Biofonograf 17

Vojna napoved – lepi boji

Tale skromna rubrika je začela zbujati začuda neskromne skrbi: diši po tistem neustavljivem besu, proti kateremu se, navsezadnje, bojuje, in to srčno. Lokalna mentaliteta je tako začela konstatirati, da bomo svoje muziško pišoče prijatelje in prijateljice najbrž pustili pri miru. Kajpada jih bomo pustili pri miru.

Naj na to provokacijo odgovorimo z Bertoltom Brechtom. Nekoč so mu postregli s trditvijo, rekoč, "ni čudo, da je ta in ta igralka splošno priznana za dobro, ko pa je tako lepa". Nak, je pobesnel Dialektik – ona ni dobra zato, ker je lepa, prav obrnjeno je res, saj ona marveč žari od lepote, ker je tako zelo dobra, tako zelo talentirana igralka. Reči hočemo, da naši prijateljice, prijatelji, kar zadeva pričujočo rubriko, niso nedotakljivi zato, ker so nam intimno blizki, ne, nasprotno, intimno smo se zbližali z njimi tudi in predvsem zato, ker so v svojem pisanju o godbah dobri. Takšna je kvaliteta, ki nas druži. Večina prebivalstva, ki si prijateljsko toplino nadomešča s preračunljivo logiko, politikantsko neobčutljivostjo in izkoriščevalsko prakso, temu seveda ne bo nikdar kos. In razreševanje njihovega nenehnega strahu pač ni v naši moči.

Za danes napovedani Maksimilijan Modic ml. (na kratko od zdajle kar Max Modic) je zanimiv primerek. Poleg pisanja – čezvse brzopletega pisanja o, v glavnem, brzopletih godbah – se ukvarja z marsičim, kar po svojem bistvu sploh ni napak, saj je takšen način življenja in dela del naše skupne taktike proti konservativistični ozki usmerjenosti in lažnemu občutku o večnosti, pa vendar to počne na (začasno priljubljeni) ravni senzacij, kar ga v istem zamahu vrača v svet, ki v njem vlada konservativistična ozka usmerjenost in lažni občutek za večnost. Začel je z ugankami, naš Max, križankami in takšnim, in s svojim rodnim očetom osvajal razne spretnostne in hitrostne nagrade po enigmarskih tekmovanjih. Ta umaknjeni svet mu ni zadoščal, spominjal ga je na usodo upokojenega šahovskega sodnika, pa še želja po nekakšnem uspehu je bila zraven, ko se je Max napotil v širni svet. Hitrost in spretnost in neskrupulozno skakljanje po občilih (ubijalska kombinacija) sta mu bili svetal ideal, ko se mu je od kluba K16 na Filozofski, kjer je bil kar ljubek strežaj, zahotelo, prebiti se med burgerske zvezde in zabrisati za sabo sleherno uganko. Kako topel občutek, saj nam je blizu, celo nas je grabil neko razdobje, da si še s samim pisarskim aktom blizu osebkom, o katerih pišeš, kar težko se je zmuzniti, če nisi dovolj močan. In ko si enkrat noter, potem si Max, potem je vsako besedilce novo opravičilo, do smrti se ne znebiš izgovorov za svoje podjetje, za svojo firmo, v kateri se prodajajo reči, ki so že tako ali tako na prodaj za vsakim oglom. Pouk za mlada kritika, kritikinjo: Nikdar in za nikakršno ceno ne pišita o ljudeh in o stvareh, ki so blizke večini populacije, toda ko pišeta o odmaknjenih in skritih svetovih, tedaj pa le mislita, z gnevom, prezirom ali pomilovanjem mislita na tisto, kar je blizu večini. Tako bo tekst zadobil frontnih razsežnosti, zazvenel bo, kakor so na svetu same šokantne, avantgardne ali nepredvidljive reči.

Max se bavi s stripi, filmi, godbami, pivom, viskijem in še s prenekatero dejavnostjo, brez katere bi ljudstvo ne vedelo, kaj početi. Max hlini, da ga to zanima, da se s tem resno in poglobljeno ukvarja in je za navrh tudi prepričan, da ljudem pomaga krajšati čas, da se bodo zlagoma, brez večjih težav in s čim zajetnejšim vampom prebili k smrti. Tako lepo je na svetu, mar ne, bolj ko so zadeve preproste, površinske in približne, več je v njih kosti za nenehno glodanje, za en in isti ugriz. Konzum. Enkrat mi je prijatelj, izvrsten izvedenec za angleški jezik poročal, da je bral Maxov prevod Blade Runnerja, tako da je vzporedno poslušal glasove z videa. "Si misliš, Miha, slišim eno, tisto, kar piše, pa je nekaj povsem drugega? Kako jih učijo tam na angleščini? A ti veš? " Ne, ne vem, vem pa eno – razlezli so se kot ščurki tukaj v New Yorku, kjer mirno besnim proti navideznim nepomembnostim. V resnici pa se še enkrat vprašujem, kako lahko za svoje nabuloze pričakujejo in celo zahtevajo honorar. Od kod uredniška manira, da so takšni napol intelektualci plačani ravno tako kakor vsi drugi, tisti, ki se trudijo in delajo dobro in brskajo po sebi in neznanih sferah? Kdo nam lahko odgovori na to?

