The Jon Spencer Blues Explosion

Bluesa do vrha

V kaosu in prenasičenosti sedanje glasbene produkcije redki izvajalci puščajo sled v času. Pop lestvice so namreč eno, trajna vrednost drugo. Danes je nujno bolj kot kdaj prej razlikovati dve zvrsti glasbene ponudbe - umetno in resnično, pop in rock. Britanski kolega Steve Sutherland, odgovorni urednik glasbene institucije New Musical Express, te zvrsti zelo rad loči: "Pop glasba je proizvedena, da bi se prodajala, in kot takšna nima emocionalnega naboja. To je glasba, ki je ustvarjena premišljeno, tako kot čokolada in pokovka, da jo ljudje kupujejo. Ko rečem pop glasba, mislim na fantovske skupine, na Spice Girls in druge. Glasba, ki ima pop spevnost, kot jo imajo The Beatles, je nekaj drugega. Tu so ljudje, ki ustvarjajo rock in v glasbo vlagajo vero, talent in čustva ter jo uporabljajo kot izrazno sredstvo. Takšna glasba je za nas rock."

Kdo poje o bluesu?

Newyorški trio The Blues Explosion je rock skupina. Ena najsposobnejših devetdesetih. Položaj si je izbojevala v lastnem potu z albumoma Orange in Now I Got Worry, vešče ga potrjuje z Acme, novo "vrhunsko" stvaritvijo. Tako kot nekoč The Rolling Stones, Iggy and The Stooges, Public Enemy, skupine, s katerimi so trije novomeščani blizu po drži in - pomembneje - po duhu, tudi The Jon Spencer Blues Explosion z vsako novo stvaritvijo prispevajo h korpusu pomembne zapuščine rockovske glasbe, ki se lahko, se je in se bo tudi v prihodnosti uprla minljivosti časa.

Ko smo album Orange leta 1994 vpisali med prelomne, so dve leti zatem posneli še prepričljivejšo in zrelejšo ploščo Now I Got Worry. Z Acme spet postavljajo nove lastne standarde. Kozmopolitski, ponovno drugačni, a še vedno isti, samosvoji in razpoznavni, The Jon Spencer Blues Explosion - Judah Bauer, Russell Simins in Jon Spencer - na albumu Acme kažejo, da za njih ni skrivnosti niti v preteklosti niti v prihodnosti rocka. Vodja skupine Jon Spencer je bil znan še od prej, predvsem iz hrupnih garage art prvokatorjev Pussy Galore ter tudi iz skupine Boss Hog, kjer pomaga soprogi Christini Martinez. Skupina Butter 08 ter sodelovanja z drugimi glasbeniki, kot sta Mark Ramos "Money Mark" Nishita in Fred Schneider iz The B 52's, nas bolje spoznajo s samim bobnarjem Russellom Siminsom, organsko in nepravoverno doživljanje bluesa v duu Twenty Miles pa z drugim kitaristom Judahom Bauerjem.

Russell Simins

"Pri šestih letih so me starši vprašali, kateri instrument bi rad znal igrati - in sem rekel: bobne," pravi šestintridesetletni Russell Simins, bobnar skupine. Bobni, po katerih udriha, imajo lastno zgodbo - na njih je kratek čas igral znameniti Buddy Rich, ki je pustil sled kot bobnarski vodja velikih orkestrov. Če bodo The Blues Explosion napolnili dolgo delovno dobo, se kaj lahko zgodi, da se bo tudi Russell sam zapisal na seznam vplivnih tolkalcev, ki so ga navdušili za ritem - v klub, kjer so Ringo Star, Charlie Watts, John Bonham, Al Jackson.

Ste z naslovom Acme hoteli povedati, da ste dosegli višek?

Ja, Acme je največ, kar smo naredili do sedaj. Toda segli bomo še više.

Kako visoko si pravzaprav želite priti v šou biznisu?

Še naprej želimo delati glasbo, ki nam je všeč, in upamo, da bo ljudem všeč toliko, kolikor je nam.

Kako ste pristopili k delu za novi album?

Snemali smo večinoma v živo, kakor ponavadi. Toda sedaj smo v pisanju pesmi veliko boljši kot prej. V šestih mesecih, ko smo pisali za ploščo, smo napisali veliko gradiva, nato smo izbrali tiste skladbe, ki nam zares največ pomenijo. Izbrane pesmi gredo tudi najbolje skupaj.

Koliko ste skupaj delali pri p+isanju pesmi?

Ustvarjanje pesmi je naše skupno delo. Besedila so Jonova.

Album Acme zveni drugače od vaših dosedanjih albumov, še posebej zato, ker je bil Now I Got Worry surova, bazična rock'n'roll plošča.

Pravzaprav so same pesmi narekovale drugačen pristop k mešanju zvoka. Nismo se takoj na začetku odločili, da bo plošča drugačna od dosedanjih. Nove pesmi so resnično klicale po drugačnem obravnavanju, hkrati pa so bile tako dobre, da bi ostale vrhunske skladbe ne glede na to, kaj bi kdo z njimi naredil.

Koliko svobode so imeli producenti, ki so mešali album?

Ljudi, ki so nam všeč in ki delajo glasbo, ki nam je všeč, smo povabili, naj naredijo mikse pesmi. Tisti, ki so pesmi naredili tako, da so dobro zvenele, so lahko delali, kar so hoteli. Z nekaterimi pa smo delali skupaj. T. Rayu, ki je delal s Cypress Hill, smo poslali trakove z osnutki pesmi in je ustvarjal po lastni zamisli. Z Danom Nakamuro, ki je mešal zvok večjega dela plošče, smo ves čas delali skupaj. Novi zvok imamo tudi zaradi načina, kako smo del gradiva sploh posneli s Stevom Albinijem.

V pesmi Talk About The Blues Jon izjavlja, da ne igra bluesa, temveč rock'n'roll, istočasno gre glasba v vse smeri - scratchi, elektronski prijemi, pravi izbruh slogov. Glede na to, da se glasba pod njim razvija v številne smeri, je takšna izjava presenetljiva. Kajti to ni običajni dolgolasi rock'n'roll, ki so ga le drveči bobni in glasne kitare.

Veš, najpomembneje je, da glasba brca, in zato je rock'n'roll. Rock'n'roll je tisti udarec.

Na Acme ste posneli glasbo s slogi, ki so za nekatere lahko sporni. V eni pesmi, na enem albumu imate elektronske prijeme, hip hop in memfiški rock'n'roll.

To smo mi, saj nam je vsa ta glasba všeč. V glasbo smo hoteli vnesti vso pestrost zvokov, ki so nam všeč. Ta združitev se sliši dobro. Ne upiramo se pokazati pestrosti, če je mešanica dobra. Glasba še vedno zveni kot mi, kot The Blues Explosion.

Čemu se upirate?

Glasbi, ki je slaba.

Ali si v življenju imel druge opcije kot igrati v rockovski skupini?

Šel sem na kolidž, a sem odnehal. Rad berem, všeč sta mi zgodovina umetnosti in film, toda glasba mi ponuja največ takojšnjega zadovoljstva. Vedno mi je bila najpomembnejša.

Kako doživljaš delo s tvojo drugo skupino, Butter 08?

Butter 08 so nekaj drugega. Tudi trenutno delam glasbo z nekaterimi drugimi glasbeniki, saj mi je všeč delati glasbo, ki ni The Blues Explosion, to tudi moram početi, ampak nič mi ne prinaša toliko zadovoljstva kot The Blues Explosion. V skupini smo zelo čarobno povezani po glasbeni in po čisto človeški plati. Ko sva se z Jonom spoznala, sva se nemudoma ujela pri igranju. Pred približno osmimi leti sem delal s skupino The Honeymoon Killers. Jon je bil njihov prijatelj in je prišel pogledat, kako jim gre in kakšen je ta njihov novi bobnar. Od takrat sva hotela skupaj delati glasbo, potem je Jon spoznal Judaha. Judaha sem spoznal leto dni prej, ko se je preselil v New York. Vzpodbudil sem ga k igranju kitare. Povsem spontano smo začeli igrati skupaj. Zgodilo se je zelo naravno, tako kot vse v zvezi z The Blues Explosion.

Koliko se družite, ko niste na turnejah?

Sedaj več kot prej. Ko smo na turnejah, smo ves čas skupaj. Ko pridemo nazaj, se moramo vrniti k svojim življenjem, se napolniti za čas, ko se spet spravimo skupaj. Ko ne delamo, nismo prav veliko skupaj, vendar hodimo na iste zabave, torej se družabno videvamo.

Kako pogosto skupina vadi?

Večinoma vadimo, preden se odpravimo na turnejo.

Z mlajšim Lennonovim sinom Seanom Lennonom si letos igral na še enem izvrstnem albumu, plošči Push The Button, ki jo je podpisal klaviaturist pri Beastie Boys, Money Marka. Na Push The Button te slišimo v pop maniri.

Ja, toda moje igranje je še vedno moje. Res pa je, da sem igral v preprostejšem slogu, ker sem se prilagodil skladbam. Pop glasba mi je všeč. Butter 08 imajo pop senzibilnost, pa tudi The Blues Explosion imajo po svoje pop naboj.

Znameniti ritem in blues pevec iz petdesetih Andre Williams je prispeval k vaši novi plošči.

Z njim smo posneli skladbo Lap Dance, ki bo šele izšla. Sicer pa se z Williamsom odpravljamo na svetovno turnejo, ki bo trajala šest mesecev.

Lahko bi rekel, da The Blues Explosion pomagate legendarnim bluesovskim, r'n'b glasbenikom. Pred nekaj leti ste občinstvu odkrili bluesovskega čarovnika R. L. Burnsida, sedaj Andrea Williamsa.

Seveda, ti glasbeniki so nam pomagali, da se bolje počutimo.

Judah Bauer

Judah Bauer, rojen leta 1971, se je v New York preselil iz države Winsconsin. Judah skriva navdušenje in čast, da se je njegova mala skupina Twenty Miles znašla na istem nosilcu zvoka kot skladbe R. L. Burnsida in Juniorja Kimbrougha; hkrati pa meni, da je vso pozornost, ki je je deležen v tej stranski skupini, treba pripisati dejstvu, da je kitarist v The Jon Spencer Blues Explosion. Že res, ampak tako gredo te stvari. Judah prav tako ne skriva, da je bil njegov prvi kitarski junak Bruce Springsteen, sedaj pa pravi, da mu je še najbolj všeč Taylorjev HouseRocker Brewer Phillips.

Na albumu A Ass Pocket Of Whiskey ste igrali kot spremljevalna skupina R. L. Burnsida. Potem sta se dve pesmi, ki ste ju posneli z njim, znašli na Burnsidovi naslednji plošči Mr. Wizard? Zakaj nista bili ti dve pesmi objavljeni že na albumu A Ass Pocket Of Whiskey?

Ko smo v Tucsonu miksali ploščo, smo vzeli tisto, kar se nam je zdelo najbolje. Hoteli smo celostno ploščo, zato nismo rabili teh dveh pesmi. Ena skladba ni bila všeč Jonu, druga ni bila všeč nikomur med nami. Toda glede na to, da je Matt Johnson Matt Johnson, je razmišljal, češ, zakaj bi zapravljal čas in denar za snemanje novih zadev, ko lahko izdam to staro sranje. Matt Johnson vodi založbo Fat Possum, zato je lahko izdal zadevo; kasneje nas je obvestil, da smo tudi na novi veliki plošči R. L. Burnsida. To mi je v veliko čast, ampak Matt je bil malomaren, in ko poslušam ploščo, se mi enostavno zdi, da gre za album "out take" posnetkov. Pesmi z The Blues Explosion uvrščam med boljše trenutke plošče. Povsem navdušujoči sta tudi uvodna in sklepna pesem, ko R. L. igra in poje gospel Over The Hill in You Gotta Move.

Bereš avtobiografijo Jamesa Browna. Katera je tvoja priljubljena knjiga o glasbi?

V knjigi Mystery Train, ki jo je napisal Greil Marcus, je poglavje o Robertu Johnsonu, ki je precej močno; pomaga razumeti Roberta Johnsona. Potem je tu knjiga Sweet Soul Music, ena od knjig, ki so mi najbolj všeč, je tudi biografija Hanka Williamsa. Ko sem začel poslušati to glasbo, sem začel brskati globlje in brati o ljudeh, ki so jo ustvarjali. To glasbo imam rad, vplivala je name, rad jo igram in želim vedeti, kakšni so bili ti ljudje. Všeč so mi zgodbe o njih, všeč mi je vse v zvezi s to glasbo, zato si vzamem čas, da jo globlje preiščem.

Album skupine Twenty Miles si delal z Otharjem Turnerjem in R. L. Boyceom. Ta izkušnja je bila zate glasbeno zabavna, a tudi napeta zaradi konfliktov, ki si jih imel z njima. Kako bi to izkušnjo primerjal s sodelovanjem z R. L. Burnsidom?

R. L. je zelo sproščen. Veliko smo igrali z njim na turnejah, in zato smo poznali pesmi. Vedel sem, kako igrati v španski uglasitvi, odprti G uglasitvi, kot igra on. Vajen sem bil te odprte uglasitve in slide igranja kitare, to je olajšalo zadeve. R. L. je začel igrati, mi pa smo mu sledili v lastnem slogu, ne da bi oponašali bluesovsko spremljevalno zasedbo. Ko si je zaželel sola, te je pogledal, ko te je pogledal drugič, je dal znak, da se bo pesem končala. To je vse. R. L. dela svojo stvar. Je trden glasbenik, ki lahko sam nosi vso skupino. Ima zares dober ritem. Ko spreminja akorde, čutiš, da bodo prišle spremembe, lahko mu je slediti in ne skrbijo ga napake. Lahko delaš, kar hočeš.

To vnaša tisto dušo v glasbo, ki je bolj sproščena.

R. L. ima veliko duše, veliko več od vseh, ki jih poznam. Njegova sproščenost prihaja iz tega, da igra glasbo že zelo dolgo. Ne vem, če prav to daje nekaj duše, gre za to, da on tako dela. Veliko ljudi sicer ne mara dejstva, da je malomaren.

R. L. Burnsida je mnogim razkrila prav skupina The Blues Explosion. Kdaj si slišal zanj?

R. L. igra že dolgo, a zanj nismo slišali vse do leta 1994, ko je izšla plošča Too Bad Jim. Jon jo je dobil v Memphisu od pisatelja Roberta Gordona. Poslušali smo jo v avtu in nas je raznesla. Poklicali smo ga, da bi nastopali skupaj, saj radi igramo skupaj z ljudmi in s skupinami, ki so nam všeč. Ko smo ga vprašali, če želi nastopati z nami, nam je odgovoril, kdo za vraga, da smo, in da želi cel kup denarja. Nato smo rekli ne. Ni vedel za nas in je imel zaničevalen odnos. Potem je poštekal, da smo cool, poskusili smo z nekaj nastopi, dobro smo se razumeli in smo postali prijatelji. R. L. rad igra pred mularijo, mularija pa ponori, ko ga vidi. Dobro se je zabaval, ko je igral z nami. Ne vem, koliko mu je všeč naša glasba, prizna pa, da znamo odigrati dober nastop, saj je tudi sam dober showman. Sedaj R. L. proda več plošč kot kdaj prej in nastopa po dvoranah za rockovske koncerte. Prej je bil le v bluesovskem krogu.

Če se pogovarjava o popularnosti, kako je slog glasbe, ki jo igrate, sprejet v Združenih državah?

Ljudem je čedalje bolj všeč, postaja jim bolj jasno, da smo eni redkih, ki igrajo pravi rock'n'roll, ter da vemo, kaj delamo. Nismo najboljši glasbeniki, toda zame to nima veliko opraviti s pravim rock'n'rollom. Nekateri ljudje so potrebovali čas, vendar sedaj razumejo sporočilo. Naša glasba je zares surov rock'n'roll - in mislimo zares. Igramo z veliko srca in duše in kaže, da ljudje to cenijo.

Koliko se je vaša glasba spremenila od samih začetkov?

Morda je v njej nekaj več rockabillyja, soula in R'n'B-ja in morda nismo več tako idiosinkratični kot v začetkih. Skupina se ni veliko spremenila, smo pa postali boljši. Igramo bolje in znamo bolje prenesti energijo.

Ali na vaše koncerte v Združenih državah prihaja tudi temnopolto občinstvo?

Ne. Ne privlačimo temnopoltega občinstva. Ti so na hip hop koncertih. Črna mularija ne posluša belega rock'n'rolla, še posebej ne naše zvrsti.

Kako je bilo igrati pred The Beastie Boys?

Z njimi smo na isti valovni dolžini, to tudi sami vedo, zato so želeli, da nastopimo na teh turnejah. Na koncertih igraš za veliko mularije; dvomim, da ve veliko o glasbi. Ne vedo, kaj smo in kaj delamo, sploh pa je bila večina tam zaradi Beastie Boys. Čakali so, da se spokamo, tako da smo se res nadvse trudili in potili, a se nam je na trenutke zdelo, da stvar nikamor ne gre. Toda potem je veliko več ljudi začelo prihajati na naše samostojne nastope. Izkušnja je bila vsekakor dobra.

Kakšen je bil tvoj odnos do publike, ko ste igrali z The Beastie Boys?

Na tistih koncertih smo igrali za varnostnike. Razdalja med odrom in ljudmi je tako velika. To je bil velik preskok za nas, saj smo bili vajeni klubov in tesnega stika, igranja v malih barih, kjer je Jon v popolni interakciji s publiko; skozi to vez usmerja pesmi, določa, katera bo naslednja, in se sploh pogovarja s publiko. Na turneji z The Beastie Boys so bili ljudje zelo daleč, to je spremenilo tudi naš pristop. Tudi to prepreko smo premagali in sedaj smo boljša skupina. Dosti bolj všeč mi je, če so ljudje blizu. Resda ne želim, da mi porivajo mikrofon v usta, tega sem se naveličal. Sicer se to niti ne dogaja več, kajti sproti z uspehom dobivamo na odru postopoma malce več prostora.

Ali še igraš saksofon?

Igral sem ga kot mulec. Sedaj sem končno ponovno nabavil enega. Nisem pa dolgo igral. Saksofon je težaven instrument. Kitaro lahko igraš po inerciji, za saksofon pa je res treba delati. Ko sem bil mulec, sem veliko igral. Ko sem prišel v New York, so mi saksofon ukradli, in tako sem se posvetil kitari.

Vsi trije iz The Blues Explosion ste igrali pri Honeymoon Killers. Ali ste v tej skupini kdaj igrali skupaj?

Ne. Jon je igral pri Honeymoon Killers skupaj z Russellom in je posnel njihovo zadnjo veliko ploščo, jaz pa sem zapolnil luknjo na turneji, kjer sem v osnovi prevzel Jonovo vlogo. Z njimi sem naredil nekaj posnetkov v Evropi, nikoli pa nisem bil zares član skupine. The Blues Explosion so začeli igrati, preden sem se priključil Honeymoon Killers. Usmeril sem se v delo z The Blues Explosion, pri Honeymoon Killers sem le zapolnjeval luknjo.

Kakšna je bila v The Blues Explosion prvotna interakcija med vami?

Sam sem prišel od nikoder, saj do takrat nisem zares igral rock'n'rolla. Igral sem free jazz in no wave v slogu Arta Lindsaya. Poznal pa sem Pussy Galore, zato sem vedel, kako je treba igrati z Jonom. Prvo ploščo smo posneli izredno hitro. Bilo je zelo primarno. Če poslušaš skladbo History Of Sex, v njej igram en akord, medtem ko Jon kriči o Elvisu, o Ann Margaret in takšnih ljudeh.

Obstaja več različic te plošče.

Je tista različica, ki je izšla pri založbi Caroline, izbor skladb z dveh sessionov je naredil Jon. Potem je verzija, ki je izšla pri založbi Crypt, zanjo je skladbe izbral Tim Warren, lastnik založbe. In nato je še izvirni piratski posnetek, bootleg, dolg približno dve uri in pol, ki je izšel pred vsemi drugimi; na tem posnetku je z vsemi napakami vred posnet ves session, ki smo ga naredili s producentom Kramerjem.

Kdo je zagrešil ta bootleg?

Neki tip iz Philadelphie.

Ali imaš še kakšne druge bootleg posnetke skupine?

Seveda jih imam, štiri, pet. Rad jih nabiram in jih dajem mami. Občasno jim rad sam prisluhnem in si rečem: 'Človek, kako smo se spremenili. Tako ležerni, prav razposajeni, da ne rečem malomarni, smo bili v začetkih.'

Terens Štader