The Flying Luttenbachers

Konstruktivna destrukcija v Chichagu!

Prolog

Kdaj, kako in kje bodo današnji glasbeniki umorili, uničili glasbo kot tako? (Če ne bomo prišli celo tako daleč, da bo kar sama izvršila princip samouničenja.) Danes je pač tako, da si življenja brez retro(gradnje) žanrov ni mogoče predstavljati - niti tega planeta. Popularna godba predeluje in prideluje že slišano in zna to početje zelo dobro izkoristiti sebi v prid. Populacija, ki ni bila še nikoli tako nezahtevna in indiferentna do inovacije v glasbeni produkciji, bo pograbila vse, kar diši po neobvezujoči in linearni percepciji/recepciji melodije, ritma in celo tona. Je že tako, da subkultura nekega področja ne bo preživela in se ne bo postopoma razvila v neko reprezentativno sceno, če se ne bo podredila kolesju potrošniške družbe in predvsem medijev. Zatorej vsem, ki tako ali drugače, subjektivno ali objektivno vrednotijo in ustvarjajo godbo, ostajajo zgolj ekstremi - pozitivni in negativni. Friedrich Schlegel (teza izhaja iz Herderjeve zasnove literarne zgodovine) je imel prav, ko je o vrednotenju književnosti zapisal, da načelo "vsesplošne strpnosti" vodi do negacije meril za vrednotenje. Dodaja pa tudi, da je klasično, torej višjeumetniško delo tisto, ki ga določi subjekt kar sam; na osnovi lastne integritete in dojemanja.

Improvizirani teater

Podobno tezo o vrednotenju, dojemanju in manifestaciji glasbenih form bi najbrž lahko pripisali tudi Weaslu Walterju, bobnarju, vodji in ustanovnemu članu avant-jazzovsko-noiserskega tandema The Flying Luttenbachers. V sedemletni zgodovini in evoluciji te zasedbe je bil prav on, kot še edini prvotni član, tisti, ki je z godbeno in vizualno pojavnostjo brezkompromisno nasprotoval tako imenovani vsesplošni strpnosti do glasbe in drugih oblik umetnosti. Zakaj pa ne, saj Chichagu, velemestu kjer skupina deluje, že od nekdaj, še posebej pa dandanes, ne bi mogli pripisati oznake najdostopnejšega glasbenega področja, kaj šele območja, kjer bi ustvarjalci zavirali razvoj godbe s podleganjem trenutnim trendom. Lep primer sta že tako imenovana post rock srenja, ki združuje še do nedavnega nezdružljivo, in now-wave druščina, ki deluje pri založbi Skin Graft. Prav slednji izrazito nasprotujejo vsesplošni strpnosti do glasbenih kreacij, to dokazuje že oznaka: z novim terminom ironizirajo, tako v stališčih, kot muziciranju, lastno referenco - novomeški No-Wave s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih. A četudi Mark Fischer (vodja založbe Skin Graft in pobudnik now-wava) med vrsticami izrecno zavrača No-Wave in njegove poglavitne predstavnike Mars, Teenage Jesus and The Jerks in DNA, pa ideologija občega uničenja popularne godbe le ostaja tista stična točka, ki vsekakor ni zanemarljiva. Po Weaslovih besedah "...je now-wave predvsem marketinški termin. Izumljen je bil predvsem zato, da bi ločil množico skupin od drugih. V Ameriki je veliko skupin, katerih glasbe večina sploh ne "jebe" in ljudi glasba sploh ne navdihuje. Mislim, da ljudje rabijo nekaj, s čimer se lahko identificirajo. Za Skin Graft je No-Wave retro žanr. S tem se jaz ne strinjam popolnoma. Mi ne oponašamo No-Wave glasbe, mi smo No-Wave!"

Zato ni čudno, da si je Weasel za osnovno vodilo, prepoznavnost in hkrati sugestivno simboliko izbral kar "pentagram", ki krasi večino naslovnic albumov in koncertnih nastopov. "Pentagram zame simbolizira splošno nasprotovanje družbi in njenim normam. To je simbol, ki v človeku porodi vprašanja in reakcije. Nekateri v njem vidijo hudiča. To me sploh ne moti, saj zame beseda "hudič" pomeni splošno opozicijo in nasprotovanje." In prav slednje, torej besedi "opozicija"in "nasprotovanje", je ključnega pomena v procesu kreativnosti in invencije; pa naj bo še tako obskuren in provokativen.

