Mercury Rev

Pesmi urbanih puščavnikov

Ko že nekaj let ni bilo slišati o skupnih dejavnostih članov Mercury Rev, se je naenkrat pojavil novi album Deserter’s Songs. Nekdanji vodja David Baker je očitno za vedno odšel, tako je vse breme avtorskega dela padlo na ramena dveh pogumnih puščavnikov - Jonathana Donahueja in Seana Mackowiaka, bolj znanega pod psevdonimom Grasshopper. Oba sta se družno odpravila na evropsko “promocijsko” turnejo, kjer sta medijem ustno predstavila nove dejavnosti. Vmes sta se ustavila še na festivalu v Readingu, a predvsem kot obiskovalca. Jonathan mi vendar ni mogel odreči nekaj odgovorov.

Zasedba je pravzaprav od vsega začetka enaka, če odštejemo " pobeglega" Bakerja. Sicer pa Mercury Rev v samem začetku niso bili niti mišljeni kot glasbena skupina. Na kolidžu v rodnem Buffalu so sodelovali v filmskem krožku in za svoje nizkoproračunske filme so sami posneli še glasbeno ozadje. Ob poslušanju njihovih plošč človek sploh dobi vtis filmske dimenzije. Jonathan dodaja: "Še vedno delamo glasbo za filme o naravi za nekatere evropske in kanadske TV hiše, to nas polno zaposluje. Ti filmi nas nekako navdihujejo pri ustvarjanje glasbe za Mercury Rev. Ampak oboje poskušamo tudi držati narazen."

K "sreči" so se fantje in dekle na koncu le odločili za glasbo in po treh letih se jim je nabralo dovolj samostojnega gradiva, da so ga objavili na albumih Yerself Is Steamin Boces. Njihove psihedelične skladbe so bile odprte navzven in so lahko peljale v katero koli smer. Iz komaj slišnega šumenja so zlahka zdrveli v vrtinčasti hrup dveh kitar, izpod katerega se je oglasilo pritajeno piskanje flavte. Vse v razpoznavnem slogu.

Kljub izboljšanim pogojem dela so Mercury Rev vse dosedanje zvočne posnetke naredili na 35mm filmski trak. "Ja, še vedno snemamo na filmski trak, a ne več prav pogosto. Morda le del kake pesmi. Začeli smo tako, da smo na kolidžu dobili zastonj snemalne ure v filmskem studiu. Tako smo uporabili filmski trak, ker niti nismo imeli ‘pravega’ magnetnega traku. Ima tudi drugačen, širši zvok, “ujame” več podrobnosti. Ampak tak trak je predrag, da bi ga uporabljali za vsa snemanja. Niti se nam ne zdi tako pomembno."

Leta 1994 je glavni avtor pesmi in pevec David Baker zaradi nesoglasij o nadaljnji usmeritvi zapustil skupino. Oboji so skoraj istočasno objavili "prelomne" plošče. Baker kot Shady, drugi pod starim imenom. Medtem ko je Baker izgorel v prevelikih ambicijah in ponudil povsem razdrobljen album World, so Mercury Rev šele brez njega usmerili več pozornosti na strukture skladb in skrbne aranžmaje. Jonathan je prevzel mesto vodilnega pevca in avtorja besedil. Tako je njegova neizmerna domišljija končno prišla na svoj račun: "Veliko prihaja iz sanj. Zjutraj obujam te sanje in jih poskušam preliti v ustrezno glasbo. Tu ni nič konkretnega in dokončnega. Pravzaprav poskušam le obuditi stvari, ki se jih je težko zapomniti."

Čeprav je tretji album See You On The Other Side zabeležil soglasno kritiško hvalo, so Mercury Rev delovali po svoje in kar nekam poniknili. Bolj za zabavo kot zares so vmes posneli dve plošči pod imenom Harmony Rockets. Golden Ticket EP vsebuje predelave njim ljubih filmskih tem, Paralyzed Mind je 40 improviziranih minut, posnetih na vsega dva kanala. Brez nasnemavanja in popravkov. Sicer pa tri leta o njih ni bilo glasu. "Ja, skoraj nismo delovali. Grasshopper je odšel v samostan, k sreči le za kratek čas, sicer pa smo se imeli karseda dobro. Praviš, da je minilo tri leta? Šla so, kot bi mignil. Niti opazili nismo. Nismo niti nastopali. Vsi so že mislili, da smo dokončno razpadli. Ampak lahko bi minilo tudi pet let, saj ne čutimo nobenega pritiska. Ko pripravimo novo ploščo, jo izdamo."

Je že tako, da si ne moremo kaj, da ne bi vsake glasbe s čim primerjali in tako tudi vrednotili. Pri Mercury Rev imamo težave. So novodobna različica zgodnjih Pink Floyd? So zrasli ob ploščah west coast psihedelije in ob zajetnih količinah prepovedanih substanc? "Ne, nikoli nismo poslušali glasbe, ki jo ljudje imenujejo psihedelija. Razumem, od kje takšno razlaganje - uporabljamo pač veliko nekonvencionalnih zvokov, toda imamo se za rockovsko skupino. To pomeni, da lahko naredimo kar koli. Nekateri trdijo, da mora rock bend zveneti kot Chuck Berry, ampak mi tega ne verjamemo. Rock’n’roll pomeni kar koli. Gre prek pravil, ker pravil preprosto ni. Delamo, kar delamo. Označevanje je novinarski posel, mi sami za to, kar počnemo, nimamo posebnega naziva."

