DEPECHE MODE

Stadthalle, Dunaj, 16. 9. 1998

Proti dunajski Stadthalle so se v sredo popoldne zgrinjale trume v črno oblečenih avstrijskih, madžarskih, slovenskih in z drugih vetrov zbranih fanov Depeche Mode; večina jih je tik pred koncertom podoživljala pet let stare spomine na njihovo zadnjo Devotional Tour. Letošnji težko pričakovani in skorajda že razprodani evropski del Singles Tour 86-98, ki ga je (zdaj le še) trojica začela v estonskem Tartuju 2. septembra, ni obljubljal kakšnih posebnih presenečenj. Sicer pa presenečenja niti niso njihov slog. Singli, izdani med leti 1986 in 1998, ki so se 28. septembra znašli na policah glasbenih trgovin na kompilacijskem albumu Singles 1986-98, so pač pričakovana izbira koncertnega materiala, na katerega bi po izkušnjah sodeč morala “tripati” množica povsod po svetu.

Po udarni ženski tehno zasedbi Purity in polurnem didžejevskem tripu studijskega mojstra Tima Simenona so Depeche Mode dodobra napolnjeno dvorano pozdravili z The Question of Time, prvim singlom iz leta 1986. Na odru vedno razpoloženi (zdaj menda drog “očiščeni”) frontman Dave Gahan, kot vedno v ozadju stoječi Martin Gore, za klaviaturami skriti Andy Fletcher, ki mu po odhodu Alana Wilderja dela družbo Peter Gordeno, in bojda avstrijski bobnar Christian Eigner so nadaljevali z World in My Eyes, množica pa je prve prave znake življenja pokazala šele ob Never Let me Down, pri fanih poleg Enjoy The Silence in Personal Jesus njihovi daleč najbolj priljubljeni viži. Začetni venček tipičnih modovskih melodij, popestrenih z odličnimi izseki iz spotov, projeciranimi na tristransko platno v ozadju, je prekinil solo nastop Martina Gora. Ob odličnem ozvočenju je njegov angelski glas, ki sta mu družbo delala vokala dveh poskakujočih in nadvse mičnih in postavnih črnk, botroval kvazi nebeškemu vzdušju. Njegovi sta bili Question Of Lust in tretji singel Home z zadnjega albuma Ultra, razneženo razpoloženje pa je nadaljeval tudi Dave z vokalno zahtevnim gospelskim Condemnation in najnovejšim, 7. septembra izdanim singlom Only When I Lose Myself. Pesmi se večinoma ne razlikujejo od studijskih verzij, razen seveda že standardnih in do perfekcije izpiljenih instrumentalnih uvodnih zvočnih vzorcev, ki so pesmi zgolj obogatile, publiko pa z nerazpoznavnostjo včasih spravljale v zadrego. Taka je bila predvsem (edina) popolnoma spremenjena In Your Room. Morda gre le za moj občutek - ali pa se je res Dave tokrat veliko bolj posvetil glasovnim in manj frontmanovskim sposobnostim. Poleg njegovega značilnega pljuvanja, butanja z nogami, nagovarjanja (glede na pretekle izkušnje precej toge) publike in ožemanja potne majice smo pogrešili tudi odličen singel Strange Love z Music For The Masses (1987) in Violatorjev Halo (1990). Vendar se tu oglaša že moja izbirčna narava. Dveurni show z odlično glasbo in vizualnimi posnetki, polnimi cinizma, je prehitro minil. Drugi dodatek z Just Can't Get Enough je pod Davovim vodstvom prepevala vsa dvorana – in besedilo njihove prve uspešnice gre jemati dobesedno. Depeche Mode so se od dunajske Stadthalle poslovili v velikem slogu, žal brez Davove standardne obljube “See you next time”. Verjetno je bilo res zadnjič.

Marta Pirnar