Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Igor Krivokapič

Vrnitev odpisanih (nadaljevanje)

Zelo preprosto in prikladno je razmišljanje o času kot nekakšnem neprestanem - recimo tudi - sinusnem valovanju. Dogodke in dogajanja pri tem lahko razumemo in razlagamo kot tiste neumorne deskarje, ki jezdijo valove, naenkrat s truščem padejo v razpenjeno vodo lomečih se valov, a takoj za tem vstanejo ter se spustijo po grebenu novega. Vse ima svoje vzpone in padce, pa tudi svojo divjo ježo, ko jih sam vrag ne ustavi. Valovi so v nekakšnem večnem gibanju - in nekako umetno, pa zategadelj toliko bolj nevarno je "zamrzovanje slike trenutka" z jasno opredeljenim namenom, da se odčita, popiše ter pove, kaj se na taki sliki vidi.

Ako je uvodni sestavek v skoraj že vznesenem slogu napovedal razlago in prikaz nečesa veličastnega in dejavnega, seveda v nadaljevanju takoj povem, da je zamrznjena slika izmišljija, ki pomaga razbrati bistveno in privabiti vašo zvedavost k dejavnosti.

Ko sem zadnjič skozi pogled verdunske pogodbe prikazal usodno razdelitev "starega katoliškega sveta" na nekakšen zahod, jug in severovzhod in to povezal z gibanjem pihalnih orkestrov, sem si zastavil dolžnost to obrazložiti in količkaj razumljivo tudi utemeljiti. Zgodovina je dolga, pestra, a še posebej in predvsem nedoumljiva, zato bi bilo o njej lepo govoriti na široko, a mi prostor ter predvsem želja ali celo narek po jedrnatosti tega ne dopuščata, zato bom najprej začel s strnjenim izletom na zahod, podkrepljenim le z najnujnejšimi zgodovinskimi podatki.

Bralci uvodnega sestavka se zanesljivo še spominjate imena graditelja glasbil, ki sem ga poimenoval kar Karel Plešasti izumljanja novih pihal, trobil in tolkal - Belgijca Adolfa Saxa.

Za opombo in edinič, da se lotimo splošnega zgodovinskega pregleda časa pred prvim desetletjem devetnajstega stoletja: podobno kot frankovska veledržava pred verdunsko pogodbo, je tudi zasedba pihalnih zasedb v obdobju pred devetnajstim stoletjem kazala precejšnjo enovitost, ne glede na kraj, kjer se je nahajal izdelovalec glasbil, predvsem pa se ni istočasno pojavljalo več močnih iznajditeljskih osebnosti, ki so jele godbeni svet spreminjati v samem jedru. A če je Adolf Sax kaj v svojem delovanju hotel, potem je hotel prav to: v mrzlični dobi iskanja novih zvočnosti, ki nekako traja še do današnjega trenutka (le da se je mrzlica preselila v svet elektronskih glasbil), je pogumno in dostikrat brez sramu zaplodil celotne družine novih glasbil, ki naj bi služile temu, da bi zven pihalnega orkestra postal enak nekakšnim "živim orglam". Vsi njegovi otroci so bodisi neposredni bodisi že predelani potomci enega skupnega prednika - vojaškega signalnega roga ali bugla, tiste "trobente", s katero gre v kavbojskih filmih ameriška konjenica delat "grdobije" nad staroselci.

Bugel nikakor ni izključno glasbilo zahodnoevropskega prostora, še več, prvi poskusi, da se iz tega sorazmerno preprostega glasbila naredi "umetniško", sežejo vsaj stoletje pred Saksom, in to kar v cesarski Dunaj, ko so ga opremili z luknjami in zaklopkami, kot je običajno pri pihalih. Na prelomu stoletja, kakih trideset let pozneje, francoski graditelj Halary takega, že z zaklopkami in luknjami, začne izdelovati v različnih velikostih, vse tja do basovske; svojo iznajdbo poimenuje "ofikleida", a vse do pojava saksovih rogov kot enotne trobilske in saksofonov kot enotne pihalske družine nekako nikomur ne uspe iznajti česa takega, ki bi imelo zvokovno več prednosti kot pomanjkljivosti. Iznajdba obeh omenjenih družin glasbil enkrat sredi četrtega desetletja prejšnjega stoletja, je končno prinesla glasbila, ki so v obsegu dveh oktav in pol zvenela enovito, toplo, mehko in čutno, a hkrati dovolj močno in široko, da se jih je zadovoljivo slišalo na odprtem prostoru. Ob pojavu Saksovih gradenj, pravzaprav že pred njim, pa je francoski prostor v umetniško glasbilo spremenil še drug, sorazmerno preprost instrument - poštni rog. Tega se dandanašnji zares vidi le še na grbih državnih pošt (med drugim tudi naše), njega dni pa je nepogrešljivo oznanjal prihod pismonoše v kraj. V izvirni podobi se ni kaj veliko razlikoval od večjega brata - gozdnega (tega, ki se uporablja v simfoničnih orkestrih), edino uglašen je bil vsaj za oktavo višje. Iz njega se je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja in predvsem z dodajanjem ventilov začela preobrazba v glasbilo, ki ga danes poznamo pod imenom "kornet"; zelo pomembno ime v tem dogajanju je graditelj Francois Perinet, ki je ustvaril današnjo obliko tega glasbila s tremi (po njemu imenovanimi) ventili. Ti so spet le izpopolnjena izvedba tako imenovanih "berlinskih pump", a so kot ventili, ki delujejo na načelu bata, ki ga s posebnim gumbom na vrhu in vzmetjo na dnu upravljamo s prsti, postali zaščitni znak vseh glasbil izdelovalcev zahodnoevropskega prostora.

