THE JESUS LIZARD

Backstage, München, 19. 9. 1998

Čikaški mojstri Jesus Lizard so sredi septembra kar ves teden provocirali slovenske glasbene snobe s sprehajanjem in zadrževanjem ob naši mali meji: sprva na italijanski strani v Pordenonu, potem še na avstrijski na Dunaju, za slovo so se zatekli še v munchenski Backstage. Doslej so le enkrat obiskali našo deželo, in če so takrat pustili meglene vtise, se je v tem času skupina povzpela med zanimivejše koncertne atrakcije devetdesetih, obenem pa je bila vso prvo polovico desetletja tudi zaščitno ime čikaške Touch and Go. Pred tremi leti se le ni mogla odreči ponudbi velike Capitol, ki jim je omogočila dolgotrajnejše delo v studiih, boljši izbor studiev ter studijskih in producentskih ekip, s pomočjo katerih je še bolj izostrila glasbeni izraz v duhu časa. Z mastnima in nabitima izdelkoma Shot in Blue je ohranila večino stare publike ter ponudila izziv novi in mlajši, ki se je odzvala predvsem na Shot. Pričevanja z drugih letošnjih koncertov po Evropi, ki so bili občutno manj obiskani kot pred dvema letoma, dajo slutiti, da se Capitol ob izidu zadnjega albuma Blue le ni toliko potrudila kot za Shot, a to ne pomeni, da so časi Jesus Lizard minili.

Na munchenskem odru se je četverica ponovno izkazala za nesamozadostno; ne glede na izoblikovano glasbeno glazuro še vedno kontinuirano in predano raziskuje zvok in nova spoznanja vključuje v ustvarjanje. Še vedno je hudo prepričljiva, kompaktna, ekspresivna in se resnično razdaja med predstavo glasbenega bisera. Tokrat se ni zgodila (pričakovana) koncertna katarza, ampak le izbruh natančne in perfekcionistične zvočne podobe Jesus Lizard; to je pustilo drugačen vtis in predstavilo skupino v nekoliko drugačni luči, kot smo bili vajeni iz bližnje preteklosti. Kljub začetnim naporom pevca Davida Yowa, da bi vzpostavil fizični stik med publiko in samo skupino, s čimer so se v preteklih letih zapisali med največje primerke koncertnih atrakcij devetdesetih, je koncert minil navidezno statično. Hladna publika (bilo je je za dobro napolnjen KUD Franceta Prešerna) je bila priča solidnemu nastopu The Jesus Lizard, ki se je razdajal, kolikor so okoliščine omogočale.

Godba iz štirih prepričljivih individualnih kosov se je zlivala v celoto, ki jim daje celovito, razpoznavno, a tudi nevsakdanjo podobo. Nekoliko okrnjena ritem sekcija, ki jo je po prvem bobnarju Macu McNeillyju zapustil še drugi bobnarski mojster Jim Kimball, le ni dosegla tistega neokrnjenega ritma. Novi bobnar se še ni popolnoma ujel z basistom Simsom, ki je znan po površinsko minimalističnih basovskih linijah z bogato dinamiko in nepredvidljivimi obrati; z občasnim upadom koncentracije in tudi moči je več kot očitno nakazal, da ni imel opravka pri nastanku dosedanjih skladb skupine. Vtis naučenosti prevzetih ritmov je vrgel nekoliko slabo luč nanj, vendar ne gre spregledati, da je bila turneja njegov prvi žegen za konstruktivnejši vstop v celoto trojke in da njegov čas šele prihaja. Ne oziraje se na okoliščine, se je kitarist Duane Denison predajal celotni podobi skupine in prispeval k zapeljevanju s hipnotičnimi pregrinjali in z odrezavimi rifi, ki v dialogu z Yowovo vokalizacijo - četrtim instrumentom skupine - izbruhnejo ves zvočni žmoht te skupine. Popolna predanost in poskus navezovanja stika s publiko, ki je ostala bolj začarana, kot pa sestavni del koncerta, sta dala vedeti, da imajo Jesus Lizard ne le veliko povedati, ampak tudi pokazati. Niso dopustili, da bi se nastop razblinil v bipolarno gmoto, enakovredna zastopanost dosedanjih obdobij skupine je prispevala k izoblikovani glasbeni prizmi; ali bolje rečeno: samoiniciativno se je izrisal dober portret neusahljive glasbene izraznosti te nekoliko prenovljene četvorke.

BIGor