Od free jazza ...

Že leta 1990 se je Weasel, tedaj star 18 let, v iskanju glasbenih izzivov preselil iz rodnega Rockforda v Chichago. Navdušen predvsem nad razvito free jazz in kvazi No-Wave sceno, je nekaj časa s študentskimi kolegi in čudaškimi somišljeniki razburjal lokalno javnost z "multimedijskim"projektom Sound Improvisation Collective. Skupina drznih mladcev je marsikomu padla v oči (tudi kasnejšemu Luttenbacherju in zelo dejavnemu saksofonistu Kenu Vandermarku) že s tem, ko so na letak za javni nastop spisali, da se njihova dejavnost istoveti s simbiozo dadaizma, Ornetta Colemana, Alberta Aylerja, Captaina Beefhearta, punka in No-Wava. V vadbenem prostoru pa so ta improvizirani teater pripeljali celo tako daleč, da so stvari marsikdaj vzeli v roke celo možje v modrem.

Prav ta projekt pa je že nakazal specifičen pristop do skladanja godbe, ki bo v naslednjih letih krasil The Flying Luttenbachers: sunkoviti, grobi in neuravnovešeni posegi v samo glasbo, nenehno in drzno spreminjanje toka godbe. Če dodamo še to, da je Weasel za šolski seminar z neko predpotopno kitaro popolnoma predelal in razrušil Coltranovo skladbo Impressions ter iz nje ustvaril glorifikantno zmes feedbacka in čistega hrupa, je mera polna.

A Weasel, neprilagodljiv, poln idej in hiperproduktiven, kakršen je, ni hotel odstopiti od primarnega namena - poiskati častitega Hala Russella, vodjo NRG Ensembla, in z njegovo pomočjo uničiti ter šokirati že obstoječo free jazz sceno. Prav Hal Russell je bil z odnosom do muziciranja in s stališči, ki so mnogokrat mejila na infantilno "egotripaštvo", idealen partner za prevzemanje oblasti v podzemnih in zavestno odpadniških krogih. Multiinstrumentalistoma se je leta 1991, prek oglasa, pridružil še saksofonist Chad Organ, in skupina si je uradno nadela ime The Flying Luttenbachers. Že sam naziv skupine pove vse. Luttenbacher je Russellovo pravo ime, medtem ko so glagol "leteči"dodali zato, ker povsem povzema njihovo tedanjo glasbeno držo - pomeni predvsem neuravnovešeno, manično in kaotično muziciranje ter cirkusantski in črnohumorni odnos do ustvarjanja free jazza. Kljub neizpodbitnemu dejstvu, da so svoj inštrumentarij obvladovali, kolikor je bilo v povečini improviziranih strukturah le mogoče, pa je prevladalo prav slednje - "zajebantski", zabavljaški, nepredvidljiv in predvsem prekomerno infantilen, otročji odnos do igranja. Lep primer so njihovi, sicer ne preveč številni koncerti. Nekajkrat so sredi nastopa prekinili igranje in se začeli obmetavati z žaljivkami, nato pa so normalno nadaljevali. V drugem primeru, ki je konkretiziran tudi na edinih dosegljivih posnetkih te postave, na plošči Live At WNUR, pa je Weasel sredi komada proti tehniški kabini vrgel prazno steklenico, ob drugi priložnosti pa lepo zaprosil preostala člana, če lahko odigra solo na tolkalih.

