Underground Resistance

Druga stran Detroita

Detroit je mesto sanj, nočnih mor in fantazij. Za nekatere je "sveto mesto" tehna, ki mu predseduje "trojka" Derrick May, Juan Atkins in Kevin Saunderson - pa čeprav dandanes le redko izdajajo novo produkcijo. Mesto je zaznamoval tudi drugi veliki detroitski "triumvirat" v sestavi "Mad"Mike Banks, Jeff MillsinRobert Hood. Pod imenom Underground Resistance (UR) predstavljajo drugo stran detroitske paradigme. Čeprav Mills in Hood od leta 1993 delata svoje projekte, Banks še vedno vodi UR kot kreativno tehno enoto in založbo ter, za nekatere, legendo.

Kar ponavadi razumemo kot "detroitski zvok", vsebuje paradoks; melodična, čustvena vrsta futurizma, ki jo pogosto povezujemo z "detroitsko zvrstjo", se postavlja nasproti tamkajšnjim brutalnim ekonomskim in socialnim razmeram; medtem ko glasba ustvarja čista in utopična območja, v katerih tehnologija generira harmonijo, se mesto razkraja; avtomobilska industrija, od katere je bilo mesto odvisno, je propadla, srednji razred je pobegnil v utrjena predmestja. Nasprotje pa ni prisotno le, če zvočnemu idealizmu "trojke" postavimo nasproti socialnoekonomske razmere, ampak ga je možno zaznati tudi med produkcijo "trojke" in drugo, namenoma bolj underground skupino detroitskih producentov, ki od realnosti ne bežijo, ampak jo še poudarjajo. Tako je UR, založba in kolektiv, z bolj političnim in distopičnim svetovnim nazorom pogosto zasenčil sicer zelo čislano delo "trojke" in drugih, kot sta Carl Craig in Kenny Larkin. Slednjo delitev bi morda lahko ponazorili z razliko v pogledih med berlinsko založbo Digital Hardcore (DH) in manj izzivalnimi nemškimi tehno in drum'n'bass založbami. (Primerjava je še bolj smiselna, če upoštevamo dejstvo, da je UR močno vplival na ustanovitev Force Inc., matične založbe berlinske DH.) Ko novinarji in kritiki pišejo o detroitskem tehnu, pogosto govorijo o njegovi romantični in melanholični naravi, v njegovem futurizmu pa vidijo poskus bega pred kruto resničnostjo. Ob poslušanju produkcije enote in/ali založbe UR, posebno na novi kompilacijski plošči Interstellar Fugitives (UR, 1998), slišimo zvrst, ki bi jo lahko poimenovali "Detroit noir" - producenti na kompilaciji še vedno idealizirajo tehnologijo, vendar kot orožje odpora (resistance) in utopičnega boja v sedanjosti ter kot sredstvo bega v navidezno prihodnost.

Vesolje

Zadnji komad na omenjeni kompilaciji, UR on Mir (producent The Infiltrator ali Andre Holland), ponazarja prisotnost retrofuturistične detroitske nostalgije, ki je lastna svetovnemu nazoru UR, vendar v še bolj noir obliki. Komad je umirjen, vendar tudi grozeč in vsebuje izgubljeno utopijo ponesrečenih sovjetskih vesoljskih projektov. Naslov namiguje na prisotnost tako poslušalca kot UR "geista" ali kolektivne entitete na krovu vesoljske postaje Mir. Omeniti velja, da tema vesolja za UR, ki producira temnejšo različico navdušenja Detroitčanov nad vesoljem in znanstveno fantastiko, ni nič novega. Serija albumov z imenom X-"izpod prstov sestave" Banks-Mills-Hood, ki je začela izhajati leta 1991, je postala njen najtrši in najbolj dinamičen material. Album X-101 (prvi album pri berlinski založbi Tresor) je zvenel veliko bolj podobno trdemu evropskemu ravu tistega časa kot produkciji drugih detroitskih producentov. Komad Rave New World že delno razkriva distopično stran nove scene in "obuja spomin" na temačne scenarije prihodnosti. X-102: Discovers the rings of Saturn iz leta 1992 ostaja morda najuspešnejši tehno album o vesolju; po psihosoničnem potovanju mimo vseh Saturnovih lun zadnji komad Ground zero (the planet) - divji, a veder - slavi hitrost in prihodnji šok Zemljanom tujih okolij.X-103: Atlantis (1993) - plod šestmesečnega raziskovanja mitologije Atlantide - pa je z nekaj najbolj dinamičnimi in monumentalnimi tehno zvočnimi podobami postal čisti koncept.

Boj

Od samega začetka so UR svoj zvok ponosno opisovali kot "hard music from a hard city", britanski kritik Kodwo Eshun pa je dejal: "Raste iz območij, ki se jim umetnost tradicionalno upira, iz lokacij, ki popolnoma uničijo dušo." (Adventures in sonic fiction, Quartet books, 1998, str. 117). UR z ustvarjalnim odgovorom na postindustrijsko opustošenje in z navdušenjem nad paravojaškim razkrivajo vpliv, ki ga je imel na Detroit paravojaški tehnofuturizem skupine Front 242 in podobnih evropskih skupin s konca osemdesetih. Fascinacija s hitrostjo in orožjem ter umestitev glasbe v okruten industrijski kontekst jih povezuje z eksperimenti s hrupom futuristov, vključno z Marinettijem.

