The Stooges

Samouničevalci

Na koncu koncertnega zapisa Metallic KO je v prvih taktih Berryjeve Louie Louie slišati emocionalno izgorelega Iggyja: "Nikoli nisem mislil, da bo prišlo do tega." Po sedmih mesecih na cesti, kaotičnih, neprestanih nastopih, boju za preživetje, za denar, namenjen raznim omamnim substancam, Iggy na odru v spopadu z razuzdanim, agresivnim občinstvom začuti, da so njegovi The Stooges na uničevalski poti drugič zadeli v zid slepe ulice.

Nekaj dni po tem, 9. februarja 1974, v telefonskem pogovoru seznani najboljšega prijatelja z začetka kariere benda, takrat le basista, Rona Ashetona, da mu je žal, ampak da mora nehati, da ne more več, da ne more nadaljevati, da je izčrpan. Album Raw Power, ki je izšel manj kot leto dni prej, maja 1973, se ob izidu pretihotapi med sto na Billboardu, vendar širše občinstvo plošče še zdaleč ne dojema kot prihodnje, kaj šele tedanje klasike rock'n'rolla. Če danes v dobri trgovini zahtevate Raw Power, ga dobite z nazorno nalepko Best Value ter s pripisom Remixed By Iggy Pop, in ko ga slišite, se kaj lahko zgodi, da vzdihnete: "Končno, Raw Power je končno surov."

Louie Louie

V jeseni 1968 se mladi publicist pri založbi Elektra Danny Fields pripelje v Ann Arbor pri Detroitu zato, da bi spoznal skupino, ki je iskala diskografsko pogodbo in je bila deležna vse večje nacionalne pozornosti - MC5. Po koncertu mu kitarist Wayne Kramer pove, naj pogleda še mlajše The Stooges, če so mu bili MC5 tako zelo všeč. Elektra, izvirno folk založba Jaca Holzmana, vstopi na rockovski trg dve leti pred tem, leta 1966, ko podpiše s kalifornijskimi Love. Leto kasneje zadane s pesmijo Light My Fire, prvim singlom The Doors. 22. septembra 1968 je Danny Fields navzoč na nastopu The UP, MC5 in The Stooges v dvorani Union Ballroom na Michiganski univerzi. Očaran tako z MC5 kot z The Stooges Fields sklene ustno pogodbo z obema, čeprav ve, da to presega njegova pooblastila. Naslednje jutro Holzmanu sporoči, kaj je naredil, in v isti sapi delodajalcu zatrdi, da bosta obe skupini pisali zgodovino in prinesli ogromno denarja. Nekaj dni kasneje Jac Holzman, generalni direktor, in Bill Harvey, vice predsednik, s pogodbami v aktovkah prideta na koncert skupin. The Stooges dobijo ob podpisu pogodbe pet tisoč dolarjev avansa, nato še nadaljnjih dvajset tisoč.

Pevec The Stooges, James Newell Osterberg jr., se rodi 21. aprila 1947. Pri petnajstih ustanovi srednješolsko skupino Iguanas, prevzame bobne in si po imenu skupine nadene vzdevek Iggy. Skupina natisne tisoč izvodov singla z Diddleyjevo pesmijo Mona in avtorsko I Dont' Know Why; kot mnoge druge tovrstne zasedbe se pri tem tudi ustavi. Po končani srednji šoli leta 1965 se pridruži The Prime Movers, belemu blues bendu iz Ann Arborja. Iggy je takrat priznan kot močan bobnar, bazičen rock'n'roller, The Prime Movers pa so najbolj cenjena lokalna bluesovska skupina. Ko potrebujejo novega basista, Iggy predlaga dolgolasega Rona Ashetona, starejšega od dveh bratov. Ashetonova živita z materjo, njun oče, pilot pri marincih, je umrl, ko je bilo Ronu petnajst let.

Ron Asheton začne pri skupini The Dirty Shames, v kateri igrajo brat Scott na bobnih, Dave Alexander na basu in Billy Cheatham na kitari. Znan je tudi po tem, da sta z Davom Alexandrom prodala motorja in se z denarjem odpravila v Anglijo gledat priljubljene skupine. The Prime Movers Rona kaj kmalu zamenjajo s fluidnim basistom, sam pa se priključi skupini The Chosen Few, v kateri igra kitaro James Williamson. Iggy igra z The Prime Movers in kot najeti bobnar tudi z Motown in drugimi izvajalci - the Velvettes, Marvelettes, Shangri-Las, the Four Tops in The Crystals. Nato se na povabilo bobnarja Paul Butterfield Blues Banda preseli v Chicago, kjer jeseni 1966 živi v kleti ustanovitelja blues založbe Delmark, Boba Koestnerja. Po klubih South Side Chicaga spremlja J. B. Hutto, Johnyja Younga, Walterja Hortona, toda po osmih mesecih v Chicagu sklene, da so temnopolti glasbeniki v spontanosti, s katero obravnavajo blues, preveč superiorni za belce. Vrne se v Ann Arbor in z bratoma Asheton začne svojo stvar - The Stooges.

