ZOUMANA DIARRA

Ballad Of Manding

(Djenne Music/Stern's Music, 1997/1998)

BENKADI INTERNATIONAL

Djoulolou

(Djenne Music/Stern's Music, 1997/1998)

Pred tridesetimi leti, tik preden je Neil Armstrong v imenu človeštva in z ameriško zastavo v roki zakorakal po mesečevi površini, je podsaharsko Afriko pretresla čisto zaresna revolucija, katere posledice še danes nežno odmevajo pod oboki sahelskega neba. Prvič v znani zgodovini se je tamkajšnji mladi rod uprl starejšemu. Kaj uprl, iz njega je javno bril norce. Starci so namreč trdili, da Američanom ne bo uspelo pristati na Luni, saj kaj takega ni mogoče in še manj čemur koli v korist. Nobenega spoštovanja do svetosti ne poznajo, so godrnjale z muslimanskimi čepicami pokrite sivolase glave, na Zemlji uničujejo reči, zdaj pa so se namenili motiti še boga v njegovem kraljestvu, medtem ko so si zelenoglavci že obuvali plesne čevlje, da bi proslavili približajočo se generacijsko zmago. Najbolj se je mudilo mladim ženskam, ki jih je bržkone bolj od božjega miru skrbela posvetna svoboda. Ko se je nemogoče le zgodilo, so malijske griotke spesnile na desetine, če ne na stotine skladb, ki so opevale človekove prve korake na mesecu. Tako se je rodila apollo glasba, slepi rokav glasbe z bregov Črnega Nila. Apollo glasba navkljub imenu sploh ni bila samostojna zvrst, kajti apollo glasbeniki so igrali to, kar se je v tistih časih v Maliju pač igralo - svojevrstno zmes jazza, latina in rodne glasbe, privoščili so si sicer kakšen celo za sahelske razmere nenavadno sanjav kitarski solo in pisk trobente, ki se je brez odmeva stegnil čez dotlej znano obzorje, pevke pa so v skladbah z glasovi prej ljubkovale kot pripovedovale. Pesmi so se uvrstile v to zvrst zgolj zaradi "vesoljskih besedil" in mehkih ritmov: po taktih naj bi plesalci posnemali gibe astronavtov v brezzračnem prostoru. Skupaj s spoznanjem, da vesoljski izleti človeštva le niso bogvekaj obogatili, je poniknil v pozabo tudi appolo. Dokler ni pred nedavnim priplaval na površino moderne glasbe v podobi nostalgičnega spomina. Predlani je gvinejski pevec Sekouba Bambino prenovil materin appolo hit z naslovom Kasuma ma, lani pa je malijski multikitarist Zoumana Diarra v holandskem studiu posnel pesem Malijske ženske, instrumentalno razglednico, poslano v preteklost na naslov pozabljenih appolo umetnic. Tudi preostale skladbe na prvem samostojnem Diarrovem albumu Mandinške balade povezuje modra nit nostalgije. Celo v salsa skladbah namreč instrumentalisti ob odsotnosti pihal in dramatičnega griotskega petja raziskujejo predvsem izrazne možnosti tišine, pravzaprav premorov med posameznimi notami. A glasbi vendar nič ne primanjkuje. Odveč pa so po mojem mnenju samo malček barsko razpoložena pianistična soliranja, ki v dveh skladbah preglasijo naravno žuborenje balafona, ngonija ter kitar, saj poslušalca po nepotrebnem opomnijo, da Mali ne leži na Luni, in zato tudi njegova glasba ni odrešena spon trenutnega časa in prostora ter njunih modnih muh.

Zoumana Diarra je pridal kanček osebne nostalgije še enemu nedavnemu malijskemu diskografskemu spominu na stare, dobre čase. Le da se v družbi petih manj uveljavljenih malijskih instrumentalistov in senegalskega pevca Idrisse Maggase, ki so se med snemanjem plošče Djoulolou poimenovali Bekandi International, ne zgleduje po mladostnih vzornicah, ampak obuja bleščeči zvok plesnih big bandov, ki ga je soustvarjal tudi sam, ko je kot najstnik v sedemdesetih letih igral s Super Bitonom, Super Rail Bandom in Diata Bandom pod taktirko multiinstrumentalističnega mojstra Zanija Diabateja. Glasba slednjega je morala nanj, sodeč po večini skladb na plošči, narediti najmočnejši vtis. Čeprav Zoumana tu in tam postreže s panafriškim kitarskim klišejem, ki bi bil na mestu kvečjemu v soukous ali afropop skladbi, je Djoulojou, tako kot Mandinške balade, scela žlahtna in malček nenavadna stvaritev. Torej, značilno malijska in rahlo vesoljska glasba.

Sonja Porle