Sam kornet je sledil meram in razmerjem cevi svojega prednika (poštnega roga), to pomeni stožičasto oblikovano cev (danes se taki cevi strokovno reče polkonična - polstožičasta cev), ki pa je bila precej ožja od prav tako stožičaste cevi signalnega roga ali bugla. V zvenu je to pomenilo svetel, a mehak, prijeten, skoraj že sladkoben zvok, hkrati pa je glasbilo odlikovala neverjetna okretnost, zato so se kaj kmalu na njem pojavili že prvi virtuozi.

Še tretje zgodovinsko dejstvo, ki izhaja iz prve polovice prejšnjega stoletja: francoski graditelji pihal, med katerimi je bil spet prvi Sax, pa tudi Buffet-Crampon, so na klarinetu začeli uporabljati sistem zaklopk nemškega flavtista Boehma in s tem ustvarili temelj sodobnemu klarinetu, hkrati pa so začeli klarinet izdelovati v basovski, altovski, sopranski in celo kontrabasovski različici.

Tako smo približno istočasno dobili tri na novo izpopolnjena glasbila in hkrati tudi tri možne tekmece za prestol, ki ga v simfoničnem orkestru zaseda violina - glasbilo, ki igra glavno melodijo! Odločiti se je bilo seveda vse prej kot lahko, a na koncu se je tako izcimilo, da so za Zahodno Evropo značilne tri postavitve pihalsko trobilskih skupin: prva se imenuje harmonie (v Veliki Britaniji tudi wind band); tu glavno melodično vlogo igrajo klarineti, poleg številnih, uglašenih v Bb, imamo v njej še manjšega v Es, vsaj dva altovska v Es, basovskega in tudi kontrabasovskega. V harmonie orkestru imajo na splošno pihala zelo pomembno vlogo, saj so poleg klarinetov v taki zasedbi še flavte (od pikola do basovske), oboa in angleški rog, fagot in kontrafagot, pa vrsta saksofonov (od sopranskega do basovskega), pri trobilih pa so se do današnjega dne obdržala predvsem simfonična: trobenta (ta je izrinila kornet), rogovi, pozavne, tube (tenorske in basovske). Ob vsem tem pa najdemo še štiri tolkalce, ki tako kot v simfoničnem orkestru igrajo vse od pavk do glasbil s ploščicami. Taki orkestri lahko štejejo tudi več kot sto članov in so v Zahodni Evropi, predvsem zahvaljujoč prodornim zasedbam iz Beneluksa, ter tudi drugod po svetu postali nekako prevladujoči.

Zasedba, kjer igra glavno vlogo posodobljen bugel, je tako imenovan fanfarski orkester. Ti so dediči nekdanjih celinskih trobilsko-bobnarskih vojaških godb, ki so jim po izpopolnjevanju in opremljanju trobil z ventili dodali še saksofone. Tako je sodoben fanfarski orkester sestavljen iz kakih dvajsetih buglov (glasbilo, na las podobno naši krilovki, imenovano tudi sopranski saksov rog), enega malega bugla v Es (ali sopranskega saksovega roga), štirih trobent v Bb (tudi tu je ta izrinila kornet - tekmeci se med sabo očitno ne trpijo najbolje), šestih do osmih gozdnih rogov ali pa saksovih rogov, štirih tenorskih saksovih rogov, štirih evfonijev, štirih pozavn, dveh basovskih in dveh kontrabasovskih tub, sopranskega saksofona, dveh altovskih in dveh tenorskih ter baritonskega saksofona ter štirih tolkalcev, ki igrajo vsa tolkala. Ti orkestri ponavadi štejejo več kot petdeset članov, a so dandanašnji nekako v zatonu, saj jih zares količkaj spodobno gojijo le še v deželah Beneluksa, v domovini nastanka - Franciji - pa žal izginjajo!