Čeprav je v tem času skupina preigravala večinoma Russellove avtorske skladbe (poleg Aylerjevih klasik), pa je s komadi, ki jih je še dodatno predelal na naslednjih albumih, tudi Weasel izražal željo, da bi bend prerasel v nekaj več, in ne ostal zgolj eden Russellovih stranskih projektov, kjer je lahko brez predsodkov pokazal tudi drugo plat osebnosti. Ker pa je sloves NRG Ensembla dosegel višek, saj so podpisali pogodbo z ECM in pričeli uspešno evropsko turnejo, je Russell opustil idejo o nadaljnjem sodelovanju ravno v času, ko je skupina dobila priložnost za snemanje prvega albuma. A kljub nesoglasju z Russellom (od tedaj z Weaslom nista spregovorila niti besede več) je Weasel obdržal ime benda in nadaljeval delo, ki je kasneje obrodilo izdaji dveh EP-jev v samozaložbi.

... Do death jazza

Za to priložnost je Weasel angažiral nove ljudi, ki naj bi obogatili zvočni spekter z dodatnim inštrumentarijem. Poklical je starega znanca in prekaljenega saksofonista Kena Vandermarka (danes med drugim vodi NRG Ensemble in Vandermark 5), ki ga je poznal s prireditev AACM in glasbene delavnice Anthonyja Braxtona. Še istega leta, torej 1992, je Hal Russell preminil,in to je bil za Weasla samo še dodaten motiv, da se je od takratne free jazz scene dokončno oddaljil in začel povsem novo poglavje v evoluciji zasedbe. Skupina je nekaj časa delovala kot trio in na že omenjenih EP-jih izoblikovala povsem nove zvočne smernice, ki so jih na koncertih razglašali s sloganom Napočil je čas za punk jazz. Skupina je vse bolj eksperimentirala, iskala nove rešitve ter v improvizacije vpeljevala vse več hrupa in rockovskih prijemov. To je bil rezultat Weaslovega vse večjega zanimanja za recentno punk, hardcore, death metal in še posebej No-Wave dogajanje, ki je ravno v začetku devetdesetih v Chichagu zaživelo drugi preporod.

Konec leta 1992 sta se skupini pridružila še dva člana. Jeba Bishopa, nekdanjega basista Angels Of Epistomology, je Vandermark odkril na enem od koncertov, kitarista Dylana Poso pa so angažirali zgolj zato, ker je bil prav Vandermark velikokrat prezaposlen z lastnimi projekti in ni vzdržal previsoke frekvence nastopanja. Leta 1993 so posneli prvi redni album z zelo sugestivnim naslovom - Constructive Destruction. Ironija in hkrati sugestivnost samega naslova je očitno nakazovala, da skupino sestavlja preveliko število glasbenih virtuozov s prevelikim “egom”. Posnetkom primanjkuje kompaktnosti, dodelanosti, večina segmentov in solističnih partov v improvizaciji preprosto zbledi; to marsikdaj prevlada nad differentio specifico njihovega muziciranja in še posebej koncertnih nastopov: vsesplošno napetostjo in energičnostjo izvedbe. In ker je Weasel po naravi prekomeren perfekcionist, še posebej, ko govorimo o specifičnosti določenega zvoka (tudi v območju čiste improvizacije), je posnetke zmiksal in predelal kar trikrat.

V tem času tudi razmere na čikaški No-Wave sceni, ki je doživljala vrhunce s skupinami The Scissor Girls, Math, Trenchmouth, Couch, Quintron in drugimi, niso bile nič kaj rožnate. Mediji in občinstvo so jih obravnavali kot nekaj povsem nepotrebnega. Na koncertu v klubu Cabaret Metro, kjer so Luttenbacherji igrali skupaj z Math in The Scissor Girls, so organizatorji šli celo tako daleč, da skupinam niso izplačali niti dolarja, ozvočenje je bilo katastrofalno, članice The Scissor Girls pa so varnostniki celo nadlegovali.

