Klub arabske plošče

Klub arabske plošče obstaja že vse od leta 1972, in od tedaj so založili že mnogo, premnogo muzike: v zbirkah Arhivi, Antologija, Veliki mojstri, Ljudska glasba - ali pa kar tako. Ustanovitelj Ahmed Hašlef je prvi izdajal arabsko glasbo na vinilni plošči (tedaj še pri založbi Pathe Marconi), prvi tudi na digitalni plošči; danes so, če že ne prvi na internetu, vsaj spletna pravljica (www.disque-arabe.com) z največjim mrežnim repertoarjem arabske glasbe: seznam obsega 165 albumov - mnoge knjižice lahko tudi preberemo v celoti v dveh jezikih (angleškem in francoskem) - in 2000 pesmi, delce prenekaterih lahko poslušamo, če imamo dovolj zmogljivo povezavo.

V naših krajih verjetno ne boste našli njihovih plošč, čeprav imajo distribucijo razvejano po vseh celinah in mnogih deželah Evrope. Najbliže jih je najti v Avstriji (Extraplate), jaz pa sem jih poiskala kar v Franciji. Nekdaj sem gospoda Ahmeda Hašlefa srečevala na pariškem Menilmontantu, v ploščarni in pisarni, kjer so se tesno nagnetene police šibile pod težo plošč, kaset in cedejev. Dandanes se je stari gospod umaknil in s sinom, Hašlefom mlajšim, sem se pogovarjala v nekem pariškem predmestju, nekega decembrskega dne leta 1997.

Ali lahko orišete zgodovino založbe Club du disque arabe?

Club du disque arabe je stara založba - nedavno smo praznovali petindvajsetletnico obstoja. Ustanovil jo je moj oče, razlogov je dvoje: založba skuša ohraniti arhive arabske glasbe ter, seveda, promovirati glasbe arabskega sveta, torej severne Afrike, Arabskega polotoka, Perzije in tudi Azije. Razširiti hočemo ciljno poslušalstvo, ne le tradicionalnega poslušalstva, ampak želimo za to glasbo senzibilizirati tudi zahodni svet. Promovirati želimo tudi izdelke, ki evoluirajo arabsko glasbo, ne nujno modernizirajo, kot na primer rai, temveč izdelke, ki vnašajo subtilnejše inovacije v glasbo, klasično in tradicionalno, denimo duet moškega in ženske, ki je v arabski glasbi precej nenavaden, v araboandaluzijski pa sploh ne obstaja; potem nenavadne združbe glasbil, povezavo starih glasbil s sodobnimi in tudi arabskih z evropskimi, konkretno bi omenil ploščo Sortilege, ki združuje arabsko lutnjo in evropski klavir. V korak s časom in novostmi skušamo tudi poslovno, od začetka decembra 1997 smo prisotni na internetu, kjer je najti besedila k ploščam, ki sva jih spisala z očetom, in tudi glasbo, seveda v drobnih glasbenih izrezkih, saj gre za obsežen repertoar skoraj dva tisoč del.

Izdajate veliko starejše egipčanske glasbe, ki ji v večini virov pravijo sodobna arabska klasična glasba egipčanske šole, vendar sem v nekaterih virih (predvsem nearabskih avtorjev) opazila tudi izraz zabavna glasba. Zanima me, katera definicija je pravilnejša, saj je zahodnjakom težko razumeti, da je klasična glasba lahko tudi tako zelo popularna.

Da, res je. Ta egipčanska šola je v bistvu razvoj klasične glasbe. Ohranili so arhitekturo, strukturo klasike, toda posodobili so jo z zahodnimi glasbili, začenši s klavirjem - in nato vse do elektronskih glasbil. V veliki dobi rumbe in tanga so vanjo vdrli tudi ti ritmi, torej zahodni ritmi. V našem repertoarju ne izhajajo samo te plošče, saj razvoj egipčanske glasbe ni celota arabske glasbe. Andaluzijska glasba, porojena v arabski Španiji, je še vedno silno tradicionalna, arhaična glasba, segajoča v deseto, enajsto stoletje in še dlje; v severni Afriki ima goreče pristaše. V drugi obliki jo najdemo na Bližnjem vzhodu, v podobi makamov; tudi ta glasba je silno tradicionalna, rekel bi skoraj negibna, okamnela, saj si ne upa vnašati preveč novosti. V klasični glasbi najdemo tudi arhaične strukture, kot so kaside, pesmi, kajti glasba je v arabskem svetu le opora besedam, verzi so silno pomembni. To se je seveda zelo spremenilo v sodobni glasbi, kjer so besede lahkotne, lahkomiselne; če pogledamo, denimo, rai, so besedila analogna besedilom rock'n'rolla, po temah in pesniški moči.

