Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Viva

Dušan Kojić-Koja

Izzivi drugega življenja

Odkar je živeča legenda jugo(več kot)rocka zapustil krvavi Balkan, se v naših krajih z njim nismo kaj dosti ukvarjali. Po odlični zadnji plošči Heavy Bass Blues in prepričljivih koncertnih gostovanjih na naših odrih pa bi nam že moralo biti jasno, da je napočil skrajni čas, sicer bomo revolucionarjeve glasbene dogodivščine spremljali samo še po tujih glasbenih časopisih. Tokrat lahko preberete, kaj je o svojih korakih in dogajanjih v drugem življenju Discipline Kičme Koja pripovedoval pred prvim ljubljanskim koncertom, na Radiu Študent.

Koja, sir Black Tooth, po novem v Disciplin A Kitchme - dobrodošel po sedmih letih (menda) prvič v Sloveniji.

Ja, bilo je pred sedmimi leti. Sedem let je kot sedem dni.

Ho, tako malo se ti je v tem času zgodilo?

Ne, meni se je dogajalo dovolj, ne vem pa, ali se je tukaj kaj zgodilo.

Kaj se pa že je. Kakšen je tvoj pogled na to obdobje, kaj se ti je dogajalo po odhodu v London?

Nič posebnega. Tam sem bil, igral sem različne inštrumente, tudi kitaro s šestimi strunami, po pubih sem igral rhythm and blues, šlo je za različne postave. Ves čas pa sem želel nadaljevati Disciplino. In iskal sem jo, skoraj takoj, ko sem prispel tja, sem začel iskati ljudi zanjo. To je največji problem, najti ljudi, kajpada.

Ljudi, s katerimi se razumeš in s katerimi lahko resno delaš?

Ja. Pred Beatom in Goofie Bebe sem delal z nekaj ljudmi, ki pa niso funkcionirali. Mi trije smo se prvič srečali popolnoma po naključju na nekem jam sessionu. Takrat se je vse skupaj počasi začelo.

Praviš, da si imel izkušnje s šestimi strunami. Si v Londonu prvič v življenju igral kitaro?

Ne. Na kaj misliš?

Na to, da si se kitare prvič lotil resneje. Igral si v Lost Brothers?

Misliš na Lost Children. To je bil le off projekt, neke vrste nadaljevanje benda Kod tri balona, ki je svoj čas delal v Beogradu. Bend se je ukvarjal z jugo rockom sedemdesetih, to pomeni, da smo igrali Yu Grupo, Time, Smak, Buldožer in druge.

Kje ste igrali, kdaj?

V Beogradu leta 1991. V skupini sta igrala še Banana, ki zdaj dela v Električnem orgazmu, on je bil basist, jaz kitarist, bobnarji pa so bili Ćika, Čavke, Kokan iz Idolov. Potem smo v Londonu naredili novo postavo, v kateri so bili Bojan Pečar iz EKV, Čutura ml. na kitari in neki bobnar iz Beograda. Z njimi sem deloval kot Lost Children, imeli smo vsega tri, štiri koncerte po luknjah. To je bilo OK. Sicer pa sem igral kitaro tudi v nekaterih zasedbah rhythm and bluesa. Igral sem z Dadom iz Zabranjenega pušenja, iz njihove prve postave. Imela sva duo z zelo lepim imenom - Diamond. Igrala sva po londonskih pubih. Potem sem imel še projekt It's Good To Smoke, blues bend.

Kaj naj se kadi?

Angleži imajo reklamo za BT, British Telecom, v kateri pravijo It's Good To Talk. Slogan se mi je zdel fantastičen, strašansko lep, tako da je bilo ime It's Good To Smoke reakcija nanj. Torej, bilo je precej različnih projektov z ljudmi, ki igrajo blues. V vsem tem času je delovala tudi skupina Disciplin A Kitschme.

Ko si iskal ljudi za novo Disciplino, si iskal črn glas?

Seveda, absolutno. Ne morem reči, da nisem. Iskal sem ženski črn glas. Ta me je edini zanimal. Dotlej sem pel sam, tako da je bilo treba najti dovolj zanimivo zamenjavo za moj glas, takega, ki bi funkcioniral v nadaljevanju Discipline kičme. To, kar počnem zdaj, je namreč drugo življenje Discipline kičme, kajneda?

Bi se tako reklo, ja. Gofie naj bi bila zdaj prvič v bendu?

Ja.

Kako si jo zvabil v skupino?

Nekaj klubskih izkušenj je imela. Visela je povsod in vedela, kaj se dogaja, to se mi zdi najpomembnejše. Da čuti, kaj se dogaja ta trenutek na ulici in nasploh. Sicer pa je bistveno, da najdeš človeka, s katerim lahko zares funkcioniraš.

Koliko ljudi v Londonu nastopa po pubih zaradi lastnega užitka? Zdi se namreč, da je bila Gofie ena od njih?