Končno povejmo še nekaj o kornetovem kraljestvu - brass bandih. Ta zasedba je pristna britanska iznajdba in je zaživela v današnji obliki nekje na sredini prejšnjega stoletja kot kulturno poslanstvo "trade unionov" med britanskim delavstvom; oprijela pa se jih je tudi "Salvation Army" - ta protestantski "Caritas"; in od teh skromnih, poljudnih začetkov pred poldrugim stoletjem in po hudi notranji krizi pred približno tremi desetletji, postajajo brass bandi umetniško najbolj zadovoljiva in hkrati tudi svetovno vedno bolj uveljavljena in priljubljena zasedba. Kot rečeno, je glavno melodično glasbilo takih skupin kornet - teh v Bb je do dvanajst, ob njih pa vsaj še eden mali v Es, ob kornetih je v sopranskem glasu še bugel (ali sopranski saksov rog), in to je tudi dandanašnji edini primer, da "kralj" v bližini trpi katerega od "tekmecev". Po številu drugo polovico brass banda pa sestavljajo še: trije altovski saksovi rogovi v Es, dva tenorska saksova rogova v Bb, dva evfonija, dva basovska saksova rogova (ali tubi) v EEs, dva kontrabasovska saksova rogova (ali tubi) v BB, dve tenorski pozavni, basovska pozavna ter dva tolkalca, ki igrata pretežno pavke, mali in veliki boben, činele in zvončke. Tovrstne zasedbe so bile še do nedavnega značilne le za Britansko otočje in države, ki so bile bodisi kolonije Združenega kraljestva bodisi pod njenim kulturnim vplivom. V zadnjih petnajstih letih pa se brass bandi nezadržno širijo po Zahodni Evropi, Skandinaviji, Italiji, preporod doživljajo v ZDA, pojavljajo se na Tajvanu, v Južni Koreji in na Japonskem. Podatek je še toliko bolj zanimiv, ker so bili prav slednji nedavno tega že odpisani, nazadnje takrat, ko je "železna lady" zlomila moč britanskih "trade unionov" in uničila premogovništvo.

Brass bandi so preživeli in danes so nekateri že ugledna umetniška poustvarjalna telesa, za katere pišejo skladbe najuglednejša imena sodobnih ustvarjalcev (na primer Henze, Tipett, Britten, Walton, Maxwell-Davies), ob tem pa nikoli ne manjkajo v sredinah, kjer so nastali in še gojijo igranje na odprtem, v paviljonih in na paradi.

Ako ste sledili stavkom, ste lahko 'koj opazili precejšnje razlike v sestavi treh značilnih pihalno- trobilskih zasedb zahoda Evrope. Razumljivo je, da se med sabo razlikujejo tudi po zvočnosti. Nehvaležno je v tem besedilu ocenjevati, katera zveni bolje, katera slabše, zato bomo razlike opisali s samo barvo zvoka.

Najsvetleje in tudi daleč najbolj enovito in zaradi tega tudi najbolj prodorno in mogočno zveni najmanjša od treh - največ tridesetčlanski brass band. Svetel zvok mu priskrbijo korneti in pozavni, enovitost saksovi rogovi, ki se pojavljajo v vseh glasovnih legah, prodornost in mogočnost pa dejstvo, da se zven vseh naštetih glasbil prav zavidljivo dobro spaja med seboj. Temneje zvenijo harmonie orkestri. Temu prispeva levji delež veliko število klarinetov, ki so redko izpostavljeni v visokih, prodornih in svetlih "klarino" legah, ob njih pa tudi druga pihala. Seveda so jim bleščeče nasprotje "simfonična" trobila, ki zvok osvetlijo. Zanimivo pa je, da tovrstna zasedba, dasi lahko tudi več kot stočlanska, nikoli ne more preglasiti brass banda. Krivda je v preveliki raznolikosti glasbil, ki se med sabo zvokovno ne spajajo, prav nasprotno - še celo pobijajo se, po drugi strani pa taka postavitev orkestra prinaša barvno raznolikost ter pestrost. Najtemneje na sploh od vseh pihalsko-trobilskih zasedb (tudi nemških in slovanskih) zvenijo fanfarski orkestri. V njem prevladujejo glasbila temnega mehkega zvena, glasbila se sicer izvrstno spajajo, a skupen zvok ni niti prodoren niti močan niti glasen; seveda postane kar nekako wagnerjansko dostojanstven in veličasten in kot tak nezamenljivo prepoznaven.

Tako, slika se lahko odmrzne; v upanju, da ste že vsrkali nekaj znanja, ste prepuščeni pričakovanju tretjega nadaljevanja sestavka, ki bo predstavil dediče Lotarja in Ludviga Nemškega.

Igor Krivokapič