Ali je v arabski muzikologiji egipčanska glasba prve polovice stoletja ovrednotena kot klasična glasba ali kot zabavna glasba?

Z evropskega ali z arabskega stališča?

Z arabskega stališča.

Po mnenju arabskih glasbenih ljubiteljev tistega časa, torej začetka stoletja, je to učena glasba, torej čista tradicija. Seveda se je od tedaj razvila, nekateri skladatelji, denimo Abdelwahab, so jo osvežili z novimi pristopi, vanjo so vnesli zahodne teme, osvežili so jo z novo miselnostjo in vnesli tudi nova glasbila. In to glasbo lahko imenujemo klasična glasba, sedaj je del repertoarja. Toda glasbo, ki izhaja sedaj kot dedinja tega repertoarja, lahko brez dvoma poimenujemo zabavna glasba: pesmi so kratke, zrcalijo podobo zahodnega sveta.

Ali ni do krajšanja skladb prišlo že na začetku stoletja, ko se je egipčanska glasba veliko snemala, predvsem zaradi takratne snemalne tehnologije. In deloma tudi z vstopom v film in skladanjem zgolj za film, saj filmi niso prenesli daljših pesmi?

Ja, znamenite tri minute. To je res in hkrati ni res. Ni res zato, ker lahko posnamemo isto pesem na dve strani plošče na 78 vrtljajev, in to je že šest minut, in tako lahko potem posnamemo skladbo na več plošč ter dobimo resnično dolžino pesmi. In tako so tudi delali, na vsakem začetku plošče je bila krajša orkestracija, ki je omogočala prehod s plošče na ploščo. Pesmi so izhajale na več ploščah, in to ni zabavna glasba, nikakor. Pesmi za film, denimo z Um Kalsum, so morda res krajše, vendar ohranjajo strukturo klasične glasbe, četudi le posameznih delcev, ki gradijo niz klasične skladbe.

Še nekaj o tej šoli me zanima: v delih vedno omenjajo Um Kalsum, Abdelwahaba, tudi Asmahan, medtem ko Farida El Atraša ponavadi izpustijo. Menda je Um Kalsum celo izjavila, da s tem praporščakom Zahoda pa že ne bo nastopila. Toda moj oseben vtis je, da je Farid po svoje bolj arabski od vseh drugih. V tej šoli je orkester dobil večjo vlogo, glasba sama je bolj vertikalna, torej zahodnejša, medtem ko Farid ne glede na orkestracijo v ozadju venomer ostaja linearen: najpomembnejše v glasbi sta njegov glas in njegova lutnja, drugo je nepomembna kulisa. In v tem se mi zdi mnogo bolj tradicionalen in mnogo bolj arabski kot drugi.

Da, in še prav imate. Res je. Ni pa res, da bi Farida manj cenili kot druge. Gre zgolj za drugo občinstvo. Farid ima mnogo ljubiteljev predvsem med ljudstvom, Egipčani ga obožujejo. Farid je zložil in izvajal veliko pesmi, poje o temah, ki prodrejo v srca ljudstva, revnejšega prebivalstva, Um Kalsum in Abdelwahab pa sta bolj glasbenika in ljubljenca elite. Gre pravzaprav za problem kulture jezika. Četudi so Faridove pesmi zelo kvalitetne, tudi jezikovno, so teme povsem druge. In okusi obeh publik so različni. Poleg tega: značilnost klasike je tudi visoka knjižna, koranska arabščina, in čeprav Farid ni pel v dialektu, jeziku ulice, je bil jezikovno preprostejši, bližji ljudstvu - in ne po okusu elite.

Kaj pa Faridova sestra Asmahan?

Asmahan bi lahko postala velika, res velika. V tistem času je bila resna tekmica Um Kalsum, njen glas je čudovit, glasovne zmožnosti odlične, le življenje je bilo prekratko - na žalost se je vse skupaj prehitro končalo v avtomobilski nesreči.

Menda so se širile govorice, da je nesrečo organizirala Um Kalsum?