Ime si nadenejo po The Three Stooges, treh komikih na ameriški televiziji, in postanejo The Psychedelic Stooges, pridevnik pa opustijo pri izidu prvenca. So instrumentalni trio, Iggy igra havajsko kitaro in klavir Fender, Ron igra bas, Scott pa bobne. Prvič igrajo na zasebni zabavi za Noč čarovnic leta 1967. Za njih se zagreje rockovski navdušenec Jimmy Silver, zdravnik, ki je pripravljal doktorat iz organizacije klinične skrbi. Februarja 1968 zasedbo zaokrožijo z Davom Alexandrom na basu - Iggy postane le pevec, Ron pa prevzame kitaro. Z Jimmyjem Silverjem se The Stooges preselijo na farmo v okolici Ann Arborja. Nastopajo redno, predvsem v detroitski The Grande Ballroom, ki cveti pod vodstvom Russa Gibba in budnim medijskim nadzorom rock'n'roll revije The Creem. Skupina se od samega začetka nagiba k rabi drog, ki so ob televiziji sprva le njihov priljubljeni hobi. Ko jih vpokličejo k naboru za Vietnam, člani naštudirajo insceniranje homoseksualnih nagnjen, ki so edina (teatralna) možnost, da se izognejo Vietnamu. Pred začetkom snemanja prvenca v studiih Hit Factory na Times Squaru, junija leta 1969, pod producentstvom Johna Cala, nekoč pri The Velvet Underground, imajo The Stooges le pet pesmi, Ann (v izvirniku The Dance of Romance), Little Doll (prej Goodbye Bozos), No Fun, 1969 in I Wanna Be Your Dog, zato pesmi Not Right in Real Cool Time Asheton in Iggy pod pritiskom napišeta v nekaj urah, dan ali dva pred vstopom v studio. Z miksom, ki ga je naredil John Cale, Iggy ni povsem zadovoljen, in končni remiks naredi sam. V New Yorku srečajo Nico, ki pride živet v njihovo hišo na vasi. Nekdanja pevka Velvet Underground ljubimcu Iggyju, ki že postaja razvpit zaradi scenskega arzenala, ki vključuje provokacije in napade na občinstvo, verbalno in fizično izzivanje ter izživljanje, ki kriči po neravnodušni reakciji, enkrat za vselej dopove, da ljudje želijo na odru videti izvajalca, polnega strupa. The Stooges zmanjšajo število nastopov, saj imajo le en repertoar. Istoimenski prvenec The Stooges izide avgusta 1969 v tednu, ko se zgodi festival Woodstock. Recenzijo v reviji The Rolling Stone podpiše Lenny Kaye, ki se sklicuje na besedo punk - zanj so The Stooges glasba za huligane, ki križarijo za hamburgerji.

The Stooges so takrat skupina, ki ni dovolj simpatična, prisrčna in pridna, da bi postala ljubljenka plesišč, in ni dovolj komercialna, da si se lahko uveljavila v arenah. Elektra jih želi ponuditi študentskemu občinstvu. Skupina ima sofisticiran okus, a zaradi omejenih spretnosti tega še niso povsem sposobni posredovati. Zato ker niso čredniški in ker ritme Boa Diddleyja igrajo primarno in silovito - kot nihče drug v tistem času, zrastejo v skupino, ki postane pojem delikvence v rocku. Deset let kasneje je album iztočnica za vse upornike, ki si želijo rock'n'rolla.

