa do rotacije) v zvoku. Čeprav so nekatere glasbene analogije teh pojavov že od Bacha naprej kanonizirane v klasični glasbi, so člani ansambla Soeagard stvari ne samo zapletli s pretencioznim spremnim besedilom, ampak so tudi uničili vso glasbo. Na plošči Chronox poslušamo, na primer, sample prvega dela neke skladbe, postavljene na njen konec in zaigrane v obratno smer, to naj bi predstavljalo Einsteinov most, torej potovanje z nadsvetlobno hitrostjo po časovni lestvici nazaj v preteklost. Hej, ne pretiravajmo - saj je samo glasba!

DOMINIC DUVAL with THE C. T. STRING QUARTET

The Navigator (LR 257)

THE C. T. STRING QUARTET with IVO PERELMAN

The Alexander Suite (LR 258)

Dve prelepi plošči v čast Cecilu Taylorju poimenovanega godalnega kvarteta, v katerem kontrabasist Dominic Duval zamenjuje sicer podvojeno violino in predstavlja, v klasični postavi kvarteta, manjkajoče godalo. C. in T. si je zasedba prislužila po hkratni rabi neodvisnih ritmičnih struktur in glasbeni gostoti, kakršna je bila pri srcu velikemu Taylorju, predvsem v zadnjem času, ko je tudi sam rad sodeloval z godalci. Minili so časi, ko je godalni kvartet v jazzu pomenil varni naslon za romantiko, ki jazz sprevrača v lahko poslušljivo, foteljsko glasbo, kot je bilo pri Charlieju Parkerju. Na plošči The Alexander Suite se je godalcem v freejazzovskem ozračju pridružil saksofonist Ivo Perelman, in skupaj so se spustili v slabo uro trajajočo improvizacijo, pri kateri energija v taylorjanskem smislu kar vre iz glasbil, ko pa se vročina poleže, se pokaže še lirična igra Perelmana, ki je prav gotovo ena izmed svetlih (novih) zvezd pri založbi Leo. Še večjo paleto raznovrstnosti kvartet pokaže na izjemni The navigator, ki bo k poslušanju pritegnila ne le ljubitelje improvizirane glasbe, pač pa tudi odprla resna vprašanja glede navezave kvarteta na vzhodnoevropsko klasiko 20. stoletja (Penderecki, Lutoslawski…).

David Braun