Letnik: 1998 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič
MARILYN CRISPELL/GARY PEACOCK/PAUL MOTIAN
Nothing ever was, anyway... - music of Annette Peacock
(ECM/Statera, 1997)
Marilyn Crispell, ki je že pred več kot štirimi leti na cedejki Live in Mills College (Music and Arts, 1995) razkrila, da jo ta hip najbolj vznemirja glasba Annette Peacock, je nekajletno obsedenost končno izdala tudi na cedejki. Skladateljico in na tej plošči tudi vokalistko Peacockovo je prvič v karieri predstavila pri založbi ECM, ki je z dozdajšnjimi glasbenimi stvaritvami Crispellove skoraj nezdružljiva. Vendar odločitev o izidu te čudovite, nikakor ne lahke, a nadvse subtilne in krhke glasbe prav pri ECM ni tako napačna. Priznajmo si, da samosvoj baladni zvočni svet Peacockove resnično dobro ponazarja omahujočo hojo ECM med všečnim in radikalnejšim jazzom zadnjih desetletij. V tej maniri sodobna parafraza Annettine glasbe izpod Marilyninih rok seveda spada v antologijo ECM. Pa tudi pianizem Crispellove se je v zadnjem času mnogo bolj približal metafizičnemu glasbenemu svetu ECM - in potemtakem ima cedejka Nothing ever was, anyway... že drugi razlog, da izide pri ECM.
Pri Crispellovi sicer nikoli nismo posebej poudarjali zrelosti, s katero nas je obsipala v pianističnih erupcijah. Mnogo bolj smo pri njej poudarjali neocecilovski klavir, ki je v mnogih trenutkih, naj so bili studijski ali koncertni, samega Cecila Taylorja celo presegel. Z odličnimi posnetki in koncerti nas je res uspela prepričati, da je z energičnim klavirjem, polnim neukrotljivih izbruhov barvuroznih pasaž, klustrov, nenavadnih melodičnih postopov in divje pulzirajočih ritmov, resnično neprekosljiva - to pa je bil le dokaz o odličnosti Cecila samega, saj je dober učitelj le tisti, ki ga učenci prekosijo. Z zadnjo cedejko in tudi z zadnjimi nastopi pa Crispellova stopa v zrelo obdobje, v katerem ne stavi vsega svojega imena le na omenjene kvalitete, ki so sicer še zmeraj prisotne, temveč je vse bolj zmožna tudi bolj umirjenega ter lirično zasanjanega pogleda na glasbeno poslanstvo. Nothing ever was, anyway... je cedejka, ki vse sledilce Crispelline glasbe preseneča z umirjenostjo, a to nikakor ne pomeni, da glasba ne skriva iste ali še večje notranje energije kot njene hrupnejše in udarniške stvaritve. Glasba je težka, kakor so bile težke originalne Annettine balade. Zminimalizirana je v posamezne tone in akorde, ki pa v poltihotni razpotegnjenosti skrivajo neznansko energijo. Način, kako je zvoke povezala v celoto, je osupljiv, saj ni tona ali akorda, ki bi bil odveč, le samemu sebi namen- odstraniš le enega, in celotna skladba se podre.
Cedejka prinaša torej novo Crispellovo: pianistko, a tudi skladateljica in aranžerka je popolnoma nova in - odlična. Zato ta cedejka seveda spada v nujno diskografijo vsakega, ki meni, da o zdajšnjih parajazzovskih godbah nekaj ve.
Rok Jurič