LA BOTTINE SOURIANTE

En Spectacle

(Musicor, 1997)

Quebeška kanadska zasedba La Bottine Souriante trdno tiči med najbolj zaželenimi skupinami devetdesetih let na spiskih evropskih folk in etno festivalov, medtem ko jo je širša folkovska javnost na domači strani luže odkrila že vsaj deset let prej. Devetčlanska skupina, v kateri se na odru ob standardnih folk glasbenikih - pevcu in harmonikarju, violinistu, mandolinistu in kontrabasistu - gnetejo tudi štirje pihalci in pianist, se naslanja na tradicionalno glasbo Francozov iz različnih delov Quebeca in jo navezuje na jezikovno enako uglašeni cajun z juga ZDA in na škotsko-irske folkovske vragolije z bližnje Nove Škotske, hkrati pa jo ves čas mamijo lahkotnejše oblike jazza (predvsem jazz velikih revijskih orkestrov in njihovih latinskoameriških vzporednic). Njeni koncerti veljajo za prave ognjemete sproščene godbeniške zafrkancije, in očarani pripadniki zahodnoevropske folkovske novinarske srenje trdijo, da ob njih ne more ostati mračne volje in pri miru še tako morbiden in tog ljubitelj folk glasbe.

Tako seveda ni nič čudnega, da je La Bottine Souriante dvajsetletnico obstoja obeležila prav s CD ploščo, ki je bila posneta na koncertu in predstavlja izlet skozi glasbeno (pol)preteklost skupine. Dobrih sedemdeset minut neobremenjenega poplesovanja med toni in ritmi z obeh koncev Atlantika seveda ni namenjeno iskalcem tradicije s trdnim geografskim rodom, ampak publiki, ki najraje prisluhne izvajalcem - zabavnjakom, ki so sposobni križariti po več svetovnih glasbenih morjih hkrati; takšni so bili točno pred desetimi leti zreli Pogues ali pa na začetku devetdesetih let Les Negresses Vertes. La Bottine Souriante žal ne uspe prerasti predhodnic. Ob vsem preskakovanju klišejev zasedba ne more zanikati dejstva, da prihaja iz frankofonskega dela Kanade, torej iz dežele s trdno definiranimi kulturnimi stremljenji. Čez meje preverjene koalicije s škotsko-irskimi muzikanti in cajun sorodstvom ter čez vsaj štirideset let stare (etno) jazzovske vzorce žal ne uspe pogledati. Da ne bo pomote! Ob dinamični plesni glasbi La Bottine Souriante se lahko skrajno dobro zabavamo in vam jo še vedno toplo priporočam. Obenem pa se je treba zavedati, da je ta skupina prej izvrsten presežek zastavitve kakšnih trideset let starih zabavnjakov Dubliners kot pa enakovreden sopotnik čezkulturnih folkerjev in folk rockerjev, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih vedno trdo obračunavali tudi s predsodki sredine, v kateri so se oblikovali.

Peter Barbarič