Kakor je kazno, Max silno rad piše tudi o seksu. Zakaj Max tako rad piše o seksu? Bi rekli da se pridružuje tisti, zdaj že nekaj desetletij stari navadi, po kateri seks ni nikakršen tabu ali domena v zasebnem pristopu? Mi smo na moč skeptični do takšnih trditev. Zakaj, pa mislite, pišeta in govorita o seksu Peter Mlakar in Slavoj Žižek? Zakaj, pa mislite, hodita Peter Mlakar in Slavoj Žižek po svetu kakor dve spaki, monstruma z nemogočo grimaso, mnoštvom govornih napak, ko dva tujka s prepotenimi rokami, jecavim glasom, prestrašena in zlagana do konca, zakaj se ne znata obnašati in ju potem večkrat zanese prek trupel, ko vsakih pet let spreminjata razmerje do sebe in sveta, da sebi in okolici morata graditi nenehen vtis, kako sta v špici avantgarde ali nevemkje preč od nas? Sploh si ne drznemo zapisati zakaj, a tega po naši intenci najbrž ni težko eksplicirati. Ste se kdaj vprašali, kaj je v nekaterih ljudeh, da kažejo pretiran interes, padajo noter, si izbirajo deviacijo kot preučevalno ali fenomensko polje? Ne vemo, res ne vemo, saj je vse tako dojemljivo, vse je tako odprto, na dlani in zares blizu, o vsem se da dogovoriti, vsak eksces, vsako subverzijo obvladati, ko naposled dojamemo, da je v svoji preprostosti prekompleksna, da bi zanjo uporabljali ustaljeno besedje. Potem pa se ti nahomotajo osebki, ki se niso sposobni dobro pofukati (beri: nikdar v življenju niso posiljevali, ljubili na smrt, ni jih bolelo od užitka) in nas posiljujejo z namišljenimi spisi o "seksualni problematiki". Henry Miller je bil ista gnida. Kakšna problematika pa je to – seks? Zakaj pa mora biti seksualna problematika zmerom in senzacijsko problematičnejša od, vzemimo, razvrščanja glasbenih albumov po "zvrsteh", kar je res grozno in za nas nepregledno do obisti. Kaj pa je v seksu tako izjemno pomembnega in nevsakdanjega, da se mora vsak diskurz o njem razviti skoz tisoče ovinkov, skoz katere je jasno samo eno, namreč da ima avtor osebne probleme. Vsi ti bližnji seksualni obsedenci – Janez Rugelj, Artur Štern, Slavoj Žižek, Peter Mlakar in mali Max Modic, kar zadeva javno deklarirane – so vsak po svoje škodljivi, zasedajo prostor in težijo s svojim zoprnim potrjevanjem in iskanjem moške identitete. Pa kaj potem, če je moški brez identitete in se ne potrjuje ves čas, na svetu je milijarda žensk brez identitete in potrdila, pa tako žive ves svoj čas in se nič ne razburjajo, čeprav bi se morale in, kolikor poznam ženske, bi pri tem sploh ne bile tako spakljive in dolgočasne in robate. Sploh pa nam je zdajle že samim dolgčas, ko se nam pod prsti motajo tele besede, saj nas "seksualna problematika" res prav nič ne zanima.

Zanima nas, ja – seksualna problematika – zgolj v primeru Modic, saj poba s seksom v tekstu ravna enako kot z godbami: Vsakdanjo glasbeno prakso, produkt do konca pokvarjene mešetarske družine iz velekapitalskih logov, skuša predstaviti kot nekaj, s čimer se ni treba samo ukvarjati, brati, pač pa celo kupovati in imeti varno spravljeno doma. Takšnih nakan nismo nikoli razumeli – kako se namreč človek ne naveliča nastopati v tiskani družbi z oddajalci nepremičnin, vročimi telefoni, popusti za računalnike in udobnimi čeveljci, kako da se ne odpravi iskat drugih godb. I, ker se ne upa – kakor je ubornih idej in mičken pri seksu, tako mora imeti svojo zavrto problematiko nastavljeno tudi v godbah. Zdi se nam, nasploh, da živimo v svetu, kjer ima večina pišočih odprte svoje agenture, v katerih so samo promocijski podaljški, črevca in adapterji za neskončno logiko, v kateri se ne zgodi prav nič novega, pretresljivega, pomembnega, ker je zanje vse tako novo, pretresljivo in pomembno. Jes, strah jih je. Grem na svojo 47^th po čike in poslušat dovolj inventiven saks v sveže ofarbane bazarje na Grand Central, smehljal se bom, in nič se mi ne more pripetiti. Ne doma ne na tujem, ker je oboje isto. Neproblematično. Kdo, za sklep, pravi, da je v ZDA težava s kajenjem. Vprašaš, kakršen si, pa ti vsi dovolijo, saj je vse naše. Lepo je na svetu, če si – med nebotičniki, v puščavi ali v majhnem mestecu, s seksom ali brez njega, z godbo, ki jo stisneš k srcu, pa če bo kdaj posneta, kupljena, podarjena ali ne. Samo pisati in govoriti je treba čimmanj traparij. A ne, Max?

Prihodnjič: Marjan Zlobec, Delo in samoumevnosti

Miha Zadnikar, NYC, na večer pred nočjo čarovnic 1998