SONJA PORLE

Barva sladke čokolade

Beletrina, 1998)

Skoraj neverjetno je, kako lep sprejem je doživela knjiga s tem prijaznim naslovom. Navsezadnje gre vendarle samo za »knjižno izdajo ducata objavljenih časopisnih prispevkov«, kot v uvodu skromno pravi avtorica sama, ki pripovedujejo o njenih srečanjih z Afriko, afriškim človekom, njegovo kulturo, zlasti pa z njegovo glasbo. Pripoveduje torej o temah, za katere se je na splošno zdelo, da slovenskih založnikov sploh ne zanimajo, ker so bili pač prepričani, da po njih ni povpraševanja. Toda založnikom v opravičilo lahko dodam, da je slog pisanja Sonje Porle tako iskren, neposreden in nenarejen, da bi jo najbrž brali, tudi če bi pisala o višji matematiki.

Afrika se namreč v njenih besedah in pred našimi očmi iz eksotike, navadno precej polne negativnih atributov, počasi spreminja v celino prijaznih ljudi, ki se znajo kljub tegobam svojega vsakdanjika še vedno smejati in zabavati. Zlasti ob glasbi, ki ima v knjigi čisto posebno mesto gotovo tudi zato, ker je v sami srčiki afriške kulture. Zdi se, da nam avtorica prav z glasbo, odnosom do nje in mestom, ki ga zavzema v življenju Afričanov, najbolj plastično prikazuje življenje tamkajšnjih ljudi. Nič čudnega seveda, kajti nekateri najboljši afriški glasbeniki so priljubljeni po vsem svetu ne le zaradi zvočne eksotike in všečnih melodij, ampak tudi zaradi duhovnega sporočila, ki ga je moč razumeti, četudi ne znamo niti besedice katerega izmed množice afriških jezikov. O tem smo se lahko prepričali na sijajnem koncertu Boubacarja Traoreja na letošnji Drugi godbi, še bolj očitno pa postane v odličnem intervjuju z Alijem Farko Tourejem, ki ga je avtorica naredila po neverjetnem svetovnem uspehu njegove plošče Talking Timbuktu. Za na prvi pogled preprostimi in skoraj banalnimi Tourejevimi odgovori se namreč skriva toliko življenjske modrosti, kot je bomo le redko našli pri kakšnem zahodnem filozofu, vzporednico pa je morda moč potegniti z zapisi modrosti nekaterih severnoameriških indijanskih poglavarjev.

A čeprav je Tourejeva glasba zelo priljubljena po vsem svetu, seveda še zdaleč ni edina, ki je vredna omembe in poslušanja. In ko nam avtorica predstavlja druge, večinoma zahodnoafriške glasbenike iz Malija, Senegala, Gambije in Gane, nas obenem povsem nevsiljivo seznanja z drugimi temeljnimi dejstvi o sodobni Afriki, s političnimi, ekonomskimi, socialnimi in izobraževalnimi težavami in uspehi, mimogrede pa navrže ime pisatelja ali odlomek iz knjige, za katero je povsem prepričana, da bi jo morali prebrati. In zdi se mi, da ji bo pri mnogih bralcih tudi uspelo, če drugega ne, bodo prebrali tistih deset afriških romanov, kolikor jih imamo morda prevedenih v slovenščino. Tako kot ji je z enim najboljših dnevniških zapisov, kar jih je doslej nastalo za Sobotno prilogo Dela, uspelo mnogim približati Mali in zahodno Afriko, ki postaja popotni cilj vse številnejših Slovencev.

Čeprav je Barva sladke čokolade v osnovi fragmentarno delo, ki ga sestavlja štirinajst časopisnih prispevkov z afriško tematiko, je v resnici mnogo več kot to. Je najbolj celovit pogled na današnjo Afriko, kar jih premoremo, obenem pa ena najbolj berljivih in očarljivih knjig tega leta. In ker iz vsakega zapisa veje pristna avtoričina ljubezen do črne celine, lahko samo upamo, da nas bo kmalu razveselila z novo mojstrovino.

Jure Potokar