Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Alanis Morissette

V sozvočju z glasom

"Osupljiva je – resnično kreativna in zelo nadarjena. Zdi se, da ne bo dopustila, da bi jo ta posel uničil," je o svoji mladi kolegici povedala Annie Lennox pred dvema letoma na podelitvi grammyjev, kjer je Alanis "pokasirala" kar štiri. Seveda je imela diva prav. Alanis Morissette, vzor zagrenjenih, težavnih in tudi brezskrbih najstnic po vsem svetu, je še ena ženska, ki je uspela v rock'n'rollu.

Kako prosim? Ne, tistega o ženskah in rock'n'rollu nikar ne omenjajte. Alanis namreč ne da veliko na takšna "predalčkanja". "Žensk v rocku" ni. Že zato ne, ker nikdar ni bilo "moških v rocku". Vse, kar je resnično pomembno, ni spol, pač pa človečnost. "Ne glede na to, ali si Leonard Cohen, Joni Mitchell, Liz Phair ali Wyclef, izražaš samega sebe. Si, kar si, in si človek. Šele znotraj tega imamo opraviti z moškostjo in z ženskostjo," je nedavno v Billboardu razglabljala zdaj štiriindvajsetletna Alanis, prvovrstno presenečenje leta 1995. Z albumom Jagged Little Pill je navdušila MTV-jevsko mularijo in stare alternativce, ki so občudovali njeno neposredno in junaško naravo, s katero je obarvala odkrita in jedka besedila, v katerih se je našlo na milijone njenih vrstnikov. "Najbolj razburljivo dejstvo je bilo prav to, da se je bilo tako veliko ljudi pripravljeno podvreči samospraševanju in raziskovanju lastne ranljivosti." In prav to je tisto, po čemer najstniki najbolj hrepenijo.

Najprej marioneta v rokah odraslih

Pisalo se je leto 1987 in v rodni Ottawi so pripravljali vsakoletni spomladanski umetniški festival. Lokalni impresarij Stephen Klovan je bil zadolžen za organizacijo predstave dneva, otroško glasbeno modno revijo. Avdicija za mestne otročaje, ki naj bi nastopili na reviji, se je že končala, ko ga je poklicala mati dvanajstletnih dvojčkov, Wada in Alanis. Seveda mu ponosna mati ni pozabila omeniti, da je njena hčerkica nastopila tudi na televiziji v popularni otroški oddaji You Can't Do That On Television. Klovanu radovednost ni dala miru, in ko je spoznal Alanis, je vedel, da je ravno pravšnja za zvezdo predstave. Zapela mu je pesmico Find The Right Man. Seveda ni pozabila poudariti, da jo je napisala sama. Kasneje na festivalu je presegla pričakovanja vseh. Klovan se je zanašal na šesti čut, ki mu je govoril, da ima mala v sebi nekaj zvezdniškega.

"Ljudem sem hotela dokazati, da to, da si mlad, še ne pomeni, da ne zmoreš tega, kar počnejo starejši," je povedala za Ottawa magazine leta 1987, ko so najstniki noreli za pop zvezdicami, kot sta Debbie Gibson in Tiffany. In prav takšna je želela postati Alanis. V varstvu starega mačka Klovana ji je tudi uspelo. Najprej jo je spravil na oder pred več tisoč obiskovalcev, ki so željno čakali otvoritev svetovnega prvenstva v umetnostnem drsanju v Ottawi. Zapela je pop verzijo državne himne. "S tem si je pridobila samozavest in izpostavljenost, to ji zdaj zelo koristi. Seveda se na to raven ne bi več spustila, vendar ji prav gotovo ni škodilo. Mislim, da je to zdaj že spoznala,"je ob njenem svetovnem uspehu jel razlagati Klovan, ki je malo varovanko predstavil pop glasbeniku Leslieju Howu, čigar sintetični pop duet One To One je bil dokaj znan v Kanadi.

