MARC RIBOT Y LOS CUBANOS POSTIZOS

Marc Ribot Y Los Cubanos Postizos

(Atlantic, 1998)

Po sedmih letih, ko je izdal prvenec pri Island (Rootless Cosmopolitans), se Marc Ribot vrača k veliki založbi. Vmes je izdal štiri albume, med katerimi je poslednji (Don’t Blame Me) pomenil prelomnico v karieri, saj je uveljavil in utemeljil njegov ustvarjalni moto, ki ga dobesedno ponazarja naslov. Ko kitarist posname solistično ploščo, postane eden izmed velikih, še posebej, če se loti standardov in jazzovskih balad neusmiljeno avtorsko, prilagojeno in nadgrajeno z glasbeno osebnostjo, ki je že od časov Swordfishtrombones in Big Heart globoko zlezla pod kožo mnogim glasbenim fenom, ne glede na žanrsko usmerjenost. Ribot je poosebljena kitarska drugačnost na glasbeni sceni, kitarski enfant terrible, če hočete, a dandanes v glasbenem poslu tudi eden najbolj klicanih kitaristov. Njegov slog, ki obuja kitarsko zvočnost petdesetih in šestdesetih in hkrati punkovsko upornost osemdesetih in devetdesetih, je potreben tako Zornu, kot Costellu in še posebej vračajočemu se Waitsu. Vse našteto so seveda atributi njegovega zadnjega projekta; nedvomno je prispeval k izjemni odmevnosti, takšni, ki si je fantje verjetno nikoli niso zamislili. Izdaja, ki jo založba podkrepi z celostranskimi oglasi v glasbenih revijah, je seveda nekaj povsem drugega kot promocijsko zanemarjeni Rootless Cosmopolitans. Ribot se prvič pojavi v udarnih radijskih terminih, na lestvicah in postane headliner jazzovskih festivalov. Postal je del tekočega traku glasbene industrije. Protetični, umetni Kubanci namreč niso nič pretresljivega, prelomnega in navdušujočega. Gre za tipičen Ribotov izdelek z boljšimi in s slabšimi trenutki, a je vendarle pogumnejši od dosedanjih izdaj, predvsem pa od newyorških kolegov, četudi gre ta lepa lastnost na račun imaginarne nedotakljivosti, ki je bila do izida te plošče značilna za večino legendarnih kubanskih glasbenikov in skladateljev, v tem primeru za Arsenia Rodrigueza. Los Cubanos Postizos - Ribot, Brad Jones, kontrabas, E. J. Rodriguez, tolkala, Robert J. Rodriguez, bobni, ter gosta na klaviaturah John Medeski in Anthony Coleman - igrajo kubanski son po newyorško, brez zadržkov in usklajeno s svojo senzibilnostjo in tehničnim znanjem, ki je dovršeno. Ritmično podlaganje Ribotove kitare je bistvena značilnost plošče in le eden od desetih komadov ni “kubanski”. Prav Ribotov komad Postizo je oprijemljivo gradivo, ki bi Protetične Kubance lahko vodilo naprej. S tem bi simpatičen in času nadvse odgovarjajoč ustvarjalni moto Marca Ribota, ki išče izzive in nove poti v tradiciji, pravzaprav v uporabljivi glasbeni dediščini, ostal neokrnjen.

Bogdan Benigar