Samo prišla je na tisti jam session, ki se je odvijal v njenem lokalnem pubu. Po njem me je poklicala in me vprašala, če bi lahko z nami pela. V tem pubu sem namreč igral že prej, v blues postavah, tako da me je videla že prej. Vprašala je torej, ali bi lahko pela z mano v bendu. Jaz pa sem jo vprašal, če bi pela blues, morda celo punk, rap ali kaj čisto novega. In rekla je, da bi. In se je zgodilo. Zaradi tega mi je zelo pri srcu. Poklicni pevci in glasbeniki v Londonu so res poklicni. Delajo samo za denar in s srcem niso pri stvari. Ni soula, ne delajo iz duše. Pravzaprav gre tako: "Pol kile duše - toliko, kilo duše - toliko. Če se gremo eno uro, bo stalo toliko." Tak je njihov sistem. Tak je zahodni odnos do celotne zadeve, denaren namreč. Kako naj se izrazim? Precej huje je, kot si lahko misliš.

Ko ste začeli, vas je v Melody Makerju ena od prvih recenzij 'sesuvala' z besedami worst music ever made by man or beast. Odtlej so se recenzije popravile, vendar se zdi, kot da ljudje ne dojamejo, kako lahko z basom, bobni in vokalom prideš do tako kompleksne muzike?

Res je. Problem je enak, kot smo ga imeli tukaj pred kakšnimi 15 leti. V bistvu se ni nič spremenilo.

Hočeš reči, da ni veliko ljudi, ki bi razumeli tvojo muziko?

Ja, ljudje potrebujejo čas. V teh krajih si vsi mislijo: London, Anglija, Zahod ... Tam je vse naravnano zelo komercialno. Glasbena industrija je v Veliki Britaniji namreč druga najmočnejša veja, prva je verjetno turizem, čeprav nisem prepričan. To, kar je v nekaterih državah metalurgija ali kaj podobnega, je tam zabava, rock'n'roll, od tega ljudje živijo. Od glasbene industrije. Tako jim nič ne uide, vsaj pretirano ne. Vse je pod nadzorom, vse mora biti tako, kot je treba, sistem je velik, ve se, kako deluje, tudi katere prevare so mogoče. Na tebi je samo, da se res boriš. To je velika borba. Če imaš povrh še tako 'čudno' muziko, kot je tale, je borba še večja.

Na obeh novih ploščah, I Can See Myself On CCTV in Heavy Bass Blues, je precej starih komadov. Zanima me, kako sta se v te nove verzije starih komadov vključila Beat in Gofie?

Starih nismo poslušali, jaz sem jima jih igral.

Onadva pa sta improvizirala?

To je bila osnovna zamisel: ne da gresta poslušat komade in jih preigravata take, kot so bili, temveč da jih naredimo drugače. Nekateri komadi so nekoliko bolj podobni starim, drugi so povsem drugačni. Le besedilo je morda enako, toda ker je prevedeno v angleščino, je tudi čisto drugačno.

Zakaj si izbral prav London, ko si odšel iz Jugoslavije?

V Londonu sem bil že prej. Kar nekajkrat v zgodnjih osemdesetih, točneje v letih 80, 81 in 82.

Pa tudi konec osemdesetih, ko si imel nekaj avdicij.

Ja, tudi. Ko so devetdesetega po MTV vrteli Children Song, so vsi mislili, da je to ne vem kaj. V principu je treba samo vstopiti v sistem. To se bo zgodilo prej ali slej. Le to je, da moram ljudi čakati. Tako, kot sem jih nekoč čakal tukaj. Ampak ni problema, mi smo sposobni za kaj takega.

Na vaših ploščah ni nobenih semplov?

Ni semplov, to so lahko obiskovalci naših koncertov tudi lepo slišali. Na ploščah ni semplov, ni ničesar, razen basa, bobnov in vokala ter produkcije.

Kdaj si prisegel, da ne boš več semplal?

Tega nisem nikoli prisegel. Sem pa rekel, da ne bom več uporabljal semplov, ko so na sceno stopili didžeji. Na zadnjih dveh ploščah stare Discipline Kičme smo sicer uporabili nekaj semplov, po tem ko je začel semplati hip hop. Zdaj pa je tega že toliko, da se je vsa glasba na žalost spremenila samo v semplanje. O tem govori tudi naš komad Bedroom Muzik: "You've got a mouse in your hand you need no people in the band..."

Glasba iz računalnikov.

Ja. Na naših ploščah ni semplov. Imamo pa dobro produkcijo in dobro nasnemavanje. Ploščo smo snemali s Skipom McDonaldom, ki ga morda poznate tudi pri vas. Tip je bil svoje čase angažiran v Sugarhill Gang, bil je tudi v Africa Bambaata, z Jamesom Brownom je snemal kitaro za singel Unity, igral je z Markom Stewartom v Mafia in v African Headcharge. Pravzaprav v vseh projektih založbe On-U Sound. On-U Sound pa ni več to, kar je bil.

V kakšnem smislu?