To so govorice, na tem prizorišču je bilo vedno dovolj govoric in opravljanja. Ogromno je govoric o vsakem glasbeniku in medsebojnih opravljanj.

Vaš oče je vse te glasbenike osebno poznal. Ste jih v otroštvu srečevali tudi vi? Kakšni so bili zasebno?

Silno očarljivi, res. Ko sem bil čisto majčken, sem poznal Farida, bil je velik gospod, zelo radodaren in širokosrčen, plemenit, izbranega vedenja. Rad je imel življenje, igre, življenje na veliki nogi. To je svet, ki si ga dandanes skoraj ne moremo več zamisliti, razen morda v res visokih, bogatih krogih. To so bili res ljudje, ki so živeli v velikem slogu. Poznal sem tudi Mohameda Abdelwahaba, bil je očetov dober prijatelj. Vedno smo se srečevali, ko je prihajal na redne obiske v Intercontinental, in spominjam se, da je imel tam nekaj gala večerov z lutnjo. Tudi Warda, mlajša pevka, nas je pogosto obiskala. Oče je dobro poznal vse te ljudi, tudi Libanonko Feiruz, pa Halima Hafeza in tako naprej. Reči moram, da je oče, še preden je ustanovil Club du Disque Arabe, omogočil tem ljudem, da se predstavijo Zahodu, saj je vodil oddelek za arabsko glasbo pri založniški hiši EMI Pathe Marconi. Potemtakem je omogočil prodajo njihovih plošč na Zahodu, pomagal jih je predstaviti, tudi filmu je omogočil distribucijo. Seveda se je pri delu - in tudi zasebno - srečeval z vsemi temi glasbeniki.

Kaj pa druge glasbe Egipta, denimo Gornjega Egipta, jih tudi izdajate?

Tudi. Če se podamo navzgor ob Nilu, pridemo v Sudan. In vse te glasbe saharskega pasu, od Sudana do Mavretanije, imajo mnogo skupnega. V njih je mnogo religioznega navdiha, uvrščamo jih med tradicionalne glasbe, saj se v njih ni mnogo spremenilo, ni kakšnih posebnih strukturnih novosti, imajo pa silno bogastvo ritmov in glasbil. Navdušuje me tudi čistost saharskih melodij, denimo Tuaregov, ki me napeljujejo na Berbere in nato naprej v Mavretanijo.

Ponavadi se omenja tri glavne šole arabske glasbe: araboandaluzijsko za dežele Magreba, egipčansko, ki se jo povezuje z libanonsko, in bagdadsko, ki se jo povezuje z alepsko. Koliko jih je, pravzaprav?

Da, šol je več, omenjene so tri glavne, do razkola je prišlo že davno, pred stoletji. Razkol je zelo prisoten tudi v okusu občinstva. Tako imenovanim orientalcem ni pogodu araboandaluzijska šola, čeprav ima iste korenine v davnem Bagdadu. To je presenetljivo. Nasprotno pa Magrebčani zelo cenijo glasbo orienta, takhte. Araboandaluzijske šole zajemajo dežele Magreba, torej Maroko, Alžirijo in Tunizijo, izvirajo iz arabske Andaluzije, za nastanek te velike šole pa je zaslužen predvsem Zirijab, ki je v Andaluzijo prišel iz Bagdada. Torej imamo to šolo, ki ji pravimo Zirijabova šola. Potem imamo drugo šolo, egipčansko, v kateri so močni vplivi turške glasbe in posledično in posebej tudi zahodne glasbe; ta šola je najsodobnejša in tudi najbolj znana. Bagdadska šola (in tudi alepska in sploh šole vsega tistega dela arabskega sveta - torej Iraka, Sirije) je najbližja izvorni arabski glasbeni tradiciji. Ta šola je zasejala obilje glasb po vsej srednji Aziji: po Afganistanu, Azerbajdžanu in tako naprej. V teh glasbah najdemo glasbene moduse, ki so skupni vsem kulturam, a vendar zelo raznoliki. Poleg teh treh velikih šol imamo tudi turško šolo, ki je primerljiva z egipčansko, vendar je bila "moderna"pred egipčansko šolo, saj je bila v nenehnem stiku z Zahodom in se je nedvomno ves čas vzajemno oplajala z zahodno glasbo.

Kakšne težave imate pri založniškem delu?

