Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Janez Golič

BELLE AND SEBASTIAN

The Boy With The Arab Strap

(Jeepster/Dallas, 1998)

ARAB STRAP

Philophobia

(Chemikal Underground, 1998)

Večina bi naredila vse, da bi glasbo izstrelila v globalno orbito. Belle And Sebastian so naredili skoraj vse, da se to ne bi zgodilo. Prvi album so natisnili v vsega tisoč kosih, le na vinilu, brez vsake želje po ponatisu, čeprav stane rabljena kopija Tigermilk na črnem trgu malo bogastvo. Z albumov ne izdajajo singlov, videospoti so redkost, koncertom se izogibljejo, intervjujem in foto sessionom prav tako. Ali gre le za preračunljivo potezo, ki naj bi neznano skupino povzdignila v kult? Sama glasba ne razrešuje dileme, ampak jo kvečjemu poglablja. Njihova introvertiranost ne dosega bolečine Nicka Draka, verjamem, da se ne skrivajo za temnimi očali kot The Velvet Underground, niti jim ne pristaja vloga novih hipi mesij. A v podtonih so vse to - izjeme, ki si želijo le uglasbiti lastno lahkost bivanja. Uspevajo z nevsiljivim in zapeljivim občutkom za naravni tek pesmi, ki slej ko prej zlezejo pod kožo.

The Boy With The Arab Strap je v mnogočem nadaljevanje drugega albuma If You’re Feeling Sinister. Morda se aranžmaji skrbneje povezujejo z osnovnim tekom pesmi, to lahko pripišemo večjim glasbenim izkušnjam. A še zdaleč ni uniformirano oblikovanje pesmi, ki naj bi jih na silo obdržalo na vsaj isti ravni z izvrstnim predhodnim albumom. Še vedno se otepajo sodobnosti, če pod to ne štejemo stereolabovskega zavijanja mooga v Sleep The Clock Around. Izjemi sta še vodilna vloga pevke Isobel v pesmi Is Wicked Not To Care? in govorjena beseda v A Space Boy Dream, ki se prelije v presenetljiv funky z datumom prve polovice sedemdesetih let. Drugo gre še bolj nazaj, v karseda naravno melanholijo, ki jo sedmerica z razpuščeno skupinsko igro obvladuje kot le malo kdo. To bo še briljantna kariera.

Someščana Arab Strap jo režeta podobno omahljivo. Kot dandija, ki sta odvrgla oguljeni smoking in se povsem dobro počutita v spranih kavbojkah in srajcah brez dveh, treh gumbov. Avtor vseh neglasbenih domislic Aidan Moffat je v momljajočih stihih poln nesramnih prebliskov. Je boem, ki se je že zdavnaj odpovedal zanesljivi karieri. Iz vsake, še tako običajne prigode naplete sklepe, ob katerih postane otoškim moralistom slabo. Kakopak, njegova glavna tarča so odnosi med spoloma. Spregleda vse njene namene, vsako potezo označi kot podlost, s katero ga želi le ponižati ali vsaj spraviti v podrejeni položaj. Da pa bo pravici zadoščeno, ne prizanaša niti samemu sebi. Prizna svoje “napake” - tudi sam “igra”, da bi jo razkrinkal, a obenem gre le do meje, ko bo še lahko prosil odpuščanja. Igrice, ki kažejo le na nezanesljivo prihodnost, se prepletajo v vseh trinajstih medsebojno povezanih pesmih na albumu Philophobia. S tem gre še minimalistična glasbena podlaga, ki jo večino prispeva le pajdaš Malcolm Middleton. Strašne glasbene vrednosti mu ne morem pripisati, pa saj niti ne gre za to. Se pač prilagaja zgodbam, ki potrebujejo rahlo mačkasto podlago.

Janez Golič