Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

Photek

Rezanje urbanih breakbeatov

Trenutna drum’n’bass scena marsikoga najbrž ne bo več prepričala v popolno underground naravo tega tipa glasbe. Prav nasprotno, drum’n’bass se je v nekaj letih spremenil bolj, kot je bilo pričakovati. Doletela ga je tipična usoda elektronske zvrsti, ki se nezaustavljivo razširja, na enem koncu komercializira, na drugem koncu pa doživlja reakcijo na to komercializacijo z neprestanim umikanjem v underground s produciranjem trših, temačnejših in bolj minimalističnih zvokov, nesprejemljivih za množice. Nastajata dve skrajnosti.

Prvi so producenti, ki so se pridružili velikim založbam in si priskrbeli ugodne distribucijske pogoje, na ta račun pa izgubili del kredibilnosti in ugleda, druga fronta pa se, kot rečeno, umika stran od mainstreama v vedno bolj obskurne eksperimentalne vode. Drum’n’bass počasi izgublja tiste značilnosti, ki so ga definirale v preteklosti in se giba naprej, razvija in sledi toku evolucije glasbenega žanra, čeprav mnogokrat neprepričljivo. Večina veteranov in starost scene se je popolnoma predalo produciranju albumov, ki veljajo za znamenje zrelosti, glasbene dozorelosti, a največkrat zaradi preproste neizkušenosti avtorjev in konceptualne narave albumov razočarajo. Takšna usoda je doletela tri letošnje največje drum’n’bass albume. Goldie (Saturnz Return), 4 Hero (Two Pages) in Grooverider (Mysteries Of Funk) so sicer predstavili solidne izdelke, od katerih pa je večina starih in zvestih fenov pričakovala veliko več. Drum’n’bass domišljija pri albumih v letu 1998 očitno odpove, če že ravno niso zbirka singlov, kar se pri sedanjih izkušnjah zdi še najboljša izbira. Vzornike si lahko poiščemo (po mnenju mnogih) v najboljšem obdobju drum’n’bass godbe - v letih 1996/97, ko so fenomenalne albume izdali producenti: Reprazent, Jonny L, Origin Unknown ... ter seveda - Photek.

Na naslovnici Photekovega drugega albuma za založbo Science lahko na črni podlagi vidimo le minimalistično oblikovano formacijo krogov in črt, ki jih spremlja droben napis Photek. Form and Function. Ne gre brez misli na Kraftwerk, Plastikmana in grafične podobe, bolj značilne za techno producente, kot pa za klasičen, organski in topel drum’n’bass album. Ampak Form and Function vsebuje drum’n’bass - nostalgičnega tipa, saj je zbirka Photekovih starih in domala legendarnih komadov, ki so ga naredili takšnega, kot je danes. Spremlja jih kopica remiksov, ki so jih naredili najbolj vznemirljivi drum’n’bass producenti ta hip: Digital, Peshay, Decoder, Doc Scott in J Majik, ki prihajajo predvsem z založbe Metalheads, kateri je od nekdaj material pošiljal tudi Photek. Dva remiksa je naredil tudi sam, in ravno ta dva, skupaj z nekaj novimi komadi, pričata o napredku, ki ga je naredil največji lanskoletni talent bobna in basa.

Ko se je drum’n’bass prek jungla in hardcora razvil v enega najbolj reprezentativnih stilov postrave elektronike, so se začeli spreminjati tudi zvoki, ki so do tedaj označevali agresivno, hiperaktivno, militaristično in uporniško zvrst. Okoli let 1994/95 so se na policah specializiranih trgovin s ploščami vse redkeje pojavljaje plošče hardcore založb Reinforced, Formation in Suburban Base. Nadomestile so jih tipične predstavnice novega, lahkotnejšega, jazzovskega in oceanskega zvoka violin: Good Looking, Rugged Vinyl, V Recordings in Certificate 18, ki je prva vpeljala novega producenta z imenom Studio Pressure. To je človek, ki ga sedaj poznamo pod imenom Photek - Rupert Parkes.