Seveda je Alanis očarala tudi njega: "Imela je čudovit glas in osebnost. Začutil sem, da je zelo v redu za svoja leta in pomislil, da lahko iz nje vendarle kaj naredimo." In so. Najprej je zapela v televizijski oddaji Star Search, namenjeni mladim talentom, potem pa sta jo odvlekla v Pariz na snemanje videospota za pesmico Walk Away. Prvi album je bil takrat že dokončan, toda namesto da bi predala demo posnetke založbi, kot je pač običajno, sta ambiciozna Klovan in Howe s štirinajstletno punčko, virom njunega uspeha, brez denarja in z veliko mero optimizma odšla v Evropo. Kot pravi Howe, je bil videospot edina možna rešitev, saj bi bili zaradi popolnoma računalniško obdelane sintetične glasbe demo posnetki nesmiselni … Kakor koli že, Howe je do tedaj zabredel v sto tisoč dolarjev velik dolg, pa tudi Klovanu se ni godilo nič bolje. Lahko bi rekli, da sta na najstnico Alanis, ki ni bila zgolj njuna marioneta, ampak tudi dijakinja, hčerka in pubertetnica s težavami, stavila vse.

"Veliko ljudi je bilo odvisnih od mene. Pri tem ni šlo le za njihovo dobro ime, pač pa je bil od mene odvisen tudi njihov zaslužek." Pa starši? "Pravzaprav sta imela zvezane roke. Če bi me hotela rešiti pritiska, bi pomenilo, da bi se morala umakniti iz glasbene industrije. To sta vedela. Kot sta vedela tudi, da se s tem nikdar ne bi sprijaznila," je Alanis medijem razkrivala pretekle izkušnje.

Pa vendar se je mali Alanis in poslovnima očetoma obrestovalo. Prvenec Alanis, ki je leta 1991 izšel pri založbi MCA Records, ji je prinesel kanadsko slavo, več kot dvesto tisoč prodanih izvodov in kanadsko glasbeno nagrado juno za najbolj obetavno mlado pevko, ki je s tem postala kanadska pop princeska. Medtem ko je spoznavala užitke in pasti slave, je hodila v šolo in se zaljubila. Z znanim televizijskim komedijantom Davom Coulierom sta bila menda enkraten par, mnogi pa so nad njuno zvezo mrščili obrvi, ker je bil Dave dvakrat starejši od nje. Starejša in za ljubezensko izkušnjo bogatejša Alanis je kmalu začela uveljavljati svojo voljo tudi v glasbenem studiu. "Tokrat sem hotela dokazati, da lahko pišem pesmi. Bolj kot vse sem se hotela dokazati in pesmim dati svojo dušo," je ob izidu drugega albuma Now Is The Time povedala za Sun oktobra 1992. Rezultat? Plošča ni bila dovolj plesna, da bi zadovoljila obiskovalce klubov, pa tudi ne dovolj pop, da bi pritegnila najstniško publiko. "Nemogoče je ugotavljati, zakaj ljudje niso česa kupili. Če bi lahko naredil drugače, bi na tem albumu zavzel plesne smernice," še danes obžaluje Klovan, ki mu projekt ni prinesel dobička. Čeprav je bil finančno polomija, Klovan priznava, da je bil album velik uspeh, kar se tiče Alanisine kreativnosti. Leta 1992 je glasbena scena zajadrala v drugačne, trše vode. Bilo je očitno, da je tudi Alanis potrebna spremembe in novih ljudi.

Potem jezno dekle in last vseh najstnikov

Poslušala je nasvet novega managerja Scotta Welcha, ki naj bi ji pomagal prodreti v ZDA, in se preselila v Toronto. Če želi odrasti in začeti znova, naj v propadlem stanovanju v velikem mestu ob makaronih izkusi nekaj življenjskih lekcij. Takšna je bila politika njenih novih varuhov, ki sta jim Howie in Klovan zapustila bore malo tistega, kar sta ustvarila. Alanis namreč ni bila več nebogljena pop princeska, pač pa glasbenica, pripravljena sodelovati z drugimi glasbeniki. In predvsem s pisci besedil. Naslednji dve leti je delala s plejado piscev in skladateljev (po njeni oceni jih je bilo nič manj kot sto), s katerimi nikakor ni mogla najti skupnega jezika. "Z nobenim izmed njih se nisem čutila ustvarjalno povezano. Vse skupaj mi je jemalo pogum in malo je manjkalo, da nisem vrgla puške v koruzo," je Alanis zaupala medijem. Seveda je bila kriva tudi razlika v pričakovanjih. Sama je želela ustvarjati zase, za svojo dušo, njeni kratkotrajni sodelavci pa so hoteli pisati pesmi za njen tretji album.

