STEVE BARROW IN PETER DALTON

Reggae (The Rough Guide)

The Rough Guides, London 1997; 395 str.)

Nevsakdanja odločitev enega vodilnih svetovnih založnikov turističnih vodnikov, da poseže v "vodenje", "usmerjanje" praviloma zahodnega (beri: relativno premožnega) potrošnika v glasbeni svet, je nevsakdanja morda le na prvi pogled. Ni naključje, da se je, še posebej ob razvpitem in kontroverznem vodiču po world music, v vsej arbitrarnosti in trhli argumentaciji ob geografsko določenih okrožjih z imanentnim principom izključevanja godb in geografskih okrožij, takšnega ravnanja prijel naziv "sonični turizem". Ki pa ima realne učinke, ne nazadnje v banalnem "orientalističnem" povzemanju značilnosti glasbenih kultur na turističnih straneh dnevnega časopisja, v turističnih zgibankah in, vsaj iz našega zornega kota bolj usodno, v vsesplošni porasti stereotipnih reprezentacij godb drugih v tukajšnjih (specializiranih) medijih, njih pisarijah, v ploščarnah, na glasbenih festivalih in koncertih. Kako naj si sicer razlagamo že kar eksplicitno izenačevanje "druge godbe", ki je sicer pretanjeno konceptualizirana v istoimenski knjigi italijanskega etnomuzikologa Roberta Leydija (Studia humanitatis, 1995), s soničnim glasbeno-industrijsko-turističnim pogonom mrež Womex ali Womad (za primer, ocena festivala Druga godba '98, Muska, št. 8-9, 1998, str. 65). Kritični glasbeni žurnalizem si ob vsej zadregi z world music in nje slovenjenjem s "svetovna glasba" sicer rahlja vest z relativistično obarvanim pridevkom "tako imenovana", a ravno v purizmu pozablja, da je world music konstruirana kot žanr (paradoksen žanr, "ki to ni", kakor dokazuje kritična teorija). Preden skočimo k reggaeju, zgolj opomba: ali soul slovenimo z "duša", "dušna godba", country kot "dežela" (kvečjemu "podeželska glasba", kakršen je bil prevod v Frithovih Zvočnih učinkih, ki se ni prijel) ali jazz z "umazana", "razcapana", "fukaška godba" (to bi bili možni prevodi, občutljivi bralki se opravičujemo zaradi njih trdote, tudi za rock, reggae in nekatere druge, če se omejimo zgolj na angleška žanrska imena). V skladu s podomačeno rabo in z včasih preveč ihtavim modnim fonetičnim zapisovanjem nekaterih (tehničnih, žanrskih) izrazov, denimo, "džez", "pank", "rok", "rif" bi world music kvečjemu lahko pisali "vorld mjuzik", a vsaj za zdaj se občutek pišočega nativnega govorca temu upira.

Kdor si je torej ogledal vodnik po "t. i. svetovni glasbi", ni spregledal, da je reggae kot generično ime za mnoštvo jamajških godb vanj vključen. Ne naključno in povsem razumljivo s stališča, da je bil prav jamajški reggae po (afro)ameriških godbah (bluesu, jazzu, RandB-ju, soulu, funku, countryju, rocku) prva neameriška popularnoglasbena oblika, ki je postala mednarodna, "mondializirana". In je nedavno tudi dobil ustrezni "žanrski razdelek" v glasilu glasbene industrije Billboard. Novi vodnik iz serije založniške turistične poslovalnice Rough Guides je v marsičem boljši od "svetovnega". Ne zgolj zato, ker je osredotočen na "en žanr", kar je sicer manj posrečeno uspelo jazzovskemu in klasičnemu, marveč predvsem zaradi tega, ker si ne pridržuje vehementne pravice enopomenske razlage in razčlenitve jamajških glasbenih slogov (zahodnemu) "bralcu, soničnemu turistu" z zanj zamišljeno vrednostno terminologijo. Oba avtorja, sicer glasbena producenta in založnika Steve Barrow in Peter Dalton, sta kot nekateri avtorji v "svetovnem" v kataloškem nizanju glasbenih slogov, avtorjev, producentov, glasbenikov ves čas vpeta v razlago ključnih dejavnikov na jamajški glasbeni sceni, spreminjanja glasbenih oblik in pomenov ključnih pojmov v odnosu do glasbenih praktik. Predvsem je ob "klasični genealoški" predstavitvi zgodovinskih slogov očitno njuno razumevanje jamajške glasbene kulture kot "ploščne", "studijske" kulture. Od tod njuno razdeljevanje, pomnoževanje glasbenikov kot pevcev, didžejev, članov bendov in kot producentov, založnikov. Obravnava s sopotnimi priporočenimi diskografijami (cedejke in vinili, izdani tako na zahodu kot na Jamajki) ni "roots reggae", ali bolje, "marley-centrična", to pomeni, da je sposobna sinhrono zajeti glasbeno življenje Jamajke v nekem zgodovinskem razdobju, tako vodilne jamajške in zahodne producente kot tudi marginalne, obrobne, pa naj to velja za obdobje sedemdesetih let kot tudi za instruktivno obdobje prevlade ragga didžejev od konca osemdesetih naprej. Pomemben dodatek so poglavja o reggaeju v Veliki Britaniji, ZDA in v Afriki. Ravno tako sta se avtorja potrudila z navedbo ustrezne literature o jamajški godbi in sploh o jamajški kulturi (kar tako manjka "svetovnemu vodiču"), ki pa je vsaj pomanjkljiva, če ne zožena na poljudno esejistično. Razmik med pop-deskriptivnostjo in kritično analizo (sociološko, antropološko, muzikološko) v obrobnem komentarju k zborniku Black Music in Britain (1990) Paula Oliverja izdaja sintagma "academic in tone but invaluable..." Ravno zato k spisku sami dodajamo dve "akademski neprecenljivi" deli o jamajški in sploh karibski glasbeni kulturi in tamkajšnjem socialnem življenju. Prva je izvrsten primerek homološke analize družbenih razmerij in glasbenih oblik, Cut'n'mix: Culture, Identity and Caribbean Music Dicka Hebdiga (Routledge, 1987). Druga pa je delo socialnega antropologa Raymonda T. Smitha, Kinship and Class in the West Indies: A Genealogical Study of Jamaica and Guyana (Cambridge, 1988). S tem razmik ne bo nič manjši, a morebitnemu soničnemu turistu, ki ga bodo dražili izbrani primerki plošč in njihovi riddims, izbor in priporočila potrošniku fenu so v vodniku kompetentni, in se bi polotil "drugačnega branja", se bosta ravno prav razkrila njegova informativnost in privlačna anekdotičnost, odprtost ob uvajanju v versions, dubs, sound system, cultural herb, conscious ragga, in njune meje, ki jih maskira z "muzikološko", oblikovno deskripcijo. Tu pa se začenja druga godba.

Ičo Vidmar