Zanimivo, da je Rupert Parkes prvi pravi denar za nabavo studijske opreme dobil od Prinčevega sklada (ustanovil ga je princ Charles). Posojilo v vrednosti 2000 funtov je zadostovalo, da je Photek zgodnje vplive, ki črpajo iz jazzovske godbe sedemdesetih, s studijsko opremo najprej spremenil v futuristično podobo hardcora, kasneje pa jungla in drum’n’bassa. Sicer pa je njegova glasbena pot precej značilna: od elektra, hip hopa in jazza do housa in techna. Nekaj časa je bil celo privrženec garage scene. Njegovi komadi kljub poslušanju Milesa Davisa, Roya Ayersa, Johna Coltrana in Keitha Jarreta ne zvenijo kot poceni posnetki s semplanimi trobentami in saksofoni. V Photekovih novejših komadih le redko zasledimo kakršno koli akustično glasbilo, zgodnja produkcija pa kljub godalnim ambientalnim podlagam še vedno zveni futuristično. V intervjujih vedno zatrjuje, da bi verjetno produciral jazz fusion, če bi živel v sedemdesetih, v resnici pa ne zna igrati nobenega od klasičnih glasbil. Njegovo glasbilo je studio.

V letih 1994/95 je Rupert Parkes v osemnajstih mesecih nanizal šest 12-inčnih vinilnih izdaj, ime Studio Pressure pa se je spremenilo v Photek. V tistem času je izdajal še pod drugimi imeni: kot Aquarius pri založbi Good Looking LTJ Bukema, The Sentinel pri Basement Records, poleg vsega pa velja omeniti še njegov zgodnji psevdonim iz hardcore časov - Synthetics. Največji del njegove takratne produkcije je izšel na njegovi lastni založbi Photek, ki jo je ustanovil že leta 1993. Naredil je remikse za Carla Craiga in skupino Therapy?, zadnje zato, ker je hotel komad, ki mu ni bil všeč, spremeniti v nekaj spodobnega. Ime Photek se je širilo in pritegovalo stalno pozornost na policah trgovin. Konec leta 1995 se je val njegovih izdaj polegel. Prav takrat si je Parkes zagotovil pogodbo z velikanko Virgin in njeno novo podzaložbo Science. »Za prvega, ki bo zastopal Science, smo ga izbrali zato, ker je njegova elektronska glasba tako napredna, enkratna in inovativna,« je o Photeku povedal manager založbe Steve Brown. Sicer pa sta se mu pri založbi kmalu pridružila njegova stara kolega iz časov, ko je snemal za Certificate 18 - Sounds Of Life, le da sta se sedaj imenovala Source Direct. Pogodba mu zagotavlja izdajo petih albumov in popolno svobodo pri produciranju, grafični podobi izdaj, snemanju videov in tako naprej. Poleg vsega lahko še vedno izdaja pri založbah Metalheads, Good Looking ter pri svojih, Photek in Photek Production. Le malo drum’n’bass producentov si je pri velikih založbah izborilo podobne pogoje.

V začetku leta 1996 je izšel prvi Photekov EP za Science, pred albumom Modus Operandi iz leta 1997 pa je sledil še eden. Modus operandi imajo mnogi za najboljši album lanskega leta, vsekakor pa je bil med najbolj eksperimentalnimi, kar se tiče produkcije in zvoka. Nekatere ambientalne strukture so ostale, pravi inštrumenti so strogo odmerjeni, programiranje tolkal pa naravnost fanastično natančno. Menda je za dokončanje enega samega komada porabil tudi mesec dni. Deset komadov, ki jih je uvrstil na album, ni več popolnoma plesno orientiranih, saj so namenjeni predvsem previdnemu poslušanju. Mogoče je za to krivo pomanjkanje basov in poudarek na tolkalih, vsekakor pa je Photekov slog od začetka do konca enkraten in poseben.

