RAYMOND WILLIAMS

Navadna kultura (Izbrani spisi)

(Studia humanitatis, Ljubljana 1998)

“Kultura je navadna: to je tisto, s čimer moramo začeti, /.../ to je prvo dejstvo,” v uvodnem avtobiografskem eseju v zborniku besedil večkrat zapiše britanski marksist, kulturni zgodovinar Raymond Williams (1921-1988). In takoj razprostre svoje pojmovanje kulture, ki je zanj celoten način življenja, to so skupni pomeni, in umetnosti in znanje, posebni procesi odkrivanja in ustvarjalnega naprezanja. Zastavek v Williamsovi materialistični analizi kulture, še posebej v sistematskem (tudi nekolikanj razvlečenem) spisu Kultura (leta 1981 je izšel kot samostojna knjiga), povzema njegova osnovna stališča in koncepte iz zgodnjih del, ki so bistveno prispevali k (pre)oblikovanju britanskih kulturnih študij: kultura ne pomeni več le skupek “tekstov” in artefaktov, še manj pa “izbrane tradicije”, znotraj katere so le-ti razpostavljeni, preučevani in cenjeni, najmanj pa vrednot in idealov, ki naj bi bili izraženi v teh tekstih (Stuart Hall, 1980). Zato Williams takoj v uvodu na najbolj obči ravni postavlja delokrog sociologije kulture, ki “se ukvarja z družbenimi procesi vsake kulturne produkcije, skupaj s tistimi oblikami produkcije, ki jih lahko označimo za ideologije.” Če sledimo toku Kulture po poglavjih, se razpira temu prostoru presenetljivo “tuja” ali vsaj nenavadna obravnava kulture, ki sproti razgrinja temeljne prevzete marksistične koncepte, vpete v proces dolge preobrazbe kulture in njenega položaja v družbi. Med njimi je osrednji Gramscijev pojem hegemonije, ki v kompleksnosti in dinamičnosti presega statičnost klasične dihotomije baza/superstruktura (besedilo Baza in vrhnja zgradba v marksistični teoriji kulture). Za Williamsa je hegemonija “celota praks in pričakovanj, /.../ sklop pomenov in vrednot, za katere se zdi, da se s tem, ko jih doživljamo kot prakse, vzajemno potrjujejo.” Pomenijo občutek realnosti, ki jo občutimo kot absolutno. V vsaki družbi in v vsakem posameznem obdobju je osrednji sistem praks, ki je dominanten in efektiven, selektivna tradicija. Tu avtor vpelje residualne in nastajajoče kulturne oblike v alternativni in v opozicijski kulturi. Pri tem so alternativne oblike tiste, ki niso del dominantne kulture, so področje družbenega življenja, ki je nedotaknjeno. Tako kot odkrito opozicijske so lahko inkorporirane v dominantne oblike. “Za naš čas je značilno, kako dominantna kultura spremlja vse, kar velja za nastajajoče.”

A kje se zares dogaja sociologija kulture. Williams se kot dosleden materialist najprej poda v raziskovanje ustanov in formacij kulturne produkcije, v analizo spremenljivih odnosov med “kulturnimi proizvajalci” in prepoznavnimi družbenimi ustanovami in spremenljivih odnosov, v katerih so “kulturni proizvajalci” organizirani, torej v formacijah. Če v prvih zgodovinsko preizprašuje različne spreminjajoče se oblike kulturnih ustanov in tipov razmerij do ustvarjalcev, od institucionaliziranih umetnikov, sodobnih pojmov patronata v tržnih pogojih kulturne produkcije do državnih oblik podpore, kulturne formacije obravnava kot oblike samoorganiziranja in organiziranje kulturne produkcije (od gild, akademij, razstav, do “gibanj” na način “umetniških šol”, akademij in neodvisnih kulturnih formacij). Nato preverja pogoje kulturnih praks v luči iznajdb in razvoja materialnih sredstev kulturne produkcije. Preverja družbene učinke tehničnih sprememb (od razvoja pisave, možnosti tehničnega reproduciranja) v stanju nesimetrije, napetosti in bojev med togimi oblikami družbene in kulturne reprodukcije in med raznoliko mobilno kulturno produkcijo in distribucijo, ki je zgodovinsko proizvedla stereotip kulturnega proizvajalca kot posameznika (avtorja). Tako o novih sodobnih pogojih lastništva in nadzora nad sredstvi kulturne produkcije lahko zapiše, da gre “za enega temeljnih protislovij sodobnega kapitalizma, v katerem oblike zasebnega lastništva in nadzora določajo in omejujejo vse bolj podružbljene oblike produkcije” (to velja tudi za primer državnega prisvajanja s vsiljeno upravo). Končno se posveti posebnim specifičnim umetniškim oblikam (predvsem dramatiki), proučevanju sistemov znamenj, ki označujejo “umetnost” z začetnima, krajem in priložnostjo, in različne načine utelešenja družbenih razmerij v njih. Svojo analizo družbene organizacije kulture Williams sklene s konceptom kulture kot udejanjenega označevalnega sistema, vpetega v celoto dejavnosti, razmerij in ustanov, od katerih so le nekatere manifestno “kulturne” in se s tem približa, a tudi takoj oddalji od antropološkega pomena kulture kot celostnega načina življenja (v dihotomiji “narava”/”kultura”), saj le-ta v visoko razvitih in kompleksnih družbah ne zajame vseh kompleksnih ravni družbene in materialne preobrazbe (od preobrazb bivališč, sodobnih komunikacijskih sistemov, razpona umetnosti ipd.).

Pisec spremne besede Jože Vogrinc opozarja na eno glavnih Williamsovih teoretskih hib, neproblematiziranost subjekta, ki je “resda nadvse socialen in zgodovinski /.../, a hkrati vedno deluje pri polni zavesti, skratka voluntaristično.” Če je poudarjanje dolgoročnih sprememb in procesualnosti način izogiba radikalnemu premisleku subjekta, pa Williamsa pod “težo dokazov” ne kaže izrivati, če si sposodimo njegovo zavračanje odtenkov besede kultura (culture) v angleščini v prispodobi sepulture (pokop), v muzej “zastarelih” mislecev kulture. Aktualnost njegove materialistične analize kulture se kaže ravno v površnosti in plehkosti celega niza specializiranih modnih “kulturologij”, ki bežno in utilitarno strgajo po naplavinah kritične misli. Torej prej “povratek k Williamsu”, ki je v tukajšnjem prostoru bržkone “prvo srečanje” z njegovim projektom celostne transformacije polja kulture. Avtor je v “navadni kulturi” ob ugotavljanju kompromitiranosti besede kultura v sodobnem mrhovinarskem slengu (“novih krošnjarjev v pisarnah”), ki se šibi v krivdi ob omembi resnega normativa, zapisal tudi tole: “Göring je segel po svoji pištoli; mnogi segajo po svojih čekovnih knjižicah; vedno več jih danes sega po najnovejšem žargonu.”

Ičo Vidmar