Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Peter Barbarič

ILIJA AMPEVSKI

Ora i čočeci

(Mister Company, 1997)

Lepo je soditi med izbrance, ki so si s solističnim glasbilom v rokah v domači srenji priborili status lokalnih Claptonov, še toliko bolj, če si mlad in se ponašaš s pojavo in postavo, ob kateri se lomijo srca poslušalk pod odrom. Makedonski klarinetist in saksofonist Ilija Ampevski - Ampe ima danes triindvajset let. Pred dvema letoma se nam je predstavil kot solist Makedonskega merka, spremljevalne ekipe Petranke Kostadinove na Mestu žensk v Ljubljani, že dobro leto pa se lahko ponaša z lastno CD ploščo, eno prvih tovrstnih na makedonskem tržišču (prehitel je celo z vsemi žavbami namazanega starega mačka Mustafova). Plošča je solidno posneta, odlikuje jo tudi profesionalno oblikovan ovitek - brez sramu bi jo lahko postavili na police zahodnoevropskih etno trgovin.

Na prvi izdelek v CD formatu je Ampevski strpal kar uro in četrt glasbe. Zanimivo je, da na njem ni skladb, v katerih bi težo pragmatično prenesel na sposojene pevce in pevke, temveč prav v vseh trdno prisega na lokalno svatbarsko instrumentalno godbo. Pri tem je razpet med makedonskimi slovanskimi koreninami, ki že od rojstva opredeljujejo njegov zvokovni prostor, in slogi makedonskih romskih glasbenikov, s katerimi nepretrgoma nastopa. Skoraj polovica predstavljenega gradiva sodi med tipične romske balkanske čočeke. Žal pa Ampe kot izvajalec romskih glasbenih oblik ne presega ravni množice lokalnih romskih svatbarskih saksofonistov srednje kategorije in daleč zaostaja za akrobacijami Ferusa Mustafova, ki si ga jemlje za zgled. Toliko prijetneje preseneti z izvedbo tipičnih makedonskih instrumentalnih skladb. Preveva jih magična slovanska makedonska melanholija, gradnja dinamike v njih je mojstrska, prav tako pobalinsko lahkotno poigravanje z lokalnimi ritmi, soli so sproščeni, izjemno tekoči in nabiti z liriko, ki ti takoj zleze pod kožo, dialogi s harmonikarjem Milanom Zavkovim duhoviti, skratka, šele ob kopanju po domačih koreninah in ritmih se Ampe popolnoma odpre in nas prepriča, da je eden najperspektivnejših klarinetistov (in precej manj saksofonistov) mlajše makedonske godbeniške generacije.

Kljub hiperproduktivnosti mladega Ampevskega (CD plošči bi brez dvoma koristila krčenje gradiva za kakšnih dvajset minut) ga toplo priporočam vašim ušesom, saj so njegova izvrstna ora, briljantno Tikveško staro ramno, lirična Pembe pembe in filigranska Kalamatijana dobrodošel aktualen makedonski antipod klarinetistično-saksofonskim vragolijam Roma Ferusa Mustafova.

Peter Barbarič