LHASA

La Llorona

(Les Disques Audiogramme, 1997)

Enega glavnih razlogov za priljubljenost mehiške glasbe je treba iskati v njeni otožni romantiki in sproščeni radoživosti. V njej je čutiti močan vpliv sosednjih dežel, nekatere glasbene oblike, kot so na primer kubanski danzon in bolero ter kolumbijska cumbia, so celo bolj priljubljene v Mehiki kot v deželah, iz katerih izvirajo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so Mehikanci celo preveč dovzetni za tuje vplive, smo pogosto priča nenavadnim in izvirnim prilagajanjem domači kulturi in slogu življenja, tudi če gre za tako značilna zahodnjaška proizvoda, kot sta kokakola - ta vernemu podeželskemu prebivalstvu služi kot očiščevalna obredna pijača - in mehiška različica rapa, pri katerem so pogosta celo ljubezenska besedila in razigrani ritmi cumbie. Tudi za glasbo Lhase de Sele je značilna pestrost raznovrstnih glasbenih vplivov, prilagojenih osnovnim prvinam mehiške glasbe. Lhasa je komaj šestindvajsetletna ameriška pevka mehiškega rodu. Njene pesmi zrcalijo nenavadno življenjsko zgodbo, ki jo je v zgodnji mladosti zaznamovala predvsem starševska ljubezen do umetnosti. Mati je igralka in fotografinja, oče pisatelj in univerzitetni profesor španskega jezika. Oba sta imela rada tudi glasbo, tako ameriške zimzelene uspešnice kot napeve z različnih koncev sveta. V Lhasinih pesmih zato slišimo vplive šansona, ciganskih napevov, arabske glasbe in starih mehiških balad. Podobno kot pevci ranchere se tudi ona predaja dramatičnosti v glasbi, poudarja nostalgična čustva in prav v ustvarjanju otožnih razpoloženj je najbolj prepričljiva. Poje z globokim in hrapavim glasom in lahko rečemo, da kot obetavna pevka zveni presenetljivo zrelo. Plošča La Llorona je Lhasin prvenec. Osnovni vir navdiha zanj je našla v starodavni azteški legendi o Lloroni. Podoba ženske, ki je z žalostnimi melodijami in melanholičnim glasom zapeljevala moške, jo je povsem prevzela. Zato ni nič nenavadnega, da so tudi njene pesmi polne otožnih prispodob, vendar obenem izžarevajo veliko upanja in odkritosrčnih čustev. Glasbi daje poseben čar razpoznaven kitarski slog Kanadčana Yvesa Desrosiersa, ki je poskrbel tudi za aranžmaje in produkcijo. Instrumentalni zvok je v veliki meri vezan tudi na kanadsko popularno glasbo, nekaj stičnih točk - poslušajte na primer četrto skladbo Por Eso Me Quedo - pa ima celo s stvaritvami skupine Cowboy Junkies.

Lili Jantol