Napalm srca

Maja 1970, pred snemanjem druge plošče, zasedbo razširijo s tenor saksofonistom Stevenom Mackayem. Na snemanje gredo v Los Angeles, kjer je v Elektrinih studiih delal Don Gallucci. Gallucci, nekoč klaviaturist pri The Kingsmen, slavnih po najbolj slavni Louie Louie, se posveti ustvarjanju kreativnega razpoloženja in posredovanju živega, pristnega zvoka The Stooges. Po končanem snemanju, junija 1970, skupina na baseball stadionu na festivalu Cincinnati Pop ukrade nastop Traffic, Mountain, Grand Funk, Aliceu Cooperju in s prizori, ko Iggy stoji sredi občinstva na rokah obiskovalcev, pristane v televizijskem posnetku Midsummer Rock na NBC. Avgusta istega leta izide album Fun House, ki ga podpira singel Down On The Street. Album se prodaja bolje od prvenca in prispe v US Top 100. Če ima prvi album nekaj pop senzibilnosti v predelanih rhythm and blues riffih in ritmih, se z drugim albumom skupina usmeri v neraziskano območje, kjer skupaj gorijo hard rock, blues, funk in jazz. Basist skupine, Dave Alexander, se takrat že tako vda pijači, da z njim ni več mogoče igrati. Po nastopu na festivalu Jackson's Gooze Lake avgusta 1970, ko v vinjenosti pozabi basovske linije, ga Iggy vrže iz skupine. Na mesto Dava, ki umre 10. februarja leta 1975, vstopi Zeke Zettner, do takrat roadie skupine. Ron si želi še eno kitaro, zato k skupini povabijo še Billyja Cheathama - The Stooges postanejo šestčlanska zasedba. Konec istega leta se iz popravne ustanove vrne James Williamson, kolega iz skupine Chosen Few, ki kot boljši kitarist prevzame Cheathamovo mesto. V skupini takrat ni več saksofonista Stevena MacKaya. Poleg tega, da je hiter kitarist, je James Williamson znan po mamilih in pretepaštvu. Te tri lastnosti so takrat za The Stooges vsaka po svoje dobrodošle. Z Williamsonom, še posebej veščim v izstreljevanju jedrnatih, ostrih kitarskih prijemov, se prične transformacija glasbene smeri. Z razširjanjem heroina konec šestdesetih in s posredovanjem Johna Adamsa, roadija skupine, vsi The Stooges razen Rona Ashetona razvijejo heroinske navade; tedaj več potujejo in več služijo. Mamila učinkujejo in nastopi postopoma izgubljajo sijaj. Jimmy Silver, ki se posveča poslom z makrobiotično hrano, na koncu jeseni menadžerstvo prepusti Dannyju Fieldsu. Del razpoloženja v skupini v začetku leta 1971 najbrž dobro ponazarja dejanje takratnega basista Zekeja Zettnerja, ki zapusti skupino, se prijavi k vojakom ter odide v Vietnam, da bi lahko ceneje dobil heroin. Tam tudi umre od prekomernega odmerka leta 1975. Na njegovo mesto pride Jimmy Recca.

Čeprav so možnosti, da se sodelovanje med Elektro in The Stooges še podaljša, majhne, Don Galluci, Bill Harvey in Jac Holzman pridejo v Detroit poslušat novo gradivo. Že sam album Fun House, danes ključno delo skupine, jim ni všeč in tisto, kar slišijo v glasnih skladbah, kot so I Got Right in Fresh Rag, jih ne prepriča. Jac Holzman v slovo Iggyju podari foto aparat Nikon. Iggy, ki se na odru sprva obnaša samouničevalno in si zadaja rane ter bolečine, deloma zato, ker tako čuti v sebi, deloma preprosto zaradi šova, pade v zanko in se začne tako vesti zato, ker občinstvo od njega to že pričakuje. Po nastopu v detroitskem Eastown Theatre ima razočaran in izčrpan James Newell Osterberg jr. vsega dovolj in se poslovi od skupine. Brez Iggyja skupina odigra vnaprej dogovorjen nastop, med katerim se iz občinstva na oder pretihotapi petnajstletni mulec, ki prepričljivo, natančno oponaša manjkajočega pevca. Po treh letih in pol polnega dela skupine je prvi razpad The Stooges objavljen 9. julija 1971. Iggy želi narediti novo skupino z Jamesom Williamsonom in pri njem doma spišeta skladbo Penetration, iz katere se začne rojevati zamisel za album Raw Power.

