Leo Records 1998 (2. del)

PANDELIS KARAYORGIS and MAT MANERI

Lift and Poise (Leo Lab 041)

Karayorgis in Maneri sta se spoznala kot študenta klasične glasbe na konzervatoriju in se v ustvarjanju od jazzovsko obarvane improvizacije vse bolj pomikala v vmesno polje “nove glasbe”. K skupnemu muziciranju sta povabila še Joeja Manerija in basista Johna Lockwooda, ki sta se brez težav občasno vključevala, čeprav je bilo srečanje zamišljeno kot intimni dialog violine in klavirja. Lift and Poise je torej zbirka krhkih, subtilnih motivov z veliko mero spoštovanja do tišine in brez strahu pred zadržanostjo in skromnostjo. Njuna navezava na klasično glasbo je nemudoma razpoznavna, prav ta razloček pa ploščo dviguje visoko nad raven povprečnega impro dueta.

JOELLE LEANDRE and WILLIAM PARKER

Contrabasses (LR 261)

Že naslov plošče Contrabasses sugerira, da gre za duete basistov, toda hkrati tudi to, da gre za “nasprotujoče” si glasbenike. Joelle Leandre je klasično izobražena in specializirana predvsem za dela Johna Cagea in Giacinta Scelsija, William Parker pa je od sedemdesetih član jazzovske srenje, posebej okoli Cecila Taylorja. Torej si stojita nasproti evropski in ameriški vidik improvizacije, toda te razlike se priklanjajo pred dejstvi, ki glasbenika združujejo: neutrudno raziskovanje zvočnih potencialov kontrabasa. In prav to, v šestih svobodnih improvizacijah, nudi pričujoča plošča, kjer si Joelle in William nenehno izmenjujeta vlogo vodilnega in spremljevalnega glasbila (to pogosto sovpada s tehniko pizzicato in s spremljavo z lokom).

GANELIN/VYSNIAUSKAS/GOTESMAN

Trio Alliance (Leo lab 042)

Leta 1987, ko je razpadla najbolj znana zasedba novega jazza iz nekdanje Sovjetske zveze - Trio Ganelin, je Vyacheslav Ganelin odšel v Izrael, kjer je šest let kasneje spoznal bobnarja Arkadija Gotesmana, s katerim sta ponovno obiskala rojstno Litvo leta 1996, ko je nastal ta posnetek. Tretji član Tria Alliance je za generacijo mlajši Petras Vysniauskas, ki se je učil igrati saksofon na učnih urah pri članih Tria Ganelin. Iz dveh daljših improvizacij, ki sta sedaj na CD-ju izšli pri založbi Leo, je zaznavna dobra koordinacija med glasbeniki. Pogovarjajo in spremljajo se neverjetno sinhrono, kakor da bi bila glasba vnaprej dogovorjena, čeprav ima gospod Ganelin tudi tukaj prvo in zadnjo besedo. Počasi se razvijajoče melodije in dolge linije pa, precej neobičajno za založbo Leo, spominjajo na ECM-ovsko razpoloženje v slogu Jana Garbareka.

SORGEN-RUST-STEVENS TRIO

Novella (LR 253)

THE FONDA/STEVENS GROUP

Evolution (LR 260)

Dve za Leo Records neobičajno jazzovsko obarvani plošči. Trio bobnarja Harveyja Sorgena, basista Steva Rusta in pianista Michaela Jefryja Stevensa je v zamislih o melodiji in ritmu zelo konvencionalen, iz tipično jazzovskega okvira štrlijo le Stevensovi občasni izleti v notranjost klavirja (posebej na strune). Kljub temu je Stevens eno od skrbno varovanih imen pri Leo Records, posebej zaradi odličnega dueta z violinistom Markom Feldmanom. Zelo malo pa ga je slišati na plošči Evolution basista Joeja Fonde. Šest pesmi, v katerih v glavnem prednjači soloigra saksofonista Marka Whitecagea, popestrena z občasnimi poudarki Herba Robertsona, je izrazito jazzovsko zasidranih, tako po slogu kot po strukturi pesmi. Preveč neposredne kopije izvornega sloga so tudi Fondove analogije, ki jih kot hommage namenja glasbenim legendam: baladno orientirana Strayhorn je posvečena Billyju Strayhornu, bopovska Birdtalk pa Charlieju Parkerju.

COLLECTIVE 4tet

Live at Crescent (Leo Lab 043)

Sodeč po manj znanih imenih, je William Parker najbolj izkušen član zasedbe Colective 4tet, kljub temu pa so se doslej dokazali že z dvema ploščama (obe pri Leo Records), sedaj pa še s koncertnim nastopom, posnetim v živo. Tudi Heinz Geisser, Mark Hennen in Jeff Hoye so odlični poslušalci, ki natanko vedo, kam je treba spraviti posamezen ton. Po nekaj letih skupnega muziciranja je uigranost postala tako popolna, da je vsak trenutek polna komunikacije in blesteče soigre vseh štirih. Domačnost pa še zdaleč ne preraste v apatičnost - medtem ko Hennen raziskuje notranjost klavirja, si bobnar Geisser od Parkerja sposodi lok in ga uporablja za drgnjenje činel. “Če vas ta glasba spominja na kaj drugega, kot je sama, potem ne poslušate dovolj natančno!” je zapisano v spremnem besedilu, in medtem ko si človek sicer lahko predstavlja kar koli, v besede nikakor ne morem ujeti tistega, kar se na tej plošči v resnici dogaja.

IVO PERELMAN TRIO

Seeds, Vision and Counterpoint (LR 252)

Kot meteor je za založbo Leo zasijal tudi Ivo Perelman, v Braziliji rojeni tenorski saksofonist, ki danes biva v New Yorku. Divja, razbrzdana ekstaza stoji v njegovi glasbi tik ob boku nežne in subtilne lirike. Glavni učinek, ki ga načrtno dosega, je stopnjevanje ekspresivnosti - in tako nadaljuje delo Aylerja, Colemana in Sheppa. Kako sklenjeno in celovito igra trio z Dominicom Duvalom in Jayem Rosenom sredi spontanega sessiona, je zanimivo še posebej zato, ker se med snemanjem te plošče glasbeniki sploh niso poznali! V ospredju sta zato komunikacija in intuicija, ki sta popeljali trio v dolge improvizacije na robu kaosa in zvočnih eksperimentov ter pokrajin z neopisljivo nežnostjo in lepoto.

David Braun