Težav je veliko, večinoma so povezane s tržnimi pravili, tudi z običaji prodaje tradicionalnim populacijam, gre za dvoje povsem različnih trgov, ki pa oba zahtevata kvaliteto, seveda, in vendar je delo različno. Potem je še problem piratov, ki ne spoštujejo pravic, tega je manj v Franciji, a več drugod. Tudi to se bo verjetno spremenilo. Toda z vsem tem smo se že navadili živeti, vse je del poklica.

Najlepša hvala za razgovor. Še kakšno končno sporočilo?

Z veseljem in presenečeno sem zvedel, da se v Sloveniji zanimate za to zvrst glasbe. Tega sem res vesel. Vedel sem sicer, da je v vaši nekdanji domovini obstajala tudi orientalska glasbena kultura, ne pa, da se ljudje zanjo še kaj zanimajo.

AHMED in MOHAMED ELHABIB HAŠLEF

Anthologie de la musique arabe (1906-1960)

(Centre Culturel Algerien/Editions Publisud; 1993; 346 str.)

V uvodu avtor Ahmed Hašlef razloži, da je knjiga pravzaprav dopolnitev mnogo večjega projekta: reševanja kar se da velikega dela, če ne kar vseh posnetkov arabske glasbe s plošč na 78 vrtljajev, ki se ga je lotil v napornem in zahtevnem ponovnem izdajanju na obstojnejših nosilcih zvoka.

"Zvočna dokumentacija, ki sem jo zbral, je še ohranjena - toda kako dolgo? Ti glasbeni dokumenti so raztreseni po tovarnah gramofonskih družb po vsem svetu. Žal hranjenje teh posnetkov ne more trajati neskončno. Danes ali jutri jih lahko zgubimo, ker jih bo kateri od odgovornih (zavedajoč se njihovega pomena za arabski svet ali ne) ukazal uničiti, da bi pridobil prostor v skladiščih. /.../ Osebne in poslovne vezi mi omogočajo dostop do teh gradiv, toda ker so povsem nekomercialna, ni nobene možnosti, da bi jih te družbe ponovno izdale. /.../ Moj projekt Antologije posnete arabske glasbe je še daleč od sklepnega poglavja, zato sem želel v tej knjigi prikazati pomembnost arabske glasbene dediščine in hkrati omogočiti mladim, ki se zanimajo za to izročilo, ter tujcem, ki se vse bolj zanimajo za glasbo 'od drugod', podatke iz prve roke. To navdušenje se je začelo, ko je Um Kalsum nastopila v Olympii (13. in 15. novembra 1967), in vse od tedaj me iščejo novinarji in povprašujejo o velikih zvezdah arabske glasbe. /.../ Tako sem se navadil pisati kratke biografske opombe k ploščam, ki jih izdajam. Na drugi strani Sredozemlja piše podobne biografije alžirskih izvajalcev moj brat Mohamed Elhabib Hašlef za radijske oddaje. /.../ Ker njegovo delo dopolnjuje moje, je razumljivo, da sva napore združila. /.../ Biografski podatki sledijo umetnikovi poti povsem in zgolj podatkovno, brez komentarjev in brez indiskretnih podatkov o zasebnosti teh glasbenikov."

Kaj še? Antologija je lepo in bogato slikovno opremljena iz zasebne zbirke gospoda Ahmeda Hašlefa, ki je spisal večino besedil. Brat Mohamed Habib Hašlef, alžirski novinar in radijec, je prispeval mnogo besedil le za zajeten del o Alžiriji, s katerim se po obsegu kosa le Egipt; v obeh najdemo številne biografije, besedila o glasbenih zvrsteh in tudi drugem. Druge dežele so omejene bodisi le na poglavje z omembami avtorjev in zvrsti (Mavretanija in Sudan, Arabski polotok, Irak, Libija) bodisi predstavijo nekaj najpomembnejših glasbenikov (Libanon in Sirija, Tunizija, Maroko). Vsaki deželi je pridan morda skupaj najobsežnejši del knjige, to je (skorajda) celotna diskografija arabske glasbe, posnete na plošče na 78 vrtljajev. Avtorja vesta, da v njunem delu zijajo luknje: "Žal nisva mogla govoriti o vseh. Odločila sva se, da bova pisala le o najstarejših, o tistih, ki so zapustili plošče na 78 vrtljajev. (Z nekaj izjemami.) Tisti po letu 1960, iz dobe vinilne plošče, so še s tega sveta, in kogar zanimajo, naj jih kar sam povpraša."

T. Capuder