UR ne ponesejo v neprimeren kontekst le zvočnih podob in "umetnosti", ampak tudi teorijo in ideologijo - "Mad" Mike in nekdanji član Mills sta jo lansirala v navidez neprimerno okolje glasbenega trga; kljub uporabi drugačnih metod si paraakademizem delijo z Laibachom. UR in Mills so zvok najbolj konceptualnih produktov načrtovali kot neposreden izraz zvočnih in političnih teorij. Banksovo skoraj popolno zavračanje intervjujev in fikcijska predstavitev producentov pri založbi UR kot "medzvezdnih beguncev" (interstellar fugitives) in paravojaških odpadnikov ponesejo zanikanje osebnosti v glasbi veliko dlje, kot je uspelo Laibachu. Vsakdo izmed osmih producentov na Interstellar Fugitives je opisan kot del paravojaške enote UR, kot je npr. 808 TH Electronic Warfare Division (Ordinance), UR Assault DJ ali UR Sonic Demolition Specialist.Slavna elektro enota Drexciya (UR Aquatic Assault Unit) ima najstrožji kolektivni profil in ne razkriva identitete posameznih članov. Predstavitev s takšnim statusom podkrepi sporočilo, da je delo UR nenehen paravojaški boj proti glasbenemu, političnemu in rasnemu "programiranju" v Ameriki in drugje. Tudi zmeda, ki nastaja z dvojnim statusom UR (enota in založba) ter s paravojaškimi mitologijami, nikakor ni naključna; status vplivnega in slavnega Banksa je v vseh kategorijah na cedeju - "metode delovanja", "izbrano orožje" in "bivališče" - opisan kot "unknown". Njegov profil je tako manjši od nič, vendar se kljub medijski neopaznosti ne more znebiti statusa legende. Kompleksna in napol fikcijska struktura UR je avtonomna sfera, skozi katero skuša enota/založba uravnavati odnos z mediji, pri tem pa ustvarja inspiracijsko mitologijo zvočne inovacije in politični odpor (čeprav Mills v zadnjem času zanika politično naravo UR).

Interstellar Fugitives

Kompilacija Interstellar Fugitives je uvedena z dolgim Banksovim besedilom, ki je zmes paranoje, psevdoznanosti in politike, v katerem trdi, da je za odpor (resistance) v družbi odgovoren določen gen R, prisoten le pri vsaki pet tisoči osebi. Vendar pa ga je mogoče zvočno kodirati v določene ritme, ki zbudijo čut za odpor (zvok UR). Kljub temu na plošči ne najdemo eksplicitno političnih in paravojaških komadov, temveč bolj prefinjene atmosferske zvoke, delno detroitske, delno galaksijske. Kratek otvoritvenik Zero is my country (Chameleon) je morda še najbolj dramatičen in najmanj grozeč, naslov pa lahko kaže na politično odtujenost Afroameričanov. Za podobne namige gre tudi pri temačnem in z napetostjo nabitem Unabomberju (Andre Holland). Plemenska piščal in besni ter zalezujoči biti (beat) v Moor horseman on Bolarus 5 ("Mad" Mike) sintetizirajo Zemljanovo podobo folklore nezemeljskih ras. Afrogermanic (Chaos ali Marc Floyd) je zgleden primer detroitske različice nu-skool elektra, ki mu nekateri rečejo "detroitski bas": obravnava trajen dialog med nemško elektronsko paradigmo Kraftwerkov in med afroameriško ustvarjalno obdelavo te paradigme. Še enkrat razkriva popularnost in pomembnost nemških in evropskih zvokov za Detroit in obratno. Čeprav se zdi "afrogermanskost" navidezno nasprotje, moč zvočnih podob (potencirana verzija Kraftwerkov iz obdobja Komputerwelt) in obet koncepta za prihodnost napeljujeta na utopično rasno zvočno fuzijo, s katero bosta pridobili obe strani. Nenazadnje nas tudi dva komada enote Drexciya Interstellar,Crime Report in Acquaticizem, vrneta v območje znanstvene fantastike - prvi povsem izpolni obljubo, dano v naslovu, drugi ustvari pošasten elektro, ki ga preganjajo nelagodje vzbujajoči glasovi.

Nekateri kritiki menijo, da koncepti na tej kompilaciji odtehtajo zvoke. Četudi bi bilo res tako, kombinacija konceptov ter nenavadne in drugoplanetne glasbe zarisuje možnosti in področja, ki jih sicer lahko slišimo le v seriji od X-101 do X-103 in v Millsovi produkciji. Morda je cede res manj radikalen kot njegova retorika, vendar je na njem nekaj edinstvenih zvokov in slogov, obenem pa je pomemben zvočni dokument. Uravnava percepcijo, kaj "Detroit" sploh je, kaj pomeni in kaj bo pomenil nekoč.

Codex

prevod: Eva Horvat