Mudhoney

Darilo za deseti rojstni dan

Le redke glasbene skupine ostanejo na svoji poti v nespremenjeni postavi, tako nezamenljivi, da postane njihov gonilni motor. Ena takšnih redkih, zato izstopajočih, je zasedba Mudhoney iz Seattla, ki je letos januarja prestopila desetletnico delovanja in je septembra po treh letih zatišja poslala ušesom novi album Tomorrow Hit Today, peti po vrsti. Zanj je doslej potratila največ časa in tudi denarja. Ne gre samo za izreden studijski izdelek, ampak za produkt, s katerim je skupina, polna ustvarjalne in energične domišljije, zaokrožila desetletnico delovanja.

Leta 1989 so na album prvenec na predzadnje mesto odtisnili kratko, umirjeno in skoraj neopazno skladbo When Tomorrow Hits, ki je iz sekunde v sekundo rasla in se končala tik pred eksplozijo. Njeno potencialno eksplozijo so Mudhoney uprizorili šele devet let kasneje. Četudi so že v prvem letu delovanja, leta 1988, poslali iz domače garaže (še vedno) najodmevnejši hit Touch Me I'm Sick na singlu, ki ga je založba Sub Pop še istega leta kar dvakrat ponatisnila, so Mudhoney, ki so si nadeli ime po istoimenskem filmu iz šestdesetih kultnega režiserja Russa Meyerja, ostali bolj ob strani medijskega grunge trušča. Dobra štiri leta so ostali zvesti matični založbi Sub Pop, ki kot večina neodvisnih založb ni imela dovolj denarja za močno svetovno promocijo. Celo Mudhoney so ji z dobičkom od vsakega izdelka pomagali preživeti odliv skupin. Preskoke kolegov k velikim hišam so Mudhoney leta 1991 posredno pokomentirali z naslovom drugega albuma - Every Good Boy Deserves Fudge. Tako so še pred Nirvaninim preskokom k založbi Geffen, od katere je Sub Pop dobila visoko odkupnino, bistveno prispevali k ohranitvi te seattlske založbe na glasbenem prizorišču. Ne oziraje se na veliko zanimanje publike in medijev za seattlsko sceno, so Mudhoney ostali realistični in predvsem punkovsko uporniški, kot da bi se zavedali, da se vsaka evforija ohladi. Nikoli niso presegli lastnih, kaj šele finančnih zmogljivosti založnika, in se kontinuirano zatekali k nizkoproračunskim projektom s producentoma Jackom Endinom in Conradom Unom. Majhni, 8-kanalni studii so bistveno prispevali k ohranitvi surovega, neposrednega zvoka, v katerem še danes kraljujeta zvočna radodarnost in glasbena širina kvarteta. Ko pa je matična, takrat še 100% neodvisna založba vložila ogromno zelencev v visokoproračunski projekt zasedbe Afghan Whigs, ne da bi prej pokrila druge dolgove, so se pevec in kitarist Mark Arm, kitarist Steve Turner, bobnar Dan Peters in basist Matt Lukin enoglasno odločili za odhod s Sub Popa. Zatočišče so našli pri Warnerjevi podružnici Reprise.

Kaj pa preteklost?

Še danes nekateri trdijo, da Mudhoney niso znali izkoristiti trenutka na začetku devetdesetih, ko je v Seattlu eksplodiral grunge. Vendar: kje so danes Nirvana, Mother Love Bone in Soundgarden? Mudhoney so še vedno aktivni in živi, so v enaki postavi kot na samem začetku, ta nezamenljivost pa jih tudi dela tako prepričljive in odločne v kontinuiteti. Vendar nekje v ozadju stoji groteskna resnica, ki se je skupina sploh ne otepa: "Ko se bo kdo odločil končati delo v Mudhoney, ne bomo iskali zamenjave. Mudhoney ne bo več!" To silno resno izjavo je dal letos tik pred izidom Tomorrow Hit Today novinarju časopisa The Rocket basist Lukin, največji hudomušnež med štirimi hudomušneži.

