CUARTETO PATRIA and MANU DIBANGO

Cubafrica

(Celluloid, 1998)

Potem ko smo v zgodnjem obdobju afriške popularne godbe že doživeli, da se je kubanska in sploh latinska godba vrnila v Afriko, zadnje čase doživljamo, da se afriška popularna godba ponovno podaja na Kubo. Potem ko se je to najprej odmevno zgodilo pri projektu Africando in so se na latino korenine lastne popularne godbe spet spomnili nekateri Senegalci, Malijci in Gvinejci ter so se v sprego s kubanskimi glasbeniki podali nekateri Kongoležani, se jim je ob bok postavil tudi legendarni saksofonist Manu Dibango. Kot je značilno za zadnje obdobje v njegovi glasbeni karieri, se je kamerunski veteran tudi tokrat v tej smeri podal najdlje, saj se je združil z eno najbolj vročih skupin kubanskega sona, s Cuarteto Patria, ki jo vodi izjemni kitarist Eliades Ochoa, ter se praktično povsem potopil v repertoar kubanskih zimzelenih skladb. S tem je sicer samo ponovno razkril svoje (latino) kubanske glasbene korenine. Njegove zgodnje povezave z latino godbo namreč segajo nazaj v zgodnja šestdeseta leta, ko se je mladenič potikal po takratnem Belgijskem Kongu in igral prav kubanske zimzelene po nočnih klubih Kinšase. Cubafrica je najboljše Dibangovo sodelovanje v zadnjem času, še posebej po projektu Wakafrika, kjer je v resnici že uporabil enak konceptualni pristop, čeprav na drugem terenu (afriških zimzelenih) in tako, da je slavne glasbenike povabil k sodelovanju s svojo matično skupino. Tokrat - kot gost stalne uveljavljene skupine - sodeluje predvsem kot pobudnik projekta in nadgrajevalec pri izvedbi njihovega glasbenega repertoarja, medtem ko je prispeval samo eno lastno skladbo. To je Rumba Makossa, ki že z naslovom ponazarja izjemno sintezo kubanske in afriške komponente, ki je v njej zagotovo pripeljana do viška. Čeprav se imajo Cuarteto Patria za ruralno skupino, je zvok na tej plošči zelo urban, ob tem ko nizajo eno plesno pesem za drugo. Manu Dibango je spet v elementu, ko s saksofonskimi intervencijami plava nad kubanskim zvočnim strojem in para fino patino tkiva kubanskih popevk, nekaterim pa prispeva tudi svoj globoki glas. Vso ploščo preveva občutje izjemnega užitka v skupnem igranju in sodelovanju. Rezultat je avtentičen in zelo strasten kubanski son, začinjen s svežim brbotanjem kamerunske makosse. Potem ko nam je Manu Dibango že desetletje in več ponujal sočno soul makosso, imamo zdaj opraviti še z mnogo bolj začinjeno rumba makosso, sam mojster pa spet diha v duhu časa.

Zoran Pistotnik