In bržkone je to pustilo močan pečat tudi na sami skupini. Čeprav so že snemali novo ploščo Destroy All Music, ki že z naslovom sugerira konec nekega obdobja, je Vandermark skupino zapustil zaradi nenehnih sporov s člani in prevelikega števila stranskih projektov. Ker pa je zasedba že izgubila prvotni namen (to dokazujejo tudi posnetki na tej plošči, še posebej zaradi slabe produkcije in motivacije glasbenikov), je Weasel po turneji po vzhodni obali dokončno razpustil zasedbo, ki že od samega začetka ni delovala enotno in kompaktno. "Sem zelo specifičen, kar se tiče ustvarjanja tovrstne glasbe in spoprijemanja z novimi izzivi. The Flying Luttenbachers so moja vizija, ker jo že toliko časa “furam” in hočem z njo doseči neki cilj. Leta 1994 sem odpustil celotno ekipo, ker nisem hotel igrati z njimi in ker sem mislil, da cela zadeva ne bo šla več naprej. Glasba, ki smo jo ustvarjali v tistem času, je postala preveč neiskrena, linearna in predvidljiva."

A nenazadnje je to le No-Wave

Weasel je po razpadu zasedbe nadaljeval s solističnimi nastopi - kot "one man bend". Ideja se mu je, pod vtisi koncerta Mr. Quintrona, porodila povsem slučajno. "Mislim, da sem imel celo pet solističnih nastopov. Večina materiala, predvsem ritem sekcija, je bila posnetega kar na kaseto, ki se je vrtela v ozadju, jaz pa sem skakal po odru s kitaro in drugimi inštrumenti. Na zadnjem koncertu je cela zadeva postala zares nora. Glasba je bobnela iz zvočnikov, jaz pa sem se metal med ljudi in podobno. Nekaj časa je bilo zabavno, vendar sem začutil, da to ne pelje nikamor. Nočem sedeti v svoji sobi šest ur na dan in vaditi sam. To zame preprosto ni izziv."

Angažma kitarista Chucka Falzoneja, nekdanjega someščana iz Rockforda, mu je vlil novih moči in predvsem tako želenih izzivov. "Poklical sem Chucka, ki se je ravno priselil v Chichago. Rekel sem mu, da imam čez tri tedne nov koncert in da tega ne zmorem sam, ker je preveč dolgočasno. Ko je prišel, sva igrala nekaj starih skladb - in vse skupaj je zvenelo zelo dobro. Ker pa je imelo zame muziciranje previsok zvok, sva rabila še bas." Na to mesto je vstopil Bill Pissari, stari znanec še iz časov Sound Improvisation Collectiva, ki se je - četudi je bil samouk in brez glasbene izobrazbe - povsem vklopil v novo poglavje The Flying Luttenbachers. Skupina je kmalu izdala nov album The Revenge Of The Flying Luttenbachers, ki je Weasla in druščino predstavil v povsem novi luči. Skladbe so bile krajše in zvočno še bolj nabite ter masivne, k čemur je precej prispevala demokratičnost pri ustvarjanju. To pa je pripomoglo k temu, da so dokončno izoblikovali lasten glasbeni slog in enotno zvočno podobo, ki se, vsaj na plošči, že izmika “strogo zastavljenim merilom” improvizacije, ki je bila glavno vodilo obeh predhodnih zasedb, ter se posveča posebnostim, ki jih je Weasel uspel dokončno realizirati šele na tej plošči. "Zame je razlika med improvizacijo in kompozicijo zelo majhna. Kompozicija je samo improvizacija, ki si jo zapomniš. Mislim, da se nima smisla osredotočati na to, ali je glasba komponirana ali improvizirana. Osebno me bolj zanima ustvarjanje glasbe s posebnimi elementi občutij in zvokov. Kot na primer napetost. Ne zanima me, kako jo dosežem. Če je improvizirana, super. Če je komponirana, tudi super. Pomembnejši mi je zvok - in ne zanima me, kako ga dosežeš. Trenutna postava je bolj osredotočena na pojem kompozicije, toda v sami kompoziciji je veliko improvizacije. Ampak mi sami vemo, kaj se bo zgodilo. To je lahko dobro ali slabo."