Samo površen prelet dela vseh štirih glasbenikov, polnih entuziazma in odprtih ušes, pušča vtis, da nimamo opravka s štirimi homo sapiensi, ampak s homo telepatis musicalis. Pevec in kitarist Mark Arm in glavni kitarist Steve Turner sta kot rit in srajca. Skupaj sta od tistega dne, ko sta se srečala na koncertu hardkorovskih TSOL. V samem začetku osemdesetih sta bila skupaj v neznanih Spluii Numa in Mr. Epp (slednji so pred kratkim doživeli ponovno izdajo pri Turnerjevi založbi Super Electro). Potem sta leta 1984 ustanovila zloglasne Green River, pri katerih se niso kalili le bodoči člani Mother Love Bone in Pearl Jam, ampak tudi zagon glasbene seattlske akcije. Po dveh letih mukotrpnega združevanja punk rockovske drže, začinjene s hard rockom, je skupino zapustil punku večno predani Turner, ki pa je ostal v stiku z Markom v stranskem eksperimentalno hrupnem projektu Thrown-Ups. Na dan, ko so razpadli Green River, je Dan Peters v stranišču nekega seattlskega kluba naletel na razburjenega Arma, ki je ponavljal in hropel: "Green River so pravkar razpadli!" In se potem še izbruhal. Sledil je telefonski klic prvemu basistu botrov grunga Melvins, Mattu Lukinu,in nastala je skupina Mudhoney.

Prvemu singlu Touch Me I'm Sick sta še istega leta sledila snemanje prvega mini albuma, enega pomembnejših nosilcev zvoka v zadnjih desetih letih, Superfuzz Bigmuff, ki ga je posnel Jack Endino, in prvi obisk evropskih odrov. Ujeli so še zadnje trenutke vznesene hardkorovsko-punkovske internacionale, tik preden jo je povozil vlak oportunistične funky-shitty transverzale. H glavnemu preboju Mudhoney na sam vrh seattlske znamke ni prispevala le brezkompromisna mešanica punkovske enostavnosti, prepojene s hardrockovskimi rifi, ki so zapeljevali s hudičevo psihedeličnostjo, ampak predvsem zelo cenjena polpreteklost članov. Za mednaroden sloves so poskrbeli Sonic Youth s ponudbo, da jih spremljajo na evropski turneji. Nastal je tudi split singel, na katerem so izmenično obdelali po eno skladbo: Mudhoney so izbrali Helloween, Sonic Youth pa kaj drugega kot Touch Me I'm Sick. K temu singlu moramo prišteti še številne druge, ki so v Ameriki izhajali pri Sub Popu, v Evropi pa pri nemški Glitterhouse. Vse je bilo nared za album prvenec, ki so ga posneli in tudi izdali leta 1989. Še pred njim so se pojavile številne bootleg piratske izdaje, med katerimi izstopa singel Grunge'r'es iz leta 1989 s koncertnimi posnetki komadov Hate The Police (priredbe teksaških punkerjev The Dicks), You Got It (Keep It Outta My Face) in In'n'Out Of Grace z evropske turneje v letu 1989; še danes se ne ve, ali je ploščo res založila jugoslovanska založba Jugoton. Do danes so različne bootleg izdaje presegle zgovorno številko 100! Kljub uspešnemu začetku se skupina ni predajala apetitom po uspehu in visokih nakladah, raje se je prepuščala zabavi ali pa ostrila glasbeni izraz, ki je vse do danes eden najrazpoznavnejših in še vedno svež kot tistega davnega leta 1988.

Bolj počasi!