Čas teče vsakemu projektu, založbi. Popularnost pada - in to je to. Potem nastanejo drugi projekti, pri katerih gre pravzaprav za iste zadeve, ampak kot nekaj novega. Čeprav še zmeraj mečejo v svet dub mikse. Prodor hip hopa danes je totalno smešen, ker gre za komercialo. Bendi so zadnja tri, štiri leta začeli igrati hip hop glasbo, kdaj smo jo pa mi že igrali? V glavnem, Skipu je bila zelo všeč naša prva plošča in hotel je sodelovati z nami. Takoj. To smo izkoristili pri snemanju plošče Heavy Bass Blues, sodelovanje se bo nadaljevalo tudi v drugih oblikah, zagotovo. Najpomembnejše poleg produkcije plošče se mi zdi snemanje. S temi stvarmi smo se ukvarjali skupaj, Skip in ves bend, zato ta plošča tudi tako dobro zveni. In zato, ker sem jo jaz produciral. Pri snemanju pa je bila Skipova vloga največja. Dobro pozna studio On-U Sound. Sicer sem tam spoznal tudi tipa, ki sem si ga želel srečati vse svoje življenje. To je Jalal, ki je bil član skupine Last Poets. Ustvarili so prvi rap trenutek, bili so radikalen newyorški bend. Jalal je tudi človek, ki je snemal celo s Hendrixom na nekem sessionu, Hendrix pa je meni vse v življenju. Jalal mi je dvakrat pripovedoval, kako je potekalo snemanje tistega komada, 13 minut s Hendrixom, o tem stalno razmišlja, strašno se mu zdi zanimivo. Postala sva res dobra prijatelja.

Kdaj si se prvič srečal s Hendrixovim duhom?

Ko sem bil še zelo majhen, ko smo se greli na starih pečeh, v tistem obdobju, ko je bilo zelo mraz.

Torej si se grel s Hendrixom?

Da, da.

Povprašati te moram o tvoji transformaciji imena, najprej Zeleni zub, nato Sir Black Tooth. Gre tu za srečanje s črno glasbo v živo, za obrat iz ekologije?

Ne, ne. Saj vendar govorimo o Zelenom zubu, ki je iz razno raznih razlogov s časom postal Crni zub.

Pojasni, zakaj, to je vprašanje.

Razlogov je veliko. Mogoče nezadovoljstvo, mogoče to in ono. Mogoče naravni proces staranja in gnitja.

Tvoj videz še ni tako grozen, da bi ti verjeli.

Nimam zob, moram jih urediti. Crni zub je postal Sir Black Tooth, to pomeni, da mu je dolgčas. Spet se dolgočasi. To je največji problem.

In to po drugi strani pomeni, da nas čaka veliko dobre nove glasbe.

Res je.

Kako ti je Slovenija ostala v spominu?

V Ljubljani smo snemali prvo ploščo. S skupino Šarlo akrobata bi morali leta 1981 nastopiti kot predskupina Gang of Four, pa koncerta v Ljubljani ni bilo, igrali smo naslednji dan v Zagrebu. To je to. V zadnjem času se mi vedno znova vrti film iz obdobja s Šarlo akrobata, čas, ki smo ga preživljali tukaj. Gotovo veš, da smo v Kopru in Puli leta 1991 odigrali zadnja dva koncerta v Jugoslaviji.

Kaj je z obljubljenimi koncertnimi posnetki?

Ne bo jih. Koncert so snemali amaterji, sredi koncerta jim je zmanjkalo video traku. Koncert v Puli je bil takrat na pol izsiljen. Bilo je grozljivo in hkrati lepo, skratka neopisljivo. Na tistem koncertu smo zadnjič zaplesali skupaj, vsi so se spustili s tribun, celo redarji so plesali z nami.

Med zdajšnjo turnejo si nastopal tudi po ZRJ in Makedoniji?

Ja, imeli smo sedem koncertov, v Sloveniji turnejo končujemo s tremi koncerti. Ko se vračam v naše kraje, se vedno zgodi kaj posebnega. Prejšnjič je bil zadnji mrk v tem tisočletju, tokrat je bil potres.

Igrali ste, medtem ko so se tresla tla?

Ja, v Kragujevcu. Čeprav potresa nismo čutili. Končevali smo zadnji komad med dodatkom, ko je naenkrat zmanjkalo elektrike. Popolna tema na odru in med publiko. Pojma nismo imeli, kaj se dogaja.

Kje bi bila stara Disciplina kičme, če ne bi šel v London? Kje bi bila, kaj bi počela, če se ne bi nič zgodilo?

Ne vem. Ne vem, ali je bilo sploh možno, da vsega tega ne bi bilo. Nehali smo delati, ko fizično nismo mogli več obstajati skupaj. Ko so ukinili vse povezave, cestne, letalske in drugo. Prišli smo tudi do trenutka, ko je vse skupaj že zarjavelo. Vsi tisti silni krogi po Jugoslaviji, vsakič, ko si izdal novo ploščo, je bilo treba ponoviti vajo. Tole je zame vsekakor večji izziv.

Viva