V iskanju "pravega" so jo napotili v Los Angeles. Naslednja tarča je bil Glen Ballard, znan po sodelovanju s Quincyjem Jonesom, Aretho Franklin, Natalie Cole, Chako Khan, Barbro Streisand, Paulo Abdul, Aerosmith in drugimi glasbeniki ameriške glasbene smetane. "Verjetno so naju spravili skupaj zato, ker so od najinega sodelovanja pričakovali kakšno pop zadevo. Oba sva takoj vedela, da bo najin odnos nekaj posebnega … Šlo je za nekakšno zatočišče. Naposled sva bila v okolju, kjer sva lahko počela, kar koli se nama je zahotelo, ker ni bilo nobenih pričakovanj." Ker je imel Glen za seboj uspešno preteklost, o Alanis pa v Združenih državah še nihče ni slišal, nista imela dosti zgubiti.

Na Jagged Little Pill je Alanis izlila vse, kar jo je tiščalo, davilo, dušilo in morilo v letih odraščanja. Starši? Ljubimci? Poslovni varuhi? Interpretacij njenega albuma in ugibanj, komu so namenjeni vsi tisti izlivi besa, ki so se dotaknili množice odraščajočih deklet in fantov, ki so Alanis vzeli za svojo, je ogromno, kdo vse je tarča njenih odkritosrčnih pesmi, pa verjetno ve le peščica bližnjih. Seveda je nenadna sprememba glasbenega sloga razjezila marsikoga, ki je bil seznanjen z njeno pop preteklostjo. "Če bo čez leto še vedno igrala tovrstno glasbo, ne pa skočila na kakšen drug tir, ne bom več ciničen," se je na spletu razburjal eden od kritičnih poslušalcev. Ali pa tale: "Ja, če se bo gangsta rap vrnil v velikem slogu, nam bo Alanis na nevarnih ulicah Barrhavena (predmestje Ottawe) v prevelikih kavbojkah pridigala o odraščanju." Alanis si je za glasbeno delo prislužila tudi posebno spletno stran People Against Alanis Morissette's Music, ki jo je bolj za šalo kot zares skupaj spravila skupinica kanadskih … hmm … objestnežev? No, vse skupaj ni dolgo trajalo. Na njihov naslov je namreč začelo prihajati toliko obtožb, groženj in žaljivk (poleg uveljavljene F … you je ena najbolj barvitih Get a life, loser), da je bila stran, na kateri je bila Alanis opisana kot neprepričljiva umetnica, ki dela sramoto Kanadčanom, kmalu deloma onesposobljena.

Kljub temu 28 milijonov prodanih izvodov govori o tem, da je Alanisino spremembo (na bolje) večina dobro sprejela. Dekle, ki pogumno izpljune vse ostanke preteklosti, je pač vredno podpreti. Alanis poudarja, da Jagged Little Pill ni glas jeznega dekleta, ki govori v imenu jeznih žensk, pač pa glas jezne mladenke, ki je odrasli ne jemljejo resno. "Vse življenje sem se srečevala s problemom podcenjevanja naše generacije. Naletela sem na problem starostne razlike in tudi na elemente seksizma. In jasno mi je bilo, da mi kot mladi in še ženski povrhu ne bo lahko." Kot je pred kratkim povedala sama, je kot otrok, vzgojen v patriarhalni družbi, vedno zanikala svojo žensko plat. Zdelo se ji je, da bo imela manj težav, če jo preprosto zanika in zavzame moško držo. "Z leti sem se začela počutiti kot polovična oseba, saj sem zanikala dober kos tega, kar v bistvu sem. Šele zadnja leta sem uspela v sebi uskladiti obe plati." To ji je prineslo tudi vpogled v ženske, ki jo neposredno obkrožajo.

