Zapiski s poti po ameriškem jugu (11. del)

V studiu skupine Asleep At The Wheel

Pot me je končno pripeljala tudi v Austin. Glasbena industrija tukaj ni tako razvita kot v Nashvillu, čeprav se dobrih glasbenikov, založb, klubov in pivnic kar tare. Za intervjuje se je težje dogovoriti in zapravil sem kar nekaj kovancev, ko sem vsak dan vedno znova klical menadžerja Jerryja Jeffa Walkerja - in na koncu ostal brez obljubljenega intervjuja. Več sreče sem imel z Rayom Bensonom iz razvpite skupine Asleep At The Wheel.

Že pred studiem skupine Asleep At The Wheel je opaziti, da tukaj domuje priljubljena zasedba. Za prijetno leseno hišico s pisarnami in razkošnim avtobusom je skrit moderen studio in v njem se vedno kaj dogaja. Ray Benson je vedel, da prihajam iz Slovenije. Njegova mati je v Ameriko prišla iz Ukrajine in predvidevam, da je bil zato tako prijazen in vljuden, saj v svetu glasbe prej velja za zoprneža. "Moji starši niso bili glasbeniki," je začel pripovedovati Ray Benson, brez dvoma eden pomembnejših teksaških glasbenikov zadnjih nekaj desetletij. "Glasbo so imeli radi, vendar niso hoteli, da bi se mi otroci spečali s tem hudičevim poslom. Moj starejši brat tako predava na medicinski fakulteti, drugi se ukvarja z računalništvom, sestra pa uči v šoli. No, radi smo poslušali glasbo in lahko rečem, da sem odraščal ob radiu. Ta je bil v petdesetih in šestdesetih letih zelo vpliven in je vrtel raznovrstno glasbo. Vzljubil sem rock'n'roll, country, rhythm and blues in pop - in vse te zvrsti sem imel neizmerno rad." Ray Benson je v glasbo skupine Asleep At The Wheel vpeljal zelo pestre vplive. Pri osemnajstih je zapustil dom, se za kako leto prepustil študiju, potem pa leta 1969 ustanovil to danes tako ugledno zasedbo. Z zanimanjem sem prisluhnil njegovemu pripovedovanju. "Najbolj sem užival ob glasbi Hanka Williamsa, Boba Willsa in njegove skupine Texas Playboys, oboževal sem jodlanje Jimmieja Rodgersa, pa tudi bolj jazzovsko glasbo Counta Basieja in Louisa Jordana. Poslušal sem predvsem glasbo štiridesetih in petdesetih let, torej plošče, posnete nekje do leta 1960. V šestdesetih sem vzljubil tedaj priljubljen country and western. Ko sem konec šestdesetih let ustanovil skupino Asleep At The Wheel, sem v glasbo vpletel vse naštete navdihe."

Na prvih ploščah skupine Asleep At The Wheel je čutiti tudi vplive pevcev countryja: Merla Haggarda, Georgea Jonesa in Willieja Nelsona. Prav skupini Asleep At The Wheel se moramo v veliki meri zahvaliti, da glasba Boba Willsa ni utonila v pozabo. Plošča A Tribute To The Music Of Bob Wills and The Texas Playboys sodi med najlepša posvetila teksaškemu swingu Boba Willsa. Ray Benson je na snemanje albuma povabil same znane glasbenike, tako rekoč največje oboževalce Boba Willsa. "To ploščo smo posneli prav v tem studiu Bismeaux tukaj v Austinu," se spominja Ray Benson. "Vse te ljudi sem poznal, ko še niso bili slavni. Vincea Gilla sem velikokrat najel kot studijskega kitarista, ko sem v Nashvillu snemal reklame. Garth Brooks, ki je danes velik kot Elvis Presley, je pogosto začenjal naše koncerte kot poseben gost. Z Dolly Parton se dobro poznava, saj sva na snemanju nekega filma preživela skupaj kake tri mesece. Willie Nelson pa je sploh moj najboljši prijatelj. Na snemanju s temi glasbeniki torej nisem imel treme. Še najbolj me je prevzelo snemanje z Eldonom Shamblinom, kitaristom Willsove skupine Texas Playboys." Bob Wills je eden najbolj zanimivih glasbenikov v countryju. Imel je nekakšen countryjevski big band, odločilno je vplival tudi na našega koncertnega znanca Clarencea Gatemoutha Browna. Willsov teksaški swing ima veliko skupnega z jazzovskim swingom. "Po navadi sam izbiram pesmi za na ploščo," dodaja zgovorni Ray. "Kot pevec in velikokrat tudi producent pač sam odločam o tem." Zakladnica plošč skupine Asleep At The Wheel je kot enciklopedija teksaške glasbe. "V Teksasu je veliko zelo različne glasbe, ki ji je skupno le to, da nastaja v tej veliki deželi," je Ray razmišljal o bogati glasbeni tradiciji Teksasa. "Vsem tem zvrstem je velikokrat skupno tudi to, da so namenjene plesu in zabavi in da je v njih čutiti prizvok bluesa in mehiške glasbe. Resnično težko je reči, kaj imajo skupnega Willie Nelson, Delbert McClinton, Asleep At The Wheel, ZZ Top in Lyle Lovett. Menim, da je teksaška glasba zelo ameriška, v Ameriki pa so se naselili zelo različni ljudje. Vedeti morate, da je tukaj zelo priljubljena tudi polka, ki prihaja iz vaših krajev. Moji sosedje so Čehi, Slovaki in Nemci. Vsi ti ljudje so s seboj prinesli svojo kulturo, ki se je tukaj pomešala s kavbojsko glasbo Divjega zahoda in zaživela v drugačni podobi."

Ker je prav med mojim potovanjem po ameriškem jugu minevalo sto let od rojstva Jimmieja Rodgersa, sem se z glasbeniki, ki sem jih srečeval na tej poti, veliko pogovarjal o njihovem mnenju o pomenu ustvarjanja Jimmieja Rodgersa. "Jimmieja Rodgersa sem vedno oboževal in verjetno sem zaradi njega začel poslušati country. Norel sem ob njegovih pesmih, posnetih s kitaristi bluesa, kakršen je bil Tampa Red, njegove plošče s triom havajskih glasbenikov so sijajne, presunljivo je tudi njegovo jodlanje. Spomnilo me je na Emmetta Millerja, minstrela, ki je vplival tudi na Boba Willsa." Še en krog je bil tako sklenjen. Prav neverjetno je, kako jasna je včasih podoba ameriške glasbe in kako te znajo glasbeniki v nekaj minutah popeljati skozi stoletno glasbeno zgodovino. Ve se, kdo komu kaj dolguje in kdo je koga kaj naučil (Konec).

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Asleep At The Wheel: Still Swingin' (Liberty Records, 1994)

Skupina Asleep At The Wheel je od leta 1973 do danes posnela več kot ducat bolj ali manj uspešnih in kakovostnih albumov. Pravzaprav kar preseneča, da Ray Benson in njegovi prijatelji vedno znova zvenijo dovolj prepričljivo, saj se gibljejo v dokaj predvidljivih glasbenih vodah. Nekateri albumi so konceptualno izjemno premišljeni in tudi po dvajsetih in več letih zvenijo sveže in privlačno. Če bi se radi izognili bankrotu, vam priporočam zbirko treh plošč z naslovom Still Swingin'. Prva plošča prinaša najboljše studijske posnetke iz sedemdesetih let, na drugi je koncert iz leta 1977, tretja pa je v bistvu album s pesmimi Boba Willsa.