Ob vsem tem se je očitno spremenila tudi glasba sama, ki je sedaj bolj kompaktna in celovita, a njenih posebnosti se ne da strniti v zgolj en sam termin. "Naša glasba je sinteza različnih stvari in vplivov, nekateri sploh niso glasbeni. Ne zanima nas to, kar počne npr. skupina Naked City, ki preskakuje iz enega žanra v drugega. Ne zanima nas to, da bi morali dokazovati, da smo lahko glasbeni kameleoni. Mislim, da ni lahko reči - 'o, to je pa death metal bend' ali 'to je pa free jazz skupina'. Zame ima dober death metal bend ista občutja, čustva, moč in energijo kot dobra free jazz zasedba. Stil in to, kako se vse manifestira, sta si sicer različna, a zame sta Immortal in Cecil Taylor ista stvar. Ampak danes v skupini ni več toliko jazzovskih vplivov. Igramo nekakšen oskrunjen punk rock ali, če bi nas že moral okarakterizirati - smo No-Wave skupina. To bi lahko pomenilo, da smo čudna in čudaška zasedba, ki poskuša raztrgati rock'n'roll, ga spraviti ponovno skupaj in še enkrat vse uničiti. V naši skupini je poudarek predvsem na igranju z veliko mero fizične napetosti in energije. Simbolika v skupini, kako manifestiramo stvari, je zelo "anti-status quo". Smo proti občemu zadovoljstvu, ki vlada okoli nas. To je smisel punk rocka. Kar naša skupina izraža, ni dovolj stereotipno. Mislim pa, da nismo intelektualna skupina, ki bi bila odročna za dojemanje poslušalcev. Mogoče se ljudje težko soočijo z našo napetostjo, ampak mi pač poskušamo izraziti stvari, kot so frustracija, jeza, veselje, sovraštvo. Vse mogoče stvari. Vendar najbrž negativne prevladajo nad pozitivnimi."

Nedokončana zgodba

Da je skupina v nenehnem procesu evolucije, so dokazali tudi z zadnjo ploščo Gods Of Chaos, ki je izšla lani pri založbi Skin Graft. Na album je skupina glasbeno in informativno vnesla precej kaosa; to je bil najbrž tudi njihov primarni namen. Že samo snemanje plošče je ostalo zavito v skrivnost, saj so datumi in lokacije snemanja, ki je med drugim ponovno potekalo v živo, brez nasnemavanj, prepleteni med različnimi časovnimi obdobji (na relaciji preteklost-prihodnost) in različnimi planeti. Le-to je samo še ona od norih idej Weasla Walterja, saj naj bi sam koncept in naslov albuma simboliziral uničenje vsega zemeljskega in še posebej človeške rase. Zelo zanimivo je tudi to, da naj bi bil album prvotno naslovljen kar The Annoying Album (povsem prikladno!), in celo še bolj sugestivno - Free Jazz Is For Faggots (Free jazz je za pedre!).

A ta radikalni poseg je pomemben tudi zato, ker je obča priprava pred nadaljnjimi izzivi, ki skupino še čakajo. Sredi tega leta, nekaj mesecev po tem, ko smo jih imeli priložnost videti tudi pri nas, natančneje, v Ilirski Bistrici, je bend zapustil kitarist Chuck Falzone. Weasel in Pissari še vedno vztrajata in sta že najela nove protagoniste, ki jima bodo pomagali uresničiti naslednjo željo - rockovske epopeje, pri katerih bo sodeloval ves orkester; nekaj kitar, nekaj basistov, zbor vokalistov, sintetizatorji, več kitaristov ter truma tolkalcev. Na nekem nedavnem koncertu so predelali celo 18-minutni komad La Futura Francozov Magma. Radikalno in pogumno, ni kaj.

Epilog

Za konec samo še Weaslova sugestija: "Nočem tratiti svojega življenja, saj vedno pričakujem najslabše v upanju na boljše. Moja pričakovanja so tako majhna, da sem malokrat razočaran. Ne zanima me to, na primer, kar obremenjuje veliko ljudi, ali bom čez teden sploh še živ. Ker pa ti ljudje velikokrat poskušajo omejevati, sem vedno v gibanju; vedno grem naprej. In zaradi tega je v naši glasbi neka sila, ki vodi naprej."

Danijel Mežan

Izbrana diskografija:

- Live At WNUR (ugEXPLODE)

- Constructive Destruction (Quinnah/ugEXPLODE)

- Revenge Of The Flying Luttenbachers (Skin Graft/ugEXPLODE)

- Gods Of Chaos (Skin Graft/ugEXPLODE)