Leto po drugem albumu so se Mudhoney odločili za snemanje tretjega, kot da bi hoteli zavreči vse tiste govorice o najbolj leni skupini iz Seattla. K odločitvi jih je prisilila pogodba z založbo Reprise, pri kateri so torej leta 1992 izdali tretji album Piece Of Cake. Med pričakovanjem se je veliko šušmarilo o hudih pritiskih založniškega direktorata na studijsko delo Mudhoney, a to se je po izidu dokončno izkazalo le za novo floskulo medijev. Podarili so iskren rockovski izdelek, z njim so se stalnim spremljevalcem še bolj zažrli pod kožo, če so le preživeli uvodni šok. Iz zvočnikov je udaril tehno v izvedbi Mudhoney, kajti skupina se je s producentom Conradom Unom odločila za poseben poskus. Vsak izmed članov je imel na razpolago 45 minut, da spiše, zaigra, posname in tudi producira kratek intermezzo. Uvodni Techno pripada Marku Armu; naslednji, hardkorovsko diletantski Snippet (snip it),s prstom kaže na Matta Lukina, kalečega se v Melvins; tretji, Wooden legged cowboy buck,je odsev Turnerjeve country podzavesti in četrti, The Fortez,je z mračnjaštvom izdal Dana Petersa. To je bilo še eno tistih snemanj, ki ga je skupina želela imeti čim hitreje za sabo. Odzivi niso bili le dobri, Piece Of Cake še danes velja za najbolje prodajani album Mudhoney, vendar kaj, ko se je skupina do danes popolnoma konsolidirala, da gre morda za najšibkejši album v njihovi karieri. Samo leto kasneje so udarili z genialnim mini albumom Five Dollar Bob's Mock Cooter Stew, na katerem so še bolj združili bluesovske in countryjevske vplive s punkrockovsko ostrino ter ohranili vso razpoznavnost. Še en hitro narejen izdelek, saj na njem najdemo dve skladbi, posneti med snemanjem Piece Of Cake, in pet, ki so bile posnete v slabih 45 minutah.

Vsi štirje so sklenili, da se jim vendarle ne mudi z novim albumom. Nekoliko so umirili konje in se leta 1994 spustili v projekt, katerega posledice je čutiti še danes. Z Jimom Dalom Gilmorjem so pri Sub Popu izdali split izdajo po že znanem kopitu s Sonic Youth. Gilmore je izbral skladbo Blinding Sun s Piece Of Cake in jo predelal v countryjevski maniri, Mudhoney so predelali njegovo Tonight I Think I'm Gonna Go Downtown - ter celotno sodelovanje zapečatili s skupno obdelavo Buckskin Stallion Blues Townesa Van Zandta. S tem projektom so Mudhoney med prvimi v devetdesetih neposredno pokazali s prstom na zapostavljenost countryja nasproti bluesu pri omenjanju vpliva na punk rockovske viže.

V stranskih projektih so člani Mudhoney še bolj gojili notranjo kohezivnost in mir. Arm in Turner sta postala bolj dejavna v priseljeni avstralski skupini Bloodloss, na katero sta naletela med delom z Martinom Blandom v projektu Monkeywrench na začetku devetdesetih. Turner se je obenem še bolj ogrel za delo s šestdesetimi obarvanimi Fall-Outs ter v varstvu Sub Popa ustanovil založbo Super Electro. Bobnar Dan je občasno nastopal kot posebni gost na nekaterih ploščah, medtem ko se je Lukin 's pivcem za živce' pripravljal na nove podvige matične skupine. Trenutek je nastopil leta 1995, ki so ga oznanili z istoimenskim komadom, več kot očitno navdihnjenim s skladbo 1969 The Stooges. K sodelovanju so povabili prijatelja Jacka Endina in izrazili željo, da naj bi album My Brother The Cow zvenel podobno kot Funhouse, drugi album Stooges. Ne ravno zadetek v črno je rodil še en razpoznaven izdelek Mudhoney, s katerim so se cinično posmehnili zatonu grunge evforije in se hudomušno sklicevali, da je to zadnji Mohikanec grunga.

Zdaj pa zares!

