Praznik zvoka

Svet praznuje. V vseh večjih mestih se vrstijo festivali, koncerti, srečanja; številni instituti, skupine, studii, oddelki, posvečeni sodobni glasbi, se srečujejo, da bi se z ustvarjanjem poklonili jubileju 'musique concrete' in GRM.

Pst, kdo ve, kaj sta 'musique concrete' in GRM?

Živimo v dobi tehnike, obdani z njo, pa se je večinoma ne zavedamo. Vajeni smo, kot v preteklih stoletjih (kolektivna zavest se spreminja počasi), iskati transcendenco, simbole, drugost. Svet, ki nas obdaja – hrup, beton, oglatost bivalnega okolja –, odmislimo, če se le da. Tehnologijo smo opremili s predikatom apokaliptičnega jezdeca. Pa vendar je to nenavadno, skorajda ignorantsko: v 20. stoletju človek ni več življenjsko vezan na snovno naravo bivanja – ideje in informacije so zavzele primarno mesto. Ogledalo sveta je razbito in vsak košček odseva celoto. Zunanji svet ne omogoča več trdne opore posamezniku in ta se začenja vračati k elementarnim izkušnjam spoznavanja.

Musique concrete - konkretna glasba - se je rodila pred petdesetimi leti v Parizu, na manifestativnem Koncertu šumov legendarnega vizionarja Pierra Schaefferja. Simptomatično je, da konkretna glasba izhaja iz radia in ne iz glasbenega razvoja po dolgi, logični in progresivni poti. Ko je Schaeffer postavljal zvočne kulise radijskim oddajam, je v konkretnih zvokih zaslišal glasbo. Izrazno moč zvokov je osvobodil formalnih vpetosti in predal besedo čutilom in šumom.

V prvem dnevniku konkretne glasbe Schaeffer 6. junija 1948 pripoveduje:

"Že dolgo me privlači vključevanje vokalnih elementov. Toda ni igralcev, še manj pevcev, ki bi mi bili na razpolago. Vedno pa je nekaj starih gramofonskih plošč, ki se valjajo po studiu. Na tej, ki mi pade v roke, je dragoceni glas Sache Guitryja: Na tvojih ustih, na tvojih ustih …, pravi Sacha Guitry. Snemanje pa je prekinilo kašljanje tajnice in ploščo so vrgli med staro šaro. Pograbim jo, na drug podstavek položim zelo umirjen ritem zibajoče se ladjice, na še dva podstavka pa spet, kar mi pride v roke: ameriško ploščo z orglicami in neko balijsko glasbo. Nato virtuozna igra s štirimi potenciometri in osmimi kontaktnimi stikali ..."

Nova umetnost se je rodila na presečišču med besedo in glasbo, iz spoja zavesti in intuicije. Poklonila se je elementarnim prvinam glasbe – tišini in zvoku, s tem pa sprostila svobodo, ki se jo bomo morali šele naučiti uporabljati s smislom.

Vrtoglavemu razvoju je odprla pot francoska Skupina za glasbena raziskovanja - Groupe de recherches musicales (GRM), ki letos praznuje štirideseto obletnico. Njen vpliv je presegel zgolj glasbeno misel. Dal je pečat širši sociološki in filozofski dimenziji človekovega bivanja. Tako je, na prvi pogled paradoksno, elektroakustika glasbenikom omogočila, da so spet navezali stik z naravo v njenem najširšem pomenu, stik, ki ga je instrumentalna glasba izgubila, ko se je zapletla v probleme pisanja in virtuoznosti. Elektroakustika je na široko odprla vrata v življenje, ki sta jih zapletenost pisane glasbe in formalizem vztrajno zapirala. V muzikalnem in estetskem smislu lahko danes mirno potegnemo vzporednice med elektroakustično, filmsko in jazzovsko glasbo.

Glasbeni parametri, ki jih je tu tematizirana muzika uvedla in so značilni zanjo, nam spregovorijo tudi o duhu časa. Ob koncu 19. stoletja so izumili novo glasbilo – mikrofon. Svet je postal majhen, nomadstvo, tudi glasbeno, je danes v domeni 'civiliziranega človeka', svet intimnega se je povečal, meja med obema je zabrisana. Mikrofon je podobno kot oko kamere še danes temeljni prenašalec sporočil. Možnost trajnega, ponovljivega zvočnega zapisa in postopki obdelave (umetnega odmeva in repeticije) so spremenili naš odnos do časa. Trenutek ni več unikum – zvočni (glasbeni) dogodek lahko ponovno reproduciramo. Subjektivnost tako ni več edino merilo sveta niti njen povnanjeni odsev, 'objektivnost'. Dogodki se skozi interakcijo z drugimi izraznimi postopki in gledišči v neskončnost trenutka (kot bi rekel Barthes) razpirajo poslušalčevemu ušesu. Te neskončnosti v linearno določenem mišljenju ni. Do podobnih součinkovanj pride tudi v drugih nelinearnih medijih, kot sta fotografska in video umetnost. Iz istega vira črpajo hepeningi in interaktivni performansi.

Akustična glasbila zvenijo lepše, uglašena so na frekvenco človekove duše. Elektronika nosi v sebi prizvok tujega, neznanega, slutenjskega. Njena prednost ni toliko v zvočni materiji kot v obdelavi zvoka in organizaciji zvočnega prostora. Deloma se je metoda razvila iz danih bioloških zmožnosti slušnega zaznavanja: uho zmore samo po sebi ojačiti, stišati in raztegniti, preoblikovati zvok. Filtriranje šumov in montaža raznolikih zvočnih planov, zdaj dopolnjujočih se, drugič kontrastnih, prenaša pozornost z glasbene forme na elementarnost zvoka. Glasbeni prostor je odprt, razvezan vnaprejšnjih določitev, pogosto že v zasnovi dovzeten za notranje in zunanje spremembe. To lahko pomeni minimalističen stil ali sozvočje hkrati prisotnih šumov in glasb. Oboje poskuša zaobjeti in izraziti celoto, kot jo slišimo, dojamemo in živimo. Zvoki, neločljivi od tišine, so stanja zavesti. Glasba ni nikoli univerzalna. Glasbeniki si želijo le zvokov. Ti se nas dotikajo, neposredni, v sferi celostnosti. Tehnološkega sveta, ki ga živimo in oblikujemo, če smo v tem aktivni ali pasivni, torej ni nujno gledati le kot čakalnico apokaliptičnega uničenja. Le dekonstruiran je, s svobodo pa imamo navadno več težav kot z ovirami.

Prijetno se je razgledati po vizijah, raziskavah, spoznanjih in ustvarjalnosti, kot jih letos v obilju ponujajo obletnicama posvečene prireditve. Dva festivala sta se dogodila v naši neposredni bližini, na Dunaju in v Sarvarju na Madžarskem. Obeh se je udeležil tudi slovenski predstavnik, edini, ki se pri nas posveča elektroakustiki, Bor Turel:

"Šestdnevni Elektrokompleks na Dunaju je zajemal obilen koncertni program, evropsko konferenco o elektroakustični glasbi, mednarodni Rostrum (srečanje in tekmovanje skladateljev), predstavitev cyberinštrumenta in workshop ter izvenprogramske zvočne inštalacije. Bogato po zasedbah, tehničnih pogojih, organizacijskih sposobnostih, elitno. Prevladovala so akuzmatična dela: izvor zvoka je pri njih časovno odmaknjen in prostorsko prikrit, glasba je predvajana prek pomnoženega sistema zvočnikov. Na isti fenomen se nanaša pojem telematičnost, ki smo ga pogosto srečevali poleti, na razstavi U3 v Moderni galeriji. Žive zasedbe so bile v manjšini. Predstavljenih je bilo nekaj avdiovizualnih projektov, ki pa so bili v formalnem smislu izrazito klasični. Živahnejši spremljevalni program je omogočil neposreden stik avtorjev z občinstvom, predstavitev dela in po izvedbi krajšo diskusijo. V organizaciji festivala so sodelovale mnoge institucije, od Avstrijske družbe za elektroakustično glasbo (GEM) in ORF, od Avstrijskega glasbenoinformacijskega centra do Urada za glasbo pri UNESCO. Že v predhodnih pogojih kompleksno. Mednarodno poletno srečanje za elektroakustično glasbo v Sarvarju je potekalo v grajskem okolju na prostem, v prijaznem ozračju, z madžarsko gostoljubnostjo. Manj prestižno, a s pečatom dolgoletne madžarske tradicije v elektroakustični glasbi. Tendenca festivala je, da kar največ skladb izvajajo domači ustvarjalci, večinoma mladi, in tu moramo poudariti izjemno visoko raven strokovnosti in odnosa pri spoprijemanju s kompleksnim, tudi zapletenim jezikom te glasbene zvrsti. V ospredju je bila povezava akustičnih glasbil in glasu z elektroniko. Sproščena dopoldanska srečanja so bila namenjena predstavitvam skladb, medsebojnim stikom in izmenjavam mnenj."

Ob živahni razgibanosti jubilejnega leta povsod okrog Slovenije, ob tolikeri pestrosti ne-le-zvočnih poljan, se sprašujem, kje so pri nas instituti in posamezniki, koncerti, študije, muzikološki oddelki, festivali in srečanja, celo dostopnost te glasbe v trgovinah. Slovenije enostavno ni na razgibanem zemljevidu elektroakustičnega sveta. Kot bi imeli črno pego v zavesti in komunikaciji. Ni namreč problem v tehniki, problem je v zavesti in mišljenju. Svet se ponuja sam, le odzvati se moramo na njegovo sporočilo.

Maša Gedrih