Ampak vsi od nekod črpajo, saj niso padli z Marsa (še Bowie je takoj po Ziggyju Stardustu in padcu na Zemljo objavil ploščo priredb). Verjamem, da večino "označi" glasba, ki jo odkrijejo kot najstniki in jo po svoje vključijo v avtorsko ustvarjanje. Torej Jonathan, kaj se je sukalo na starem gramofonu tvojih staršev ali starejšega brata? "Kot najstniki smo poslušali - verjamem, da res - iste stvari, kot večina najstnikov: Ramones, Led Zeppelin, Allman Brothers, The Band. Ob tem smo poslušali veliko res stare glasbe iz dvajsetih in štiridesetih let: blues iz Delte, nekatere futuriste, ki so že zdavnaj objavljali čudaške plošče, tudi klasiko. Vseskozi vsega po malem. Nikoli pa nismo želeli kopirati teh skupin. Le, ko smo želeli poslušati rock’n’roll, smo poslušali Led Zeppelin, če smo si zaželeli kaj mirnega, smo poslušali Briana Ena."

Najprej je brez posebne najave ugledal luč sveta samostojni album Grasshopperja. Pomaga mu kup gostujočih glasbenikov, a od stare druščine le Suzanne Thorpe. Kljub svežim silam je album The Orbit Of Eternal Grace trdno utirjen v razpoznavne sfere. Kot da bi si s prijateljem razdelila vloge, je na Deserter’s Songs avtor večine pesmi prav Jonathan. Zato album še toliko bolj drži skupaj. "Ne da bi zares želel, ampak teme obupa, izgube in upanja se pojavljajo skozi ves album. Prav tako glasbene teme, če jim le podrobneje prisluhneš. Niso povsem enake, imajo le podobno melodijo. So zrcalo glasbe, ki jo imamo radi. Ne znam jih opisati, morda jih lahko ti, ampak imajo neko skupno nit. Vendarle bi ploščo težko imenoval konceptualni album."

Nov dan - nov album remiksov. Ne da bi zares hoteli, so na vrsti tudi Mercury Rev. Rezultat bo še toliko bolj zanimiv, ker njihova nova glasba nima veliko skupnega s sodobnimi plesnimi stili. Pesmi na Deserter’s Songs so bolj kot kdaj prej naslonjene na klasične oblike pesmi, obložene z bogatimi orkestriranimi aranžmaji. Vendarle je Jonathan že za prejšnji album Chemical Brothers napisal eno pesem. "Ja, napisal sem eno pesem zanje, in vrnili so nam uslugo z remiksom pesmi Delta Sun Bottleneck Stomp z naše nove plošče. Ob Chemical Brothers so remikse naredili še Bill Laswell, Kevin Shields iz My Bloody Valentine, Paul Kolderie (producent vseh plošč skupine Morphine, op. a.) in drugi. Gramofonska založba bo verjetno iz tega objavila ves album. Rad bi poudaril, da so vsi remiksi narejeni le zato, ker smo prijatelji. Torej tega ne počnem zato, ker bi mi z remiksom Chemical Brothers v žep kanilo milijon dolarjev, ampak zato, ker mi je všeč, kar počnejo. Ker naredijo nekaj povsem drugačnega in se iz tega lahko kaj naučiš. Včasih naredijo celo boljše od našega originala. Tudi sam včasih remiksam njihove stvari, a za nas je to le igranje z glasbo. Gramofonska založba iz tega potegne denar, mi ne."

Janez Golič

MERCURY REV

Deserter’s Songs

(V2 Records, 1998)

Konceptualna vzvišenost ali ne, to je sedaj vprašanje. Se zgodovina spet ponavlja in sprevrača v farso? Ko je rockovska kultura ob vstopu v primež tržnih mehanizmov izgubila nedolžnost in so jo glavni akterji povzdignili na raven “umetnosti”, je bil skoraj nujen prevrat, ki je rocku vrnil nekaj prvotne vitalnosti. In predvsem utrdil zavest o poslanstvu.

Z razvojem “delovnih” sredstev (beri “s pocenitvijo snemalnih naprav”) se je naravni cikel stalnega vračanja in oplajanja iz preteklosti lahko ustavil tudi v “progresivnih” sedemdesetih. Iz nabritih mladcev, ki jim je bilo igranje predvsem v veselje, so Mercury Rev zrasli v zrele može, ki svoje vizije prevajajo s subtilno natančnostjo. Če so se prej “izgubili” v neskončnih kitarskih igrah, je sedaj vse na pravem mestu. Pesmi so zaokrožene, rime skladne in aranžmaji kompleksni, da se jih ne bi sramovali niti Gil Evans, Van Dyke Parks in Phil Spector. K sreči stoji vmes vsaj en “ampak” ali “vendar”. Ja, Mercury Rev so zrasli v nekem drugem času in kanček mladostne nabritosti se v podtonih še vedno skriva v puščavniških pesmih, da vse skupaj ni zgolj sodobni rock za odrasle. Kitare so resda večinoma postavili v kot, tudi ni nenadnih obratov, ki so predvsem na prvih dveh albumih označevali njihov izraz, so pa drugi odkloni, ki kažejo na neizmerno domišljijo in odprtost.

Če so prej obskurnost vehementno vmešavali v trdno strukturirane skladbe, so sedaj oba pola strogo ločili. Na eni strani imamo zaokrožene pesmi, male pop mojstrovine, kjer je psihedelični tornado poniknil v nežno sapo, kot antipod so tokrat vmes posejali instrumentalne vinjete, odmeve časov, ki so zabeleženi le še na škrtajočih ploščah na 78 obratov. Album se zato posluša v enem kosu. Tako šele ponuja celovit vtis odprtosti, kjer se sodobnost sreča s tradicijo v enkratnem in samosvojem slogu Mercury Rev.

Škoda le, da jim je Bowie speljal Space Oddity, tako da se so morali zateči v pustinjo. Bistvene razlike sicer ni, kričanje je v obeh primerih jalovo početje.

Janez Golič