Royal Trux

Kompresija zvoka

Neil Hagerty se boji letenja. Zato prihajajo Royal Trux v Evropo z ladjo. Toda letos je bil bend - na krilih pohval, ki jih pobira novi album Accelerator - v zadnjem trenutku povabljen, da obogati ponudbo Readinga, najbolj čislanega alter rock festivala. Prišli naj bi, v nedeljo nastopili in odšli. In, seveda, naj bi leteli. Bend je sicer Hagertyjev, ustanovil ga je skupaj z Jennifer, toda maček ne gre v letalo, pa tudi če je Reading v igri. Torej - integriteta v decentralizaciji. Bend je šel na Reading, Neil je ostal doma - in bend se je prilagodil okoliščinam. Z Jennifer Herremo, pevko skupine, sem se pogovarjal nekaj ur pred nastopom. Skupina naj bi prispela v London v soboto, a so zamudili letalo. Sedela je doma pri glavnemu človeku založbe Domino in se je po telefonu pogovarjala z Ljubljano.

Ali je Neil še igral v Pussy Galore, ko so nastali Royal Trux?

Nastali smo pred Pussy Galore, le plošče smo začeli izdajati kasneje. Pesmi smo pisali zelo zgodaj, še preden je Neil igral v Pussy Galore.

Kako ste združevali dejavnosti obeh skupin?

Neil je na koncu k Pussy Galore šel le na vaje in na koncerte. Pri njih je služil denar. Ko je izšel naš prvenec, je zapustil Pussy Galore in se je preselil v Kalifornijo. Ponudili so mu veliko denarja, če pride posnet še zadnjo ploščo, zato jo je tudi posnel. Royal Trux in Pussy Galore sta dvoje povsem različnih stvari. Sploh ni prepletanja dejavnosti.

Kako si ti in Neil delita vokale?

Imava različni frekvenci, ki se nagibata k temu, da se sami pomešata in dopolnita. Neil lahko zadene veliko visokih tonov, meni bolj ugajajo srednji; ko se glasova združita, postaneta tako rekoč en sam glas.

Kateri so vaši vokalni vzori?

Cel kup jih je. Staples Singers, EFG ... Glasovi The Staple Singers zbujajo spoštovanje.

Kakšna je bila prva zamisel o skupini, vizija o bendu, ki sta jo imela?

Bolj ali manj, da bi bila svobodna, da ustvarjava tisto, kar si želiva. In da ne bi čutila zunanjih, družbenih pritiskov in napetosti.

Kaj pomeni Royal Trux?

Biti zmožen delati tisto, kar si želiš.

Kaj pa ime samo?

Prišlo je z mnogih koncev, je pa "trux" naziv za del skejtboardov. To so osi, na katerih stoji deska, s premikanjem omogočajo usmerjanje v zaželeno smer.

Kateri album, meniš, najbolje definira Royal Trux?

Vsi naši albumi nas določajo. Ne morem izpostaviti enega in izključiti drugega.

Album Accelerator je različen od Sweet Sixteen. Kako ste pristopili k plošči?

Zelo smo se posvetili krajšanju besedil pesmi, samih pesmi in celotnega trajanja plošče. Zvok smo zgostili in zožili širino porabljenega traku. Na albumu Sweet Sixteen so bila besedila bolj narativna, pesmi niso smele biti krajše kot štiri minute. To je bila dolga plošča in pri mešanju smo širino traku obsežno izkoristili.

Vedno poskušate narediti kaj novega?

Ja, nikoli ne bi dvakrat naredili iste plošče.

Zakaj so pri vas tako številne spremembe v zasedbi?

Zato, da dobimo novo kemijo, novo dinamiko, različne zvoke z različnimi instrumenti, različne odnose.

Kakšen položaj v skupini imajo drugi glasbeniki?

Neil in jaz piševa pesmi, vse najprej osmisliva sama, toda vsak glasbenik prinese lasten slog, svojo fineso. Ko miksamo skladbe, dokončno oblikujemo besedila in melodije, odločitve prinašava Neil in jaz. Glede tega nismo demokratični. Toda, dokler kdo igra z nama, je član skupine.

Ko govorite o vaši glasbi, večkrat omenjate termin decentralizacija. Kaj za vas glasbeno pomeni decentralizacija?

Če se izredno posvetiš neki stvari, se ti kaj lahko zgodi, da zanemariš drugo. Radi pa se imamo za inkluzivne. Zato se zmeraj trudimo seči onstran tistega, kar smo že naredili.

