Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Gregor Bauman

COWBOY JUNKIES

Miles From Our Home

(Geffen, 1998)

Gospodarji postmoderne melanholije, kakor so skupino zaradi unikatne zvočne podobe nekoč poimenovali mediji, so se z zadnjo ploščo zbudili v popolnoma novem jutru. Z njo so se v pretežni meri oddaljili od prejšnje zvočne naravnanosti in zapluli v bolj populistične vode. Že sama izbira okolice, ki je botrovala nastajanju pesmi, v stari koči z mlinom na veter nekje na podeželju, je dala slutiti, da bo ta projekt nosil drugačen pečat od prejšnjih. Kar je bilo nekako slutiti že na plošči Pale Sun - Crescent Moon in je bilo demantirano z Lay It Down, se je dokončno uresničilo sedaj. Značilna mistična zvočna kulisa predvojnih kabaretov, angelskega glasu in minimalne instrumentalne podlage se je sicer še ohranila v nekaterih segmentih, v dobršni meri pa so jo zamenjali, pravzaprav so ji bili dodani bogati aranžmaji, spremljevalni glasovi, raba raznoraznih konvencionalnih in nekonvencionalnih instrumentov ter efektov. Glas pevke Margo Timmins še vedno ohranja primat, v poplavi harmonij pa se izgubi vodilna vloga kitare. To je tudi zasluga novega producenta Johna Leckieja (Stone Roses, Radiohead, Verve), ki jih je po izjavi Michaela Timminsa tudi opogumil, da so poizkusili nekaj novega. Sicer pa za zadnjo ploščo Michael pravi: “Naslov Miles From Our Home dobesedno pomeni, da smo bili na podeželju, proč od doma. V enaki meri pa tudi prinaša sporočilo, da smo se z njim oddaljili od začetnih glasbenih korenin.” Margo dodaja: ”Naslovna pesem je pesem o iskanju svobode, o iskanju notranje moči, da lahko počneš, kar želiš, neodvisno od mnenja drugih ljudi.” In to je pravo bistvo te plošče.

Ta odnos in sprememba sta opazna že v uvodni pesmi New Dawn Coming. Podvojeni glasovi Margo Timmins so ujeti v bogat aranžma harmonij kitarskih prehodov in feedbackov, tolkal in izrazitih orgel Hammond, ki dajejo pesmi neverjetno “mainstreamovski” predznak. Podobno se godi tudi naslovni pesmi albuma. Zanimivega nastanka je predvsem melanholična pesem Blue Guitar, v slovo Townesu Van Zandtu. Večino besedila je namreč Townes spisal sam, vendar ga nikoli ni objavil. Michael je tem osamelim verzom dodal manjkajoči člen in se dostojno poslovil od tega velikega umetnika. Pogrebni sentiment z elegičnimi bobni je ujet tudi v pesmi Those Final Feet, posvečeni nedavno umrlemu staremu očetu, nadaljuje pa se v tako imenovanem “hidden track” At The End Of The Rainbow. Navkljub novim producentskim prijemom skupina še vedno v nekaterih točkah ohranja stik s prvotno zvočno usmeritvijo. Pesmi, kot so Good Friday, The Summer Of Discontent, No Birds Today, vsebujejo elemente, s katerimi so v pretežni meri operirali na prejšnjih ploščah in ki so oblikovali njihov razpoznaven in samosvoj zvok. Relativno samostojno deluje provokativna Hollow As A Bone, ki zaradi preprostega ritma in melodije daje slutiti potencial prvega singla.

Zadnji izdelek te kanadske skupine je navkljub razdvojenosti kritikov in poslušalstva vseeno dobra, a nič pretresljiva popotnica, ki mogoče res ne prinaša tistega, kar mnogi od njih pričakujejo, je pa soliden prikaz novih prijemov in odprtih možnosti razvoja za naslednje tisočletje. Pri tem morajo seveda paziti, da se ne bodo ujeli v prenatrpane zvočne vzorce in prekomerna eksperimentiranja in s tem izgubili pravi izraz, ki je nekoč temeljil na preprostosti in melanholiji.

Gregor Bauman