DIMMU BORGIR

Godless Savage Garden

(Nuclear Blast/Nika, 1998)

Če so bili Dimmu Borgir še pred nedavnim samo ena izmed mnogih norveških black metalskih zasedb, je po albumu Enthrone Darkness Triumphant, ki je izšel lani pri založbi Nuclear Blast, vse drugače. Do konca so se zamerili skrajnim pristašem črne metalurgije, medtem ko številke prodanih izvodov kažejo drugačno podobo: Dimmu Borgir postajajo ena vodilnih zasedb tovrstne muzike, ki naključnemu poslušalcu dodobra prečisti sluhovod in nakodra živce, poznavalci pa morejo o njej povedati marsikatero dobro. Zdaj, ko je pred nami njihov novi album Godless Savage Garden, je jasno, da imamo opravka s prvovrstnimi glasbeniki iz vrst podivjanih hord častilcev padlega prinašalca luči. V poslušanje nam ponujajo zanimiv album, ki je sestavljen iz dveh novih skladb, dveh na novo posnetih viž z albuma For All Tid iz leta 1995, priredbe uspešnice Metal Heart novim generacijam tako rekoč neznanih Accept ter treh živih posnetkov.

Studijske skladbe pravzaprav v ničemer ne presenečajo. So pač novi opus gospodarjev teme, ki niti po muzikalni niti po tehnični plati ne zaostaja za nadvse uspešnim albumom Enthrone Darkness Triumphant. Opozoriti moramo na tri žive posnetke. Vsem tistim, ki jih še nismo slišali in videli v živo, dajejo slutiti, da se Dimmu Borgir vzpenjajo nekam visoko nad kolege iz stroke. Ob vse večji naklonjenosti založb črnometalskim bendom, s tem pa tudi ob vse večjemu številu poslušalcev, se zdi njihov uspeh tako rekoč neizogiben. Fantje kajpak ne izgubljajo časa in kujejo še vroče železo: avgusta so začeli snemati nov album, ki naj bi nosil naslov Spiritual Black Dimensions.

Skratka: Dimmu Borgir so z albumom Godless Savage Garden priporočljivo poslušanje za vse, ki jih privlači ekstremna glasba, vendar ne na škodo produkcije.

S. P. Sorrow