PAPA WEMBA

Molokai

(Real World, 1998)

VIVA LA MUSICA and PAPA WEMBA

Nouvelle ecriture

(Sonodisc, 1997)

V ozvezdju kongoleške popularne godbe devetdesetih svetijo nekatera znana imena mnogo močneje kot prej. Njihov sijaj je zagotovo dvokomponenten: s prehodom v glasbeno zgodovino so potemnele nekatere stare zvezde, hkrati pa se je pričelo obrestovati dolgoletno delo, nekaterim tudi z uglednim mestom na mednarodnem prizorišču. Med te, katerih sijaj se je še posebej okrepil, se uvršča tudi naš drugogodbeni znanec Papa Wemba. Danes je Wemba eden najbolj popularnih glasbenikov v domovini, hkrati pa je poznan, poslušan in cenjen širom po svetu. Ta položaj vztrajno utrjuje tudi z redno diskografsko ponudbo, ki ji je včasih že težko slediti, saj so v njej premešani aktualni posnetki s ponatisi starejših. Zagotovo pa marsikaj o njegovem posebnem statusu pove podatek, da albume izdaja dvotirno. V matičnem pariškem okolju nastajajo izdelki, ki so tesno povezani s tamkajšnjo diasporo, pričakovanji občinstva v domovini, z njegovim preteklim glasbenim delom in njegovo odlično zasedbo Viva la Musica. Pri angleški založbi Real World pa izhajajo albumi, ki so bolj projektnega, tudi iskalskega značaja, predvsem pa ne morejo skriti ambicije, da bi bili všečni (tudi) nekongoleškim nepurističnim ušesom. Takšna sta tudi ta dva sveža albuma. Molokai je njegov tretji album pri Real World in je značilen za to serijo. Že sam naslov izdaja projektni pristop. Tak je naziv po rodu glasbenikov mešane skupine, ki jo je Wemba ustanovil za turnejo s Petrom Gabrielom ter jo od tedaj uporablja za nekatere mednarodne nastope in projekte, kakršen je tudi ta. Hkrati ga ta beseda, ki je sicer tudi geografski pojem, povezuje z dogodki iz otroštva. V sodelovanju z drugimi avtorji (omeniti velja vsaj Maika Munana, Lokuo Kanzo in Christiana Pollonija) je tako nastalo 11 novih, med seboj zelo različnih skladb, ki v celoti ne prepričajo. To je spet album boljših in slabših glasbenih domislic v boljši ali slabši izvedbi, pri čemer ostaja vtis, da je bilo vse skupaj narejeno pod nekakšno prisilo. V tem je bistvena razlika od Nouvelle ecriture, kjer se močna zasedba Viva la musica odločno zažene skozi deset skladb, od katerih jih je večino spet prispeval in potem tudi zapel Papa Wemba. Tu vse poteka z lahkoto, v logičnem ritmu in sosledju, nabito s pričakovano energijo, ki se udejanja v izbornih instrumentalnih prispevkih. Sam Wemba je tu v prepoznavnem okolju, ki ga brezhibno obvladuje in kjer je samo eden izmed kolegov in celo vrstnikov; to priznava tudi s tem, da se v nekaj skladbah umakne v ozadje ter prepusti prvi mikrofon drugim glasovom. Rezultat je pričakovan: polnokrvni plesni sukus, kongoleška rumba v najboljši izdaji.

Zoran Pistotnik