Tomaž Sevšek

Inštrument za vse štiri

Res so orgle kraljica glasbil, z mnogimi manuali, pedali in registri dodobra zaposlijo izvajalca, z odmevajočim polnim zvokom pa omamijo poslušalca. V prijetni dvoranici s 160 sedeži, ki so si jo kot četrti koncertni prostor privoščili v velenjski glasbeni šoli, kraljujejo izredno lepe nove orgle v baročnem slogu dunajskega izdelovalca, na katerih se uri in koncertira vrsta nadobudnih organistov. Prijetno se je usesti na oblazinjen sedež v primerno ogreti dvorani in se prepustiti orgelski glasbi ter opazovati ta lepi inštrument, iz katerega lahko en sam izvajalec izvabi zvoka za ves orkester.

Oktobra je v ciklu GM Oder tam s celovečernim sporedom nastopil domačin, 20-letni Tomaž Sevšek, zdaj že študent na freiburški Visoki šoli za glasbo. Ves koncert je bilo čutiti, da fant sedi za "svojimi" orglami, pa čeprav je za nekatere od skladb, ki jih je izvajal, na primer za Fantazijo francoskega skladatelja Jehana Alaina, primernejša akustika v cerkvi in je bil sam s koncertom v mariborski stolnici bolj zadovoljen kot z velenjskim.

Tomaž Sevšek je prav gotovo eden najobetavnejših mladih slovenskih organistov; nima le odlične tehnike, ki je seveda sad trdega dela, in muzikalne narave, ampak tudi ve, kaj hoče, in to od najmlajših let.

Že pri enajstih si se odločil za študij orgel. Je bil vzgib sam inštrument ali so na odločitev vplivali tudi dobri pogoji v Velenju?

Orgle same po sebi te fascinirajo, vendar je po moje zelo pomemben tudi organiziran študija. Res je, da obstaja veliko orglarskih tečajev, a v Velenju je bilo le malo drugače. Oblikovali so orgelski oddelek na srednji glasbeni šoli, ki je zelo uspešen, pojavila se je tudi navdušena generacija učencev. Profesorico Emo Zapušek sem poznal že prej in bilo je skoraj normalno, da sem se vpisal na ta oddelek.

Zanimivo, da nisi "presedlal" na orgle, ampak si jih študiral vzporedno s klavirjem.

Mislim, da je za organista skoraj nujno, sploh na začetku, da v enaki meri kot orgle vadi tudi klavir. Za tehniko, artikulacijo in vse drugo je to izjemno pomembno. Morda sem vložil malo več dela, kot je običajno, morda se nisem stoodstotno posvetil samo eni stvari, vendar mislim, da je bilo to konec koncev pozitivno.

Orgle so pravzaprav edini inštrument, ki se igra z vsemi štirimi… Videti je precej zapleteno.

Verjetno se zdi bolj komplicirano, kot je v resnici. Dokaj težko je v začetku razumeti principe igranja z nogami. Obstaja pa enak sistem – prstni redi so pedalni redi, prav tako je treba vaditi lestvice in vaje. Obstaja veliko zanimivih skladb, ki so napisane samo za pedale in so tudi zelo učinkovite. Na koncu ne razmišljaš več o tem in se ti zdi tako kot tretja roka. No, morda je v začetku malo težav z branjem treh sistemov, zato začneš z lažjimi skladbami in potem počasi nadgrajuješ.

Poleg rednega študija srednje stopnje si se udeleževal tečajev in se nazadnje odločil, da greš študirat v tujino, v Freiburg k profesorju Zsigmondu Szathmaryju. Si si izbral tega profesorja ali te je slučajno zaneslo k njemu?

Sam sem si izbral profesorja. Veliko sem slišal o njem, mnogi so mi ga priporočili in moral sem samo poiskati šolo, kjer poučuje. Bilo mi je skoraj vseeno, kam grem, vedel sem, da bo treba iti v tujino. Pri nas na Akademiji so razmere precej neugodne in skoraj ne omogočajo študija, kakršnega bi si človek predstavljal. Pri profesorju Szatmaryju sem zelo zadovoljen. Po rodu je Madžar, izredno odprt glasbenik, ki zelo rad izvaja sodobno glasbo. V zadnjem času je posnel veliko zgoščenk s sodobno glasbo, tudi s skladbami, ki so jih razni skladatelji napisali prav zanj. Zato je čisto drugačen občutek, delati z njim sodobne skladbe, kakršne rad igram.

Na spored koncertov v oktobrskem GM Odru si dal več del tega stoletja in nekaj prav sodobnih. Je to tudi vpliv profesorja?

