Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jure Matičič

WAGON CHRIST

Tally Ho!

(Virgin, 1998)

Mogoče ga poznate pod imeni Plug, Wagon Christ ali pa kot polovico dua Vibert and Simmons (pri založbi Rephlex); njegovo pravo ime je Luke Vibert. Človek mnogih glasbenih obrazov. Pod imenom Plug producira drum’n’bass, pod Wagon Christ elektro-jazz-funk, Luke Vibert pa je ime za tisto zvrst glasbe, ki jo ima sam najraje - hip hop. Eastcoastovske zadeve, Roots, A Tribe Called Quest in podobni, čeprav je njegov zvok tipično angleški in se bolj približuje temu, kar delata založbi Ninja Tune in Mo’ Wax - abstraktnemu hip hopu, kot pa raperskim prijateljem v Ameriki. Ne nazadnje Luke Vibert prihaja iz zahodnih in mimogrede tudi najbolj odmaknjenih delov Anglije - iz Cornwalla, kjer se je med drugim kalil še eden od elektronskih odtrgancev, Aphex Twin, ki jim je izoliranost od mestnega dogajanja omogočila neomejeno eksperimentiranje z glasbo, ki pogosto sploh ne zveni kot elektronska, ampak ima v sebi tudi mnoge (vsaj navidezno) žive elemente.

Wagon Christ ima za seboj dva albuma (Phat Lab Nightmare in Throbbing Punch) pri založbi Rising High, sedaj pa se je podobno kot njegov edini drum’n’bassovski vzornik Photek prebil v višji razred in prestopil k založbi Virgin. Verjetno pa bomo lahko še vedno iskali njegove vinilne single, ki jih največkrat izdaja v nakladi po 500 in jih je skoraj nemogoče dobiti, še posebej, ker se okoli njega ustvarja precej zvesta fenovska publika. Sicer pa je podobno z vsemi eksperimentalnimi elektroniki, kot sta denimo Aphex Twin in Mu-ziq.

Christov novi album Tally Ho! (v prevodu: Adijo!) nam zaradi naslova da razmišljati, ali je mogoče njegov zadnji, pa si lahko preprosto rečemo, da ima fant še posebej sedaj, ko se je preselil k velikanom, še kakšno možnost. Tally Ho! ne zveni tako ostro kot Richard D. James, vsebuje pa veliko več funka, elektra (ta pojem je pomenljiv), squarepusherskega drum’n’bassa in hip hopa, začinjenega z zdravo dozo semplanega kiča. Ritmi se stalno spreminjajo, podlage menjajo, ne da bi sploh opazili, vse pa je narejeno z minimalno studijsko opremo, ki jo ima nameščeno v spalnici. Vibert kot vedno uporablja veliko godal, čudnih semplov, ki jih je verjetno dobil s kakšne plošče, ki jo je vzel mami, ter tipičnih otroških metafor. Toda čeprav je Tally Ho! solidno narejen album, še vedno deluje nepopolno, saj v vsaki stvari lahko vidimo potencialno nadaljevanje. Tako bomo morali na resnično mojstrovino izpod rok Luka Viberta še počakati. Vsaj do naslednjega albuma, sicer pa snema še pod drugimi imeni.

Jure Matičič