RAULIN RODRIGUEZ

Soledad

(Platano Records, 1998)

Osemindvajsetletni Raulin Rodriguez je glasbeno kariero začel s štirinajstimi leti, ko ga je kot drugega kitarista v ansambel sprejel Antony Santos, vendar v tej družbi ni zdržal dolgo, saj je kmalu za tem raje ustanovil lastno skupino. V njej je na začetku prepevala tudi njegova sestra Casilda, prve posnetke so naredili leta 1992 v Santo Domingu. Po podpisu pogodbe s Platano Records je do zdaj izdal že šest plošč. Tudi on se tako kot Antony Santos posveča predvsem bachatam, za katere pravijo, da Dominikancem pomenijo isto, kot je ameriški mladini v petdesetih letih pomenil rock and roll.

Tako kot na vseh dosedanjih je tudi na plošči Soledad Raulin Rodriguez avtor in aranžer vseh desetih skladb, od katerih jih je kar sedem v ritmu bachate, trije posnetki pa so merengue.

Bachata postaja v zadnjem času vse popularnejša tudi v ZDA, saj je dominikanska emigracija v New Yorku že postala najštevilnejša in najhitreje rastoča etnična manjšina. Bachata ima glasbene korenine v kulturi Indijancev Taino s karibskih otokov, vendar so pomešane tudi z vplivi kreolske, afriške in španske kulture. Pri bachati gre za mirno in zelo melanholično glasbo, na katero se v parih pleše počasi. V sami Dominikanski republiki na to glasbo dolgo niso gledali ravno s simpatijo. Predvsem intelektualci so se zgražali nad preprostimi in v nedogled ponavljajočimi se melodijami ter besedili z mačistično tematiko. Mnogi profesionalni glasbeniki so ji očitali pomanjkanje umetniške vrednosti. Toda to ni motilo in še vedno ne moti večine tamkajšnjega prebivalstva, ki v pesmih glavnih bachaterosov, kot so Antony Santos, Raulin Rodriguez, Joe Veras, Kiko Rodriguez, Teodoro Reyes in drugi, najde v glasbi upodobljene najlepše trenutke življenja v karibski Dominikanski republiki.

Marko Jenšterle