Surova moč

Steve Paul, menadžer Johnyja Winterja, hoče Iggyja združiti z glasbeniki, ki bi jih vodil Rick Derringer, svoj čas v skupini The McCoys, znani po skladbi Hang On Sloopy. Kemije med Iggyjem in Derringerjem ni. V klubu Max's Kansas City v New Yorku se spozna z Bowiejem in njegovim menadžerjem, Tonyjem DeFriesom, lastnikom agencije MainMan. Bowie ve za Iggyja in njegove The Stooges, saj navdušenje nad njimi že omenja v intervjujih, samemu Iggyju pa je nadvse všeč smisel, ki so ga Angleži imeli za "cirkus", za pompoznost in ne navsezadnje za umetnost. V MainManu so zaposleni igralci brez dela, ljudje s smislom za vaudeville. Simpatije so obojestranske in v nekaj dneh Iggy podpiše z MainMan, ki mu kot agencija nekaj dni zatem pomaga podpisati pogodbo z založbo Columbia. DeFries načrtuje za Iggyja novo kariero v Angliji z novimi ljudmi. Ko mu pove za lastne načrte z Williamsonom, DeFries ni presrečen, a vendarle privoli. Marca 1972 Williamson in Iggy odideta v London, kjer najprej živita v razkošnem hotelu Royal Gardens, nato pa jima menadžment najame hišo v predelu St. John's Wood v Londonu. Aprila in maja takoj preizkusita vrsto bobnarjev in basistov, med drugim Twinka Adlerja iz The Pink Fairies, toda nihče med njimi ne igra dovolj trdo za The Stooges. Tako Williamson predlaga Scottyja Ashetona, Iggy pa se odloči, da je potemtakem najlažje povabiti oba Ashetona. Novi The Stooges tako postanejo stari The Stooges, le da Ron Asheton tokrat prevzame odgovornost za bas. MainMan jim zagotovi neomejen čas za vaje, a brez posebnih razlag jim ne zagotovi koncertov, osami jih v svojevrstni karanteni, kjer fantje, polni napalma, postajajo samo še bolj neučakani. V Londonu The Stooges igrajo le enkrat, 15. julija v dvorani King Sound v prostorih nekdanjega kina King's Cross. To bo ostal njihov edini evropski nastop. Občinstvo presenetijo s povsem svežim gradivom, ki je nastajalo v novem CBS studiu v Londonu, le ob pomoči tonskih tehnikov, dovoljšni količini sredstev za razpoloženje in nekaj sabljah, katerih zven uporabijo v skladbi Search And Destroy (naslov je vzet iz članka o vietnamski vojni v tedniku Time). DeFries dobi kot predstavnik izvajalca od CBS Records sto tisoč dolarjev po podpisu pogodbe z Iggyjem, to je leta 1972 v glasbenih krogih pomembna vsota. Iggy in skupina kot zaposleni pri podjetju MainMan dobivajo samo plačo. Sredi oktobra DeFries, ki takrat dela za Bowiejev preboj v ZDA in skrbi za druge izvajalce, kot so Mott The Hoople in Annette Peacock, skupino preseli na bregove Hollywooda, v vilo, ki jo najamejo za devetsto dolarjev na mesec. Miks albuma Raw Power, ki ga je naredil Iggy Pop, po DeFriesovem mnenju ni primeren za objavo, zato gresta marca 1973 Iggy in Bowie remiksat ploščo v mali studio z zelo staro mešalko v Hollywoodu - v Western Sound. Prvi ameriški nastop novih The Stooges je 29. marca pod nazivom Welcome To Detroit v prestižni dvorani Henry and Edsel Ford Auditorium. Ob tej priliki se skupina z DeFriesom sporeče glede mamil, ki so bila v MainManu nezaželena, in pade ultimat: ali pogodba ali James Williamson. Williamson privoli, da izstopi iz skupine, in drugi trije, znova v Kaliforniji, sprejmejo vsiljenega člana, studijskega glasbenika Skya Warnkleina, ki uporablja scensko ime Tornado Turner. Z njim odigrajo koncert, ampak brez Williamsona glasba ne funkcionira. DeFries, ki je na Japonskem z Bowiejem, sporoči, da je njihovo sodelovanje končano. Maja 1973, leto dni zatem, ko je bil posnet, pod imenom Iggy and The Stooges izide Raw Power pri založbi Columbia. Plošča je odlično sprejeta. Kritiki jo opišejo za mojstrovino, ki je združila heavy metal in blues. Kot zasilni izhod Iggy za agenta najame hollywoodskega Jeffa Walda, kot publicista pa Dannyja Sugermana, ki je delal z Jimom Morrisonom. 30. julija 1973 se z venčkom nastopov prične promocijska turneja v New Yorku v Max's Kansas Cityju, kjer Iggy, znova preplavljen z mamili, na odru dokonča besedilo nove pesmi Open Up And Bleed. Čeprav nimajo organizirane turneje z nastopi, ki bi si smiselno sledili, so The Stooges nenehno na cesti. Zasedbo razširijo s pianistom Scottom Thurstonom. Prestižne nastope v dvoranah od tisoč petsto do štiri tisoč obiskovalcev združujejo z manjšimi koncerti po klubih. Columbia posname nastop skupine za Silvestrovo 1973 v New Yorku, na katerem so napovedani kot Iggy Pop, toda pevčeva izvedba je preslaba, da bi bila objavljena na albumu. Clive Davis podpiše pogodbo z Iggyjem za Columbio, vmes zapustil delovno mesto, in ko leta 1974 revizirajo pogodbe, Iggyjeve ne podaljšajo. The Stooges ostanejo brez pogodbe. Februarja se pripeljejo pred zanikrni klub Rock and Roll Farm v okolici Detroita. Klub jim je premajhen, da bi v njem igrali, njihov tour menadžer Chris Ehring pokliče agenta, ki mu odgovori, da so imeli prost večer, da rabijo denar in da jim je zato priskrbel ta nastop. Bajkerji iz kluba Scorpions ravno tisto noč tam ulovijo novega člana. Pride do incidenta, med katerim Iggy stopi z odra, da bi obračunal z novincem, orjakom, precej večjim od njega. Bajker ga pretepe, ampak Iggy ostane na nogah in motorist neha, ko se mu kri zagnusi. Pevec se vrne na oder in odigrajo Louie Louie. Čez nekaj dni Iggy na radijski postaji WABX izzove motoristično bando, naj pride na nastop skupine v Detroitu v Michigan Palaceu. Koncert je razprodan. Varnostnikov je veliko. Bajkerji na oder mečejo jajca, steklenice, led, a tudi The Stooges imajo organizirano obrambo. Koncert mine brez končnega obračuna. Nekaj dni kasneje bi se morala skupina odpraviti na novo krajšo turnejo, ampak Iggy sklene, da ima dovolj. "Morda so stvari, ki sva jih počela z Iggyjem, sedaj legendarne, ampak takrat smo živeli kot psi. Nismo jedli, redko kdaj smo spali, uničevali smo se kot manijaki. Tako se ne da dolgo živeti," čez čas pove James Williamson. Nastop v Michigan Palaceu 9. februarja 1974 postane zadnji nastop skupine. Dve leti kasneje založi posnetek koncerta Marc Zermatti pri mali francoski založbi Skydog. Lester Bangs v recenziji plošče Metallic KO ugotovi, da je to edini rockovski album, na katerem je moč slišati zvok steklenic, ki se razbijajo ob kitare.