Po treh letih dela v stranskih projektih ali pa samo poležavanja so se Mudhoney konec lanskega leta le odločili, da gredo naprej, ne oziraje se na prevladujoče glasbene tokove. S prvič trdno izoblikovanim načrtom so zakorakali v enajsto leto dela. Sumničavega zastopnika pri Reprise so prepričali, da jim je priskrbel denar za zahtevno načrtovan album. K sodelovanju je bil prvič povabljen tako imenovani pravi producent, Jim Dickinson, v to je člane skupine prepričal predvsem njihov manager - peti, nevidni član Mudhoney Bob Whittaker, ki je imel dobre izkušnje z Dickinsonom med snemanjem zadnjega, lanskega albuma skupine Clawhammer. Hudomušneži se niso zresnili le zato, ker so prvič vzeli denar Reprise, ampak predvsem, ker Dickinsona niso osebno poznali. Porojevali so se jim strahovi in pomisleki, da ne bo znal ujeti njihove razpoznavne neposredne ostrine in da se ne bodo ujeli s tem legendarnim producentom, znanim klaviaturistom, ki ima za sabo delo z Diddleyjem, Rolling Stones, Bobom Dylanom, Replacements ter z založbo Stax. Vendar so se Mudhoney prvič v karieri odpravili na snemanje z grmado komadov, med katerimi so bile tudi priredbe Editions Of You Roxy Music, Ghost skupine Cheater Slicks, tradicionalne Talkin' Randy Tate's Spectre Blues in War In Peace Skipa Spencea, z namenom, da bodo na koncu za album izbrali najboljše. Prvi korak se je zgodil v začetku januarja v seattlskem studiu Litho, ki je v lasti Stona Gossarda iz Pearl Jam, februarja so se preselili v Memphis, da bi dokončali (na)snema(va)nja, kamor je bil po Dickinsonovem vztrajanju povabljen k sodelovanju stari maček Roland Janes, kitarist Jerryja Leeja Lewisa. Gospod Janes, ki je popolnoma prevzel Turnerja, mu je tudi odgriznil nekaj glavnih kitarskih delov. Z miksi in produkcijo ter zabavnimi zgodbami iz preteklosti o Boju Diddleyju, Bobu Dylanu in še kom je Dickinson popeljal Mudhoney v Los Angeles, kjer so v studiu Royal Tone vso zadevo zaokrožili. Za iztočnico gradnje zvoka za Tomorrow Hit Today je Dickinson vzel zgodnje posnetke, predvsem single, ter se tako naslonil na osnovno jedro Mudhoney. Novinarju The Rocket je zaupal: "Te zadeve gorijo bolj kot marsikateri njihov dosedanji album, ujel sem jih. Naredil sem tri ali štiri radikalno drugačne vrste skladb. Ne gre za enobarven album, to je gotovo."

Masten in še vedno mudhoneyjevski album je pred nami. Na to nas je še pred izidom na spletni strani opozarjal njihov dolgoletni prijatelj in kolega Jack Endino, ki je popolnoma navdušen nad albumom. Uspelo jim je ohraniti neposrednost, ostrino z veliko zvočnega prostora, v katerem godba popolnoma svobodno diha in se giblje ter zopet psihedelično zapeljuje. V času, ko je rock and roll pod pritiskom, ali naj se preda novim tehnološkim pristopom ali naj asimilira žanrsko konfuznost devetdesetih, so Mudhoney pod taktirko Dickinsona na enem mestu združili vso dosedanjo samosvojo razpoznavnost in zanemarili trenutek. Tomorrow Hit Today je namreč izven časa! Od skoraj dvajsetih posnetih skladb so se odločili le za dvanajst ter jim dodali še Poisoned Water, posneto pred tremi leti v času nastanka My Brother The Cow, ki jo je podzavestno navdihnila Cobainova smrt. Tokratna inspiracija se skriva v deseti obletnici delovanja. Brez pretvarjana se je skupina prevetrila in razpoznavno izraznost izostrila do konca. Populistično mikavno obdelavo Roxy Music je nadomestila s priredbo Cheater Slicks, in se tako neposredno poklonila rockerskim vztrajnežem devetdesetih, pa naj to zveni še tako marginalno in nemoderno. Mudhoney se niso nikoli podzavestno identificirali z grunge evforijo, zato so tudi obstali. Desetletniki pa se predstavljajo kot zreli otroci rockovske dediščine brez fundamentalističnega občutja, a s trdno zavestjo ustvarjalne neprilagodljivosti vetrovom glasbene industrije. Pred skoraj desetimi leti so se hudomušno spraševali, kje je jutrišnji hit. Odgovora še nis(m)o dobili, saj nas je že Einstein podučil, da je vse relativno. Mudhoney so danes še vedno hudomušni, zato so si poklonili osebno in več kot samo super darilo za deseti rojstni dan!

BIGor

Izbrana diskografija:

Mudhoney (Sub Pop, 1989)

Superfuzz Bigmuff plus Early Singles (Sub Pop, 1990)

Every Good Boy Deserves Fudge (Sub Pop, 1991)

Piece Of Cake (Reprise, 1992)

Five Dollar Bob's Mock Cooter Stew (Reprise, 1993)

Mudhoney/Jimmie Dale Gilmore (Sub Pop, 1994)

My Brother The Cow (Reprise, 1995)

Tomorrow Hit Today (Reprise, 1998)