In zdaj ženska, sprijaznjena s sabo in svetom

Ni naključje, da se je po uspešni osemnajstmesečni svetovni turneji skupaj z materjo, dvema tetama in s prijateljicami med drugim odpravila tudi v Indijo. Lepa izkušnja? Pravzaprav ne, je bila pa dobra šola. Poleg popolnoma drugačnih družbenih navad in običajev, ki so jo (prijetno) presenetili, je v Kalkuti hudo zbolela. To ji je dalo misliti predvsem o lastni smrti. "Veliko razodetij se je skrivalo v tistih prepotenih trenutkih." Prav o indijski pustolovščini govori njen prvi singel z novega albuma Supposed Former Infatuated Junkie, v katerem se med drugim zahvaljuje tudi materi Indiji, kot jo v šali imenuje. Bese"dilo samo je veliko manj neposredno in razumljivo, kot so njena besedila ponavadi, pa tudi pesem sama (v nasprotju s tipičnimi jeznimi samoizpovednimi tripi s prejšnjega albuma) vsebuje nekakšno pomirjenost in sprejetje resničnosti. Videospot, ki ga glasbene televizije že pridno vrtijo, ni nič drugačen. Alanis se popolnoma naga sprehaja po ulici, sedi na podzemnem vlaku, stoji v trgovini, njen obraz pa izžareva globoko sprejetje sebe in sveta, v katerem živi. Morda je bilo Alanis potrebno prav to. Slikanje in poigravanje z različnimi barvnimi odtenki (" Naredila sem šestnajst različic rožnate, da sem dobila najlepši rožnat odtenek"), fotografiranje (" pravkar sem odprla stran na spletu, v hiši imam tudi temnico"), ukvarjanje s športom (poleg košarke in tenisa se navdušuje nad triatlonom, ki združuje plavanje, kolesarjenje in tek), negovanje starih prijateljstev in potovanja so bile glavne dejavnosti njenega dvajsetmesečnega dopusta, med katerim je želela pozabiti na slavo, javnost in predvsem na dejstvo, kdo je: Alanis Morissette, kanadski najstniški idol. " Morala sem biti pripravljena opustiti prav vsako misel na to, da bi kaj takšnega naredila še enkrat," je povedala za Billboard. Tudi ko je zašla v prijateljev studio v Torontu in snemala vse, kar je pač morala dati iz sebe, ni želela tega razglasiti za snemanje novega albuma. Kar se tiče glasbe, se je še prej posvetila pesmi Uninvited, ki je pomemben del soundtracka filmske uspešnice City Of Angels, ki je prišla tudi k nam. Pomemben del zato, ker se kompilacija predvsem po zaslugi njene pesmi prodaja naravnost fenomenalno. Tudi zato so si pri založbi Maverick (če še kdo ne ve, je lastnica Madonna), Alanisini matični založbi, že mesec dni pred izidom Supposed Former Infatuated Junkie jeli oblizovati prste in usta. Tudi managerji velikih ameriških glasbenih trgovin, ki so prejemali nestrpne in radovedne klice Alanisinih privržencev, češ, kdaj hudiča bo album izdan, se verjetno niso motili v napovedih, da bo Alanisin novi album ena največjih uspešnic letošnje jeseni in zime. Zbirka sedemnajstih osebno izpovednih pesmi izpod peresa nadvse plodovitega tandema Glen Ballard/Alanis Morissette bo po vsej verjetnosti zadovoljila vse tiste, ki so se prepoznali v Jagged Little Pill. Kajti Alanis je še vedno jezna in še vedno hudičevo dobro poje. Kot pravi sama, se s svojim glasom zelo dobro razume. Zakaj ji ne bi verjeli?

Marta Pirnar