Dum Dum Boys

Po neuspelem poskusu objave albuma Kill City, ki ga posname z Williamsonom, Thurstonom in bratoma Tonyjem in Huntom Salesom, se Iggy Pop ob pomoči Davida Bowieja v Berlinu v tretje preizkusi v glasbenem poslu. Z Jamesom Williamsonom sodeluje še na albumu New Values, po katerem se Williamson glasbeno upokoji. Ron Asheton ustanovi skupino New Race, nato Destroy All Monsters, vmes pa dela s producentsko nizkoproračunsko filmsko hišo Excallibre Pictures. Scott Asheton se pridruži skupini Freda Sonica Smitha, Sonic's Rendezvous Band, ki kljub velikim obetom objavi le singel City Slang, nato igra pri Scottu Morganu in pred nekaj leti nastopi v Ljubljani kot bobnar pri Sonnyju Vincentu. Zadnji studijski album Raw Power, za katerega je skupina vedno trdila, da je med končnim miksom zgubil del moči, dobi novo zvočno podobo konec leta 1997 pod taktirko Iggyja Popa. Ta različica bo v prihodnosti nadomestila dosedanjo kot novi uradni Raw Power.

Terens Štader

Izbrana diskografija:

The Stooges - The Stooges (Elektra)

The Stooges - Fun House (Elektra)

Iggy and The Stooges - Raw Power (Columbia/Legacy)

Iggy and The Stooges - Metallic 2xKO (Skydog)

Viri in reference:

Kent, Nick. The Dark Stuff. Penguin Books. London, 1994.

Lester, Bangs. Psychotic Reactions And Carburator Dung. Vintage Books. New York, 1988 (1987).

Nilsen, Per, Sherman, Dorothy. The Wild One - The True Story Of Iggy Pop. Omnibus Press. London, 1988.

Pop, Iggy. Raw Power. Why now? Interview with Iggy PopConducted and edited by Arthur Levy. Raw Power - Columbia/Legacy. 1997.