Letnik: 1998 | Številka: 10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
KOFFI OLOMIDE
Loi
(Sonodisc, 1997)
QUARTIER LATIN
Ultimatum
(Sonodisc, 1997)
Dosedanja glasbena usoda Koffija Olomideja, kongoleškega pevca, skladatelja melodične arhaične različice kongoleške rumbe in avtorja sladkih ljubezenskih besedil, ki jim je godba podlaga, je dovolj dobro znana in značilna za aktualno obdobje produkcije kongoleške popularne godbe. Že tretje desetletje nespregledljivo na glasbenem prizorišču ter v preteklosti vpet v mnoga odmevna sodelovanja v kongoleški glasbeniški diaspori se je pričel samostojno mednarodno uveljavljati šele v devetdesetih, ko se je z dokončnim odhodom nekaterih starejših zvezdnikov s prizorišča odprl prazen prostor v prvi vrsti najvplivnejših kongoleških glasbenikov. Da je njegova dosedanja ustvarjalna in življenjska pot zelo sorodna nekaterim drugim, že predstavljanim med njimi, je mogoče razbrati tudi iz njegovih nedavnih sodelovanj; predvsem ob zelo uspelem ustvarjalnem druženju s Papo Wembo. Vzporednic je še veliko. Eno ponujata tudi ta dva albuma. Oba sicer narejena v tipičnem pariško-kongoleškem okolju in tam tudi izdana, lepo ilustrirata komplementarni plati Olomidejevega aktualnega ukvarjanja z glasbo. Na eni strani je značilen album z njegovo matično skupino Quartier Latin, na drugi pa samostojni poskus, ki sicer izhaja iz prepoznavne osnove in očitnih povezav s prej omenjenim (nastajala sta lani eden za drugim), a jih izrecno poskuša nadgraditi z nekongoleškim poslušalcem dostopnejšimi izpeljavami. In spet lahko ugotovimo: predvsem na škodo domišljenosti in s tem prepričljivosti izdelka. Ultimatum je sicer značilen, a dovolj pester in izvedbeno bogat album Quartier Latin, ki ne ponudi niti ene radikalne novosti, celo ne posebej izstopajoče skladbe, zato pa jih naniza deset, ki jih je vse prispeval sam Olomide v prepoznavni različici kongoleške rumbe ter jih z izbornim glasom tudi trdno vkopal v zakladnico najboljšega, kar trenutno tovrstnega nastaja. Loi pa je očitno najprej pripomoček za uresničitev nekaterih zamisli, ki se razlikujejo od omenjenih tipičnih repertoarnih skladb za Quartier Latin. In čeprav je Olomide v enaki (morda še bolj poudarjeni) vlogi nosilnega pevca, med spremljevalci pa sodeluje tudi trdno jedro omenjene skupine, album kar nekajkrat ne more prikriti šibkosti zamisli in posiljenosti izvedbe; da o neizenačenosti gradiva, ki ga vsebuje, ne razpravljamo. Če poskušamo poiskati možni vzrok, se hitro pojavi pomislek o vlogi, ki jo v zadnjem času igra Maika Munan pri nastajanju tovrstnih albumov nekaterih prominentnih kongoleških ustvarjalcev. Nekoč cenjen instrumentalist se je zdaj specializiral za aranžerke, producentske, programerske in druge studijske posle. A npr. že pri albumih Pape Wembe pri Real World smo ugotavljali, da njegovi posegi ne prispevajo k prepričljivi uresničitvi zamisli, ki so sicer zaradi odstopanja od običajnega toka tovrstne produkcije že tako delikatne. Tako je tudi pri Olomidejevem albumu Loi. Ultimatum je mnogo boljši.
Zoran Pistotnik