Kaj šteješ za prelomnico v vaši karieri, za tisti trenutek, ki vas je sčasoma pripeljal do priznanja, kakršnega ste danes deležni?

Sledili smo lastni poti. To ni vedno najenostavneje, saj smo dobivali udarce. Ampak od samega začetka smo vedeli, da moramo slediti svoji poti, in smo kasneje le še vztrajali.

Kaj je na naslovnici albuma Sweet Sixteen?

Straniščna školjka, polna čokolade, ovsenih kosmičev, čilija in drugih smeti. Prikazovala naj bi konec zabave ob praznovanju šestnajstega rojstnega dne, ki se ponavadi tako konča.

Kako je izbira takšne naslovnice vplivala na odnos z vašo takratno založbo?

Ni vplivala, glasba je vplivala.

Ali so vas poskušali pokopati, kajti ni tako nenavadno, da ne slišiš več o skupinah, ki nehajo delati z veliko založbo?

Konec koncev nas Virgin ni pripeljala sem, kjer smo. Vse smo sami dosegli. Z Virgin ali brez nje bomo tu. Velikanke pogosto zlomijo skupino. Mi smo že pred tem kot skupina imeli lastno življenje in smo vedeli, da bomo obstajali tudi potem.

Kako je prekinitev poslov z Virgin vplivala na vaša življenja?

Bilo je imenitno. Dali so nam neverjetno vsoto denarja, dojeli smo pomembnost produkcije, sedaj imamo lasten studio v lastni hiši na lastni zemlji. To je bila pomembna stvar. Vedeli smo tudi, da pogodba ni več nujna, saj smo bili že dobili denar. Hoteli smo se vrniti v odnos, kjer lahko komuniciramo z ljudmi, s katerimi delamo.

Accelerator čutim kot album, ki ima trši, ostrejši zvok kot Sweet Sixteen.

To je čista iluzija. V resnici je Sweet Sixteen takšen. Accelerator je bil pri produkciji močno zgoščen na ozko prostornino traku, tako da gre ogromno informacij mimo zelo hitro, in to daje iluzijo, da je plošča nekaj, kar ni. Če bi bila plošča tako zahtevna in groba, ne bi obtičala v glavi. Accelerator je pravzaprav ena najbolj high-tech plošč, ki so bile kdaj narejene - 32 digitalnih kanalov, sempli, zanke, resnični instrumenti, dovršena s prvorazredno profesionalno opremo. Pri Sweet Sixteen smo dali zvoku več dinamike, in mi osebno zaradi načina, kako smo pri miksu vsakemu instrumentu pustili prostor, zveni trše. S kompresijo zvoka na albumu Accelerator smo zelo veliko podatkov vnesli na zelo malo prostora na traku. Tudi na Sweet Sixteen je bilo veliko informacij, ampak smo porabili tudi veliko prostora na traku. Visoki toni so bili visoki, nizki zares nizki, vsa glasbila vmes so imela lastno mesto. Veliko se je dogajalo. Na albumu Accelerator se dogaja prav tako veliko, toda vsak kanal je bil kompresiran, nato so bile tudi same pesmi kot celota znova kompresirane. Ta velikanska količina informacij vendarle ne zveni vsiljivo, prav zaradi izredno strnjene porabe prostora na traku. Zveni gladko, kot da drsi mimo. V osnovi smo poskušali odposlati subliminalno sporočilo.

Kako ste se lotili produkcije zadnjega albuma Make Up?

Imeli so osnutke pesmi, mi smo sestavili aranžmaje. Glede na to, da so imeli zares le temeljne riffe, smo predlagali, kako naj vključijo druga glasbila. Veliko pozornosti smo posvetili izbiri pravega načina, kako posneti Ianove vokale. Dosti je bilo predprodukcije in načrtovanja.

Pred časom ste se oklicali za najboljši boogie bend na svetu. Zakaj ste si nadeli to titulo?

Zavoljo nje same.

Ali se je še držite?

Nekaj tega je v vsem, kar delamo, ampak smo inkluzivna skupina, zatorej nismo ekskluzivno samo boogie skupina.

Glej, če abstrahirava Royal Trux, katero skupino bi si izbrala?

Ampak, veš, jaz ne bi mogla biti v nobenem bendu razen v Royal Trux.

Več o skupini Royal Trux lahko preberete v junijski številki letošnje Muske.

Terens Štader

Izbrana diskografija:

Royal Trux, Thank You (Hut/Virgin, 1995)

Royal Trux, Singles, Live, Unrealesed (Domino, 1998)

Royal Trux, Accelerator (Domino, 1998)