Njegova produkcija se navdihuje pri breakbeatovskih zvrsteh, veliko elementov in razpoloženj pa vsrka tudi iz techno godbe, ki njegovi glasbi daje neke vrste dušo. »Atmosferičnost in razpoloženje najraje ustvarim tako, da glasbo naredim kar se da neatmosferično, odsotnost občutka postane občutek,« je v nekem intervjuju izjavil Photek. Tako lahko razumemo, zakaj črpa iz zgodnje techno produkcije, ki je v glasbo prinesla popolnoma nove, tuje (alien) občutke, ki jih zasledimo tudi pri novejšemu Photeku. Poslušajte, na primer, komad Smoke Rings, ki ga večinoma sestavljajo zvoki tolkal z občasnimi, strogo odmerjenimi in omejenimi basovskimi posegi ter le redkimi sempli, ki bi zmotili boj tolkal. Photek je postal tehnični perfekcionist, ki vsak element v komadu neštetokrat preposluša in odstrani vsak nepotreben in odvečen zvok. Pravi, da ni nikoli ubral preproste poti, kot zelo radi počno elektronski producenti. Če se napaja pri jazzu, to ne bo pomenilo semplanih pihal, ampak kompleksne strukture, ki jih vpleta v komade, način, kako je komad narejen.

Photekova obsedenost s hitrostjo urbanega življenja, s stalno nadzorovanostjo in tehnično hiperaktivnostjo ni zastonj porodila želje, da bi se preselil na Japonsko. Povsem očitna je tudi obsedenost s samurajsko imaginerijo. Dovolj povedo že imena komadov, The Seven Samurai, The Water Margin, Ni Ten Ichi Ryu, čeprav Photek ne sempla Brucea Leeja, kot počne večina drugih bojevitih obsedencev, ampak se raje posveča mentalni disciplini in harmoniji, ki se kasneje odražata v komadih in specifičnih zvokih, ki ne izdajajo orientalskega izvora.

Kakšen mesec ali dva po tem, ko je prvo ploščo pri veliki založbi izdal slavni duo 4 Hero, je izšla tudi Photekova Form and Function. V nasprotju z Markom in Degom, ki sta ubrala retroaktivno pot in se na novo prepričala o obstoju jazza, soula in funka v najčistejši obliki, se je tudi Photek poslužil preteklosti, le da je projicirana skozi sedanjost, skozi remikse. Klasični komadi z razprodanih vinilnih EP-jev so na novo oživeli, in v nasprotju z Modus Operandi niso spremenjeni v album, ampak v neke vrste zbirko. Celo ime je staro - Form and Function vol. 1 in 2 sta se imenovali prvi izdaji pri Photekovi istoimenski založbi. In vendar je njegov drugi album še vedno med najbolj naprednimi letos - mnogi feni so ga lahko veseli, saj deloma popravi porazne razmere na drum’n’bass sceni, ki jo bodo morali očitno reševati junaki iz ozadja.

Sicer pa Rupert Parkes kljub stalni prisotnosti in uspešnosti nikoli ni pripadal mainstreamu, glavnini drum’n’bass producentov. Njegove izdaje so konstantno dobre, okoli sebe pa si je nabral zvesto množico privržencev. Na žalost ga ne morete videti kot didžeja, saj klubov ne obiskuje več. Niti ne živi v Londonu, ampak v majhni angleški vasici, oddaljeni od mestnega vrveža, v katerem se je pred leti rojeval drum’n’bass. »Za dobro glasbo si moraš pač vzeti čas, ravno zato grem običajno skozi pekel in nazaj, da dobim zvok, ki ga hočem - ni mi vseeno za glasbo, saj jo jemljem resno,« je nekje povedal Photek.

Jure Matičič