Ne le profesorja, več ljudi, ki sem jih že prej spoznal. Profesor Bertoncelj, pri katerem sem študiral klavir, igra veliko sodobne, predvsem slovenske glasbe, pa tudi drugi so me v vseh teh letih počasi navdušili nad modernimi skladbami. Vedeti pa moramo, da se na orgelskem področju, pa tudi na večini drugih, v glavnem izvaja repertoar, napisan do leta 1950. Zdi se mi kar problematično, da to glasbo imenujemo moderna ali pa sodobna, saj je stara že pol stoletja. Dokaj pomembno je, da se izvajalci ukvarjamo s sodobnejšo glasbo, da ne bo na naših koncertih obstala samo že tolikokrat obdelana glasba tja do romantike, današnja pa se bo razvijala mimo nas.

Orgle imajo dolgo zgodovino in so inštrument, za katerega obstaja ogromno literature. Je pa tudi res, da na vseh orglah ni mogoče izvajati vsega. To pri nas še posebej občutimo, saj imamo hudo malo dvoran z orglami.

Seveda so vsake orgle specifične. Vedno je treba delati kompromise glede programa, se prilagajati akustiki posameznega prizorišča. Saj ni treba, da je to ravno dvorana, večino programov se lahko izvede v cerkvah. Žal se pri nas skozi precej dolgo obdobje to ni razvijalo, orgel niso obnavljali, tudi študij je ostajal v okviru orglarskega tečaja na teološki fakulteti. Če stroka ni dovolj razvita, če ljudje inštrumenta ne poznajo, potem se ne da kaj dosti vložiti. Zadnje čase imamo že nekaj dobrih orglarskih delavnic, škofijsko v Mariboru, Škrablja, Jenka, ki dela še po starejšem principu, in obnovili so že veliko orgel na Slovenskem. Seveda pa kot vsak organist pogrešam še kakšne večje orgle, recimo take, kot so v Cankarjevem domu.

So te največje v Sloveniji?

Ja, te so največje. Zato se tudi udeležujemo tekmovanj, kjer lahko igramo na takšnih orglah.

Večkrat si tekmoval in bil uspešen. Zakaj tekmuješ?

Več vzrokov je, da se udeležiš tekmovanja. Eden izmed najpomembnejših je po mojem mnenju velika motivacija, da si pripravljen vse leto delati za program in ga izdelati do popolnosti, tako dobro, da ga sam ne moreš več izboljšati. Potem se preskusiš, koliko si sposoben, koliko glasbe lahko odigraš in koliko si lahko muzikalen pod pritiskom, ki je na tekmovanju zmeraj prisoten. Tretja pomembna stvar je ocena strokovnjakov, ki sedijo v žiriji, pa čeprav je ta dokaj subjektivna in ni edina pristojna. Četrta možnost, ki pri nas žal še ni dovolj razvita, je ta, da te slišijo ljudje, ki ti lahko omogočijo promocijo, nudijo več možnosti za nastopanje. Vsaj na dosedanjih orgelskih tekmovanjih v Sloveniji tega še ni bilo, upam, da se bo tudi to počasi spremenilo. Seveda slišiš tudi druge mlade organiste, spoznaš nove kolege, najdeš kakšno novo literaturo.

Se ti zdi slovenska glasbena scena zadnje čase kljub vsemu, kar si povedal, kaj bolj odprta za mlade organiste?

Pri organistih je še malo drugače kot pri drugih inštrumentih. Organist je največkrat prepuščen sam sebi, sam pokliče v župnišče, sam si organizira koncert, napiše program in plakate, nato pa odigra koncert, ki je v cerkvah ponavadi brez vstopnine in tako tudi brez honorarja. Obstajajo sicer lepe priložnosti, kot so na primer koncerti Mladi mladim in GM Oder, vsekakor pa bi bilo lahko tega več. Predvsem na lokalni ravni bi moral mlad organist čim več nastopati v ustanovi, v kateri se izobražuje. Pri meni je bilo tako v velenjski glasbeni šoli, kjer smo zelo hitro dobili možnost koncertiranja, v začetku v cerkvi sv. Mihaela, zdaj pa na čisto novih orglah v novi dvorani glasbene šole. Take možnosti pa imajo le malo kje. Tudi za sam študij je pomembno, kje poteka. Velika razlika je, ali imaš pouk v cerkvi, ki ima svojo akustiko, ali pa v manjši sobi, kakršno ima Akademija na podstrešju stare Realke. Če človek ne more prilagajati igre prostoru, manjka namreč velik del orgelske interpretacije in na koncertu lahko pride do velikih problemov, če se nisi sposoben hitro prilagoditi, na primer artikulacijo od legata spremeniti skoraj do staccata.

Kaja Šivic