RICHARD DOBSON

Salty Songs

(Brambus Records, 1998)

Hemingway country glasbe, kot je Richarda poimenovala Nanci Griffith, je z zadnjo ploščo še enkrat dokazal, da je njegova zapostavljenost v svetu te glasbene zvrsti popolnoma neupravičena. Skromen možakar iz Teksasa, ki ga slava in denar praktično ne zanimata in je pripravljen koncert odigrati tudi za kapljico žlahtnega vina, se je letos vrnil na tržišče s ploščo, ki je nastajala v studiu, kjer je približno pred dvajsetimi leti posnel prvenec In Texas Last December. Vrnitev pa ni bila le simbolična. Richard je dokazal, da kot se okolica - razen nekaterih sodobnih urbanih prijemov - ni spremenila, se ni spremenil tudi on. Njegove pesmi so še vedno melodične country folk balade, prepletene s preprostimi ljudmi in njihovimi cikličnimi problemi. Nekako si ga predstavljam, kako sedi sredi arhetipskega mesta, ki jih je v westerne uvrščal John Ford, opazuje ljudi in o vsakem, ki počne kaj nenavadnega, napiše pesem; nato jih uglasbi in zapoje v najbližjem »saloonu«. S tem izriše kronologijo nekega kraja na obrobju Teksasa in se nato odpravi iskat nove zgodbe drugam. Je nekakšen pripovednik časa, ujetega med vsakdanja čustva, kot so ljubezen, hrepenenje, upanje. Vse te so povečini lokalnega značaja. Druga tema, ki se prepleta v njegovih verzih, pa je nekako subjektivne narave. Gre za stalni nemir in popotovanja, ki jih zahteva življenje potujočega trubadurja. S to vsebino izstopa predvsem pesem Hard By The Higway, ki bi bila prav lahko posvečena Richardovemu prijatelju Townesu Van Zandtu.

Ploščo, ki je praktično nastala v dveh dneh, je poleg Richardovega stalnega sodelavca Marka Sergia Webba pomagal oblikovati predvsem tolkalist James Gilmer, zadnje čase bolj znan iz spremljevalne zasedbe Lyla Lovetta. Z njo je Richard dokazal, da mu še vedno ni zmanjkalo idej in motiva in da lahko vsako novo jutro prinese nove verze, novo pesem. Le kaj se bo zgodilo potem, ko bo - če bo - ostal brez pesmi?

Gregor Bauman