Kozmična Amerika

Dock Boggs

Ko je založba Columbia v zgodnjih devetdesetih letih izdala vse dotlej znane posnetke Roberta Johnsona, je med glasbeniki in novinarji završalo. Vsi smo hoteli iztržiti svoj košček pogače in se senčiti v senci te vsekakor pomembne izdaje. Kar naenkrat so vsi začeli govoriti, kako so vse življenje poslušali Johnsonov blues in težko čakali na izid njegove popolne diskografije. Prebrisani Lawrence Cohn, ki danes v veliki meri živi od prodaje zbledelih fotografij pevcev bluesa, je poskrbel za več izdaj Johnsonovih posnetkov in prav vse so šle izjemno dobro v prodajo, za nameček pa je pred kratkim našel še nekaj alternativnih različic Johnsonovih bluesov, zato lahko kmalu pričakujemo še eno izdajo in vnovič bo treba globoko poseči v žep.

V belem bluesu očitno veljajo drugačna pravila, saj tudi zapuščine najbolj vizionarskih belih glasbenikov večinoma ostajajo skrite širšemu občinstvu. V Ameriki je sicer čutiti več zanimanja za country dvajsetih in tridesetih let, a o prodajnem uspehu ni govora, in prepričan sem, da bo tudi glasba Docka Boggsa našla pot le do izbranih ušes. Country blues ali, če hočete, hribovski blues, kakršnega je igral Dock Boggs, je kot pisan na kožo slovenskemu okusu in črni duši. Prepričan sem, da vsaj posredno v njem ležijo korenine glasbe, kakršno izvajajo Nick Cave in skupina Sixteen Horsepower, če naštejem samo nekaj pri nas priljubljenih izvajalcev, ki se bolj ali manj naslanjajo na dediščino bluesa in countryja.

Dock Boggs (1898-1971) je bil pevec in bendžoist. Dobesedno kričal je svoje pesmi in se v nenavadnem slogu spremljal na bendžu. Nekdo je zapisal, da se zdi, kot bi mu vedno, ko je odprl usta, kosti silile skozi kožo. Za nameček je prepeval o smrti in drugih črnih temah. Njegova glasba pa je bila preprosta in zdi se, kot da je od vsakega hribovca, ki je znal zaigrati kako skladbo, pobral nekaj najbolj norih melodij in jih prilagodil svojim občutjem. Več kot štirideset let je delal v rudnikih in le nekajkrat si je lahko zaželel, da bi postal poklicni glasbenik, a mu ni bilo usojeno. Kariere temnopoltih pevcev bluesa po navadi spremljajo zgodbe o prešuštvih, razuzdanem življenju in grehoti ter o nastopih v razprodanih dvoranah, Dock Boggs pa ni v grob odnesel nobene legende o podpisu pogodbe s hudičem, ki mu je obljubil neprekosljivo znanje igranja na bendžo. Vemo, da je trdo delal, igral ozkemu krogu prijateljev in včasih v kaki beznici v pretepu preizkusil, koliko ima še moči. Dock Boggs je bil dvakrat na robu slave. To pomeni, da so tedaj zanj vedeli ne le sosedje v mestecih v Virginiji in Kentuckyju, kjer je živel. Leta 1927 je posnel osem pesmi za založbo Brunswick, dve leti pozneje pa še štiri za manjšo družbo Lonesome Ace, ki je kmalu zatem bankrotirala. Z njenim razpadom so usahnili tudi Boggsovi upi po uspešni snemalni karieri. Kljub temu je vpliv tega nenavadnega glasbenika čutiti v slogih drugih bendžoistov, pa tudi po nekaterih skladbah iz njegovega repertoarja so radi posegali številni trubadurji z Gramom Parsonsom na čelu, ki je Rogerju McGuinnu predstavil skladbo Pretty Polly.

Boggs je petintrideset let preživel brez igranja in petja. Šele v šestdesetih letih, ko so John in Alan Lomax, Harry Smith, Charles Seeger in drugi navdušenci začeli mlademu občinstvu predstavljati glasbo preživelih in upehanih mojstrov, kot sta bila Mississippi John Hurt in Skip James, se je nanj spomnil Mike Seeger in njegovo ime dal na vrh najbolj iskanih glasbenikov. Ko ga je iskal po hribih vzhodnega Kentuckyja, je kmalu srečal prve ljudi, ki so ga poznali. "On se ne spremlja z akordi na bendžu, ko poje, igra kar melodijo," so Seegerju govorili mimoidoči, in to veliko pove o pomenu glasbe za prebivalce Kentuckyja. Čar ustvarjanja Docka Boggsa je verjetno prav v kričavem glasu in nenavadnem slogu igranja na bendžo. Zgodovinarji pravijo, da od vseh posnetih bendžoistov nihče ni igral v takem nekoliko disonantnem slogu. Če imate radi presunljive glasove, kakršni vejejo s plošč Roberta Johnsona, Dicka Curlessa in Skipa Jamesa, boste v kričavem joku Docka Boggsa odkrili nekaj novega. Če ob tej šokantni glasbi ne boste razumeli, zakaj countryju pravimo beli blues, je z vami nekaj hudo narobe.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Dock Boggs: Country Blues (Revenant, 1998)

Na to ploščo smo ljubitelji countryja in ameriške kozmične glasbe čakali leta. Harry Smith je bil sicer toliko razgledan in dojemljiv, da je v antologijo Anthology Of American Folk Music - ta je pred kratkim dobila grammyja - vključil dve skladbi s prvih Boggsovih snemanj, vendar smo hoteli slišati več. Ne vem, če je letos izdana plošča založbe Johna Faheyja s pomenljivim naslovom Country Blues že dobila kako nagrado, si jo pa brez dvoma zasluži. Poleg Boggsovih posnetkov iz let 1927 in 1929 z nekaj doslej neslišanimi alternativnimi različicami je na njej tudi nekaj skladb bratov Shepherd, ki sta očitno ustvarjala pod Boggsovim vplivom in sledila njegovi viziji o arhaični in skrajno intenzivni glasbi iz Kentuckyja. Menda sta bila tako neposredna, da so se založbe njuni glasbi izognile, tako obstaja samo nekaj kopij njunih posnetkov. To ploščo imate lahko brez sramu spravljeno ob tisti s prvimi posnetki Skipa Jamesa (John Fahey's Revenant, P.O. Box 198732 Nashville, TN 37219-8732, USA).

Dock Boggs: His Folkways Years 1963-1968 (Smithsonian Folkways, 1998)

Dock Boggs je rad poslušal kitaristko Elizabeth Cotten, Miku Seegerju pa je povedal, da bi, če bi lahko še enkrat začel igrati na kako glasbilo, rad igral kitaro tako kot Mississippi John Hurt. Folkwaysova izdaja prinaša Boggsove posnetke iz obdobja folklornega preporoda v šestdesetih letih. V tej glasbi je čutiti vpliv različnih glasbenikov. Boggs je veliko pesmim dodal besedila in včasih improviziral na melodije, ki jih je kdo si ve kdaj slišal po radiu ali od kakega prijatelja. Obe danes dosegljivi plošči Docka Boggsa prinašata tudi celo vrsto podatkov in izsledkov številnih muzikoloških in drugih raziskovanj, v katalogu založbe Folkways so tudi druge zanimive izdaje, ki vam bodo pomagale odkriti vse čare te nenavadne hribovske glasbe (Smithsonian Folkways Recordings, Center for Folklife Programs and Cultural Studies, 955 L'Enfant Plaza, SW, Suite 7300